In sangue veritas ... je tudi v krvi kaj resnice?
Dobrodošli v oddaji Frequenza della Scienza, v kateri se bomo v Znanstveni redakciji vprašali, kaj je to kri? Vroča telesna tekočina, ki se nam pretaka po žilah, je od nekdaj burila domišljijo ljudi. Danes bomo skušali orisati njene glavne značilnosti in vse funkcije, ki jih opravlja. Velik je tudi pomen krvodajalskih akcij, ko, na primer ob nesreči, pride do velike izgube krvi in jo moramo nadomeščati. Ob koncu oddaje pa še nekaj o sodobnih terapijah, saj lahko iz krvnih komponent izdelamo celična zdravila.
Živo rdeča telesna tekočina, ki se nam pretaka po žilah, nas ohranja pri življenju tako, da v celice prinaša kisik in hranila, iz celic pa odvaža odpadne produkte. Povprečen odrasel človek ima v sebi 5 litrov krvi, kar predstavlja okoli 7 odstotkov telesne mase. Kisik iz krvi v celice prosto prehaja z difuzijo, medtem ko s pomočjo posebnih celičnih prenašalcev, ki se nahajajo na celični membrani, v celice vstopajo osnovni gradniki – glukoza, aminokisline in maščobne kisline. Iz celic nazaj v kri prehajajo odpadni produkti metabolizma, to so ogljikov dioksid, mlečna kislina in urea ali sečnina.
Kri po telesu poganja srce, naša najbolj neutrudna mišica. Srčna mišica požene kri po arterijah, od srca po telesu navzdol, nazaj pa se kri vrača po venskem obtoku. Da kri lahko teče navzgor po telesu, poskrbijo venske žilne zaklopke. Če te ne delujejo pravilno, se na nogah začnejo pojavljati krčne žile. Posebnost je pljučni krvni obtok, pri katerem kri teče iz srca po pljučni arteriji v pljuča, kjer poteka izmenjava plinov. V pljučnih alveolih v kri vstopa kisik, izdiha pa se ogljikov dioksid. Skozi pljučno veno se oksigenirana kri, bogata s kisikom, vrača v srce, ki jo zopet požene po telesu. Bolj kot je kri bogata s kisikom, bolj je živo rdeče barve.
Kisik se veže na hemoglobin, to je protein, ki prenaša kisik po krvi, medtem ko je ogljikov dioksid v krvi prisoten v različnih oblikah. Večinoma v obliki topnega bikarbonatnega aniona, nekaj malega se veže na ločeno vezavno mesto na hemoglobinu, čisto malo pa ga ostane raztopljenega v plazmi. Zelo pomembna vloga krvi je vzdrževanje telesne homeostaze. Tak primer je puferski sistem v krvi, ki ohranja ustrezen pH vseh telesnih tkiv. Bikarbonat je v krvi v ravnotežju z ogljikovo kislino, zato predstavlja najpomembnejši pufer, s pomočjo katerega se ohranja ustrezen pH krvi. Pufer je snov, ki uravnava kislost oziroma bazičnost, zato dodatek močne kisline ali baze ne vpliva na pH raztopine. Običajno gre za zmes šibke kisline in šibke baze, ki si med seboj podajata vodikov ion. V vlogi pufra se v krvi poleg bikarbonata pojavljajo tudi fosfat, amonijak in številni krvni proteini, v rdečih krvničkah pa je funkcijo pufra prevzel hemoglobin.
Tako naša kri načeloma ostaja nevtralna, s konstantno pH vrednostjo strogo znotraj predvidenih meja, to je med 7,35 in 7,45. Zaradi prisotnosti puferskih sistemov pH vrednosti krvi ni možno bistveno spreminjati z uživanjem določene vrste hrane. Če uživamo bazična živila, lahko kvečjemu povečamo bazičnost urina. Kljub zavajajočim marketinškim trditvam naše prehranske navade na pH krvi nimajo praktično nobenega vpliva.
Kri sestavljajo krvna plazma in krvne celice ali krvničke, to so: rdeče krvničke ali eritrociti, bele krvničke ali levkociti ter trombociti. Naloga trombocitov je strjevanje krvi in zaustavitev krvavitve ob poškodbi. Proces je skrbno uravnan s pomočjo številnih krvnih proteinov, ki jih imenujemo faktorji strjevanja krvi. Če pojasnimo na enostavnem primeru manjše poškodbe, kot je odrgnina: poškodba kapilare ali večje žile za organizem predstavlja signal, da se mora sprožiti kaskada procesov strjevanja krvi. Trombociti, ki prvi prihitijo na kraj poškodbe, takoj začnejo izločati faktorje strjevanja krvi, ti pa skupaj zlepijo čep, ki vase ulovi krvne celice. Ta čep iz trombocitov, eritrocitov, proteinov in drugih snovi raste, dokler se krvavitev ne ustavi. Ko se posuši, ga navzven vidimo kot rumenorjavo krasto na mestu odrgnine. Če so poškodovane tudi globlje strukture in tkiva, strjeno kri opazimo kot modrico ali hematom. Poznanih je več bolezni zaradi pomanjkanja enega izmed faktorjev strjevanja krvi, najbolj znana pa je hemofilija. Gre za dedno motnjo strjevanja krvi, ki se kaže z nenadzorovano krvavitvijo že ob najmanjši poškodbi, pri čemer so najbolj nevarne notranje krvavitve.
Rdeče krvne celice vsebujejo protein hemoglobin, na katerega se veže kisik, ki je nujen za celično dihanje in metabolizem. Osrednji del hemoglobina predstavlja nebeljakovinski del molekule, imenovan hem, ki je sestavljen iz štirih pirolovih obročev in železa v sredini. Prav kemijska vez med železom in kisikom daje hemoglobinu rdečo barvo. Ime izhaja iz grške besede “haima”, ki pomeni kri. Če se sprašujete, zakaj so potemtakem naše žile videti modre barve, je to zaradi učinka lomljenja svetlobe pri prehodu skozi kožo. V živalskem svetu pa vseeno najdemo primere krvi z drugačno barvo, kar je posledica drugega vezavnega proteina za kisik. Nekateri členonožci, kot so polži, raki in hobotnice, imajo modro kri zaradi vezave kisika s hemocianinom na osnovi bakra, morske kumare pa vežejo kisik na vanadij v vanabinu, ki daje krvi rumeno barvo.
Bele krvne celice oziroma levkociti so celice imunskega sistema, ki omogočajo odstranjevanje tujkov. Pri tem imajo ključno nalogo limfociti, ki se delijo na dve podskupini. Limfociti T brez oklevanja takoj poiščejo vsiljivca in sprožijo buren imunski odziv. Limfociti B pa si tuji antigen za vedno zapomnijo in ob morebitnem ponovnem srečanju proti vsiljivcu uperijo zanj specifična protitelesa. Tako ga brez velikega pompa hitro in učinkovito odstranijo iz krvnega obtoka. Na principu naravne tvorbe protiteles temeljijo cepiva.
Plazmo tvori v veliki večini voda, preostanek pa so krvni proteini, glukoza, minerali, hormoni, plini. Krvna plazma, ki prehaja iz kapilar v tkiva in medcelični prostor, se preko limfe vrača v krvni obtok. Limfa je rumenkasta prosojna telesna tekočina, po kateri se pretakajo medcelična tekočina, maščobe in odpadne snovi. Limfni sistem sestavljajo limfne žleze ali bezgavke, vranica, priželjc in kostni mozeg. V bezgavkah nastajajo novi limfociti, vse odslužene krvničke pa razpadejo v vranici.
Glavni krvni protein je albumin, ki v plazmi ustvarja ustrezen osmotski tlak. Sinteza večine krvnih proteinov, kot so fibrinogen, protrombin, C-reaktivni protein in mnogi drugi, poteka v jetrih. Krvni proteini večinoma služijo za transport lipidov, vitaminov, mineralov in hormonov, nekateri pa so uporabni kot biomarkerji, ki pripomorejo na primer k hitrejši postavitvi diagnoze raka. Hormoni so posebna skupina signalnih molekul, ki jih izločajo endokrine žleze. Vplivajo na številne funkcije oddaljenih organov, med drugim uravnavajo delovanje reproduktivnih organov, rast in razvoj, nivo sladkorja v krvi, občutek lakote, razpoloženje in spanje.
Da pa nam ne zavre kri v žilah, se vrnemo po kratkem počitku, ko bomo odvzeli vzorec krvi in preizkusili svojo krvno skupino. Ostanite na 89,3 MHz.
Zdravko Čolić – Ti si mi u krvi
V današnji Frequenzi della Scienza na Radiu Študent ostajamo pri tekočini življenja – krvi. Da si dokažemo, da smo vsi krvavi pod kožo, vzemimo vzorec in preverimo krvno skupino. Pri ljudeh ločimo štiri krvne skupine, to so skupine A, B, AB in 0. V živalskem svetu je polimorfizem krvnih skupin še bolj raznolik, tako pri konjih ločimo sedem, pri psih pa osem osnovnih krvnih skupin. Za odkritje krvnih skupin pri človeku je Karl Landsteiner leta 1930 prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino. Avstrijski zdravnik in raziskovalec je prvi opazil in opisal pojav aglutinacije oziroma sprijetja rdečih krvnih celic ob mešanju krvnih vzorcev različnih oseb. Ugotovil je, da se to zgodi v primeru, če imata dve osebi različni krvni skupini. Približno v istem času je češki zdravnik Jan Jansky odkril štiri tipe krvnih skupin. Poimenoval jih je z rimskimi številkami I, II, III in IV. Njegova nomenklatura krvnih skupin je še vedno v uporabi v nekaterih državah bivše Sovjetske zveze.
Krvna skupina je dedno pogojena, torej jo določa genski zapis naših staršev in običajno ostane enaka vse življenje. Izjemoma se lahko spremeni ob presaditvi kostnega mozga, če ima darovalec drugo krvno skupino kot prejemnik. Štiri krvne skupine se razlikujejo po prisotnosti dveh antigenov v obliki glikoproteinov na površju rdečih krvnih celic. Nekateri imajo samo glikoprotein A, nekateri samo glikoprotein B, spet drugi oba, preostali pa nobenega. O zastopanosti in lastnostih krvnih skupin je za poslušalke in poslušalce Radia Študent spregovorila Polonca Mali, specialistka pediatrije in transfuzijske medicine, zaposlena na Zavodu Republike Slovenije za transfuzijsko medicino.
Človek, ki ima krvno skupino AB in nobenih naravno prisotnih protiteles, lahko sprejme kri vsakega darovalca, daruje pa lahko le tistemu z isto krvno skupino. Človek s krvno skupino 0 lahko sprejme le kri iste skupine, saj ima naravna protitelesa proti glikoproteinu A in B, daruje pa vsem. Zato pravimo, da je krvna skupina 0 najbolj univerzalna za transfuzijo, saj jo lahko uporabimo pri vseh ljudeh, v obliki krvnega pripravka, ki vsebuje eritrocite.
Če nekdo prejme transfuzijo krvi z napačno krvno skupino, pride do sprijemanja rdečih krvnih celic, kar je posledica aglutinacije med glikoproteinom in protitelesi proti temu. Kaj se zgodi, če človek s krvno skupino A prejme kri skupine B? Protitelesa proti glikoproteinu B, ki se nahajajo v krvni plazmi prejemnika, se bodo sprijela z glikoproteini B na rdečih krvničkah darovalca. Takšna reakcija predstavlja zelo resno stanje, ki zahteva takojšnjo medicinsko intervencijo.
Ali so zaradi različnih krvnih skupin med ljudmi kakšne bistvene razlike? Znanstvene študije ne pritrjujejo raznim dietnim gurujem, da bi prisotnost ali odsotnost nekega glikoproteina na eritrocitu lahko tako temeljito vplivala na metabolne in druge lastnosti človeka. Govori doktorica Polonca Mali.
Krvne skupine praviloma ne določamo že ob rojstvu ali na sistematskih zdravstvenih pregledih, zato veliko odraslih niti ne ve, katera je njihova krvna skupina. Zakaj je temu tako, smo vprašali doktorico Mali.
Poleg opisanih najbolj znanih antigenov, ki določajo krvno skupino po sistemu AB0, se rdeče krvne celice razlikujejo tudi po mnogih drugih antigenih. Landsteiner, ki je odkril naš sistem krvnih skupin, je skupaj z ameriškim kolegom Wienerjem preučeval kri opic vrste rezus makaki in opazil, da se v človeški krvi nahaja podoben antigen kot v krvi makakov. Opažene antigene so poimenovali po omenjeni vrsti opic, Rhesus faktor ali krajše Rh faktor. Rh faktor je protein, ki s sladkorno komponento tvori transmembranski glikoprotein, ki določenim plinastim molekulam omogoča vstop v rdeče krvničke.
Do sedaj smo identificirali že 49 antigenov na rdečih krvnih celicah, ki jih označujemo s skupnim izrazom Rh faktor. Med vsemi je najpomembnejši visoko imunogen antigen D: če je prisoten, imamo Rh pozitivno kri, če je odsoten, pa Rh negativno kri. Prevalenca Rh negativnih oseb je okoli 15 odstotkov, najbolj pogosto pa se pojavlja med evropskimi narodi in mešanimi rasami, ki so se mešale z Evropejci. Rh negativna kri se deduje recesivno, torej zgolj če sta oba starša negativna, bo tudi otrok zagotovo Rh negativen. Za Rh negativne osebe je relativno neugodno, če denimo ravno sredi potovanja po Aziji pride do hujše poškodbe, ki zahteva transfuzijo krvi. V azijskih državah namreč zaradi genetskih značilnosti prebivalstva primanjkuje Rh negativnih donorjev krvi.
Zanimivost je šibko pozitivni D tip, ki se ugotovi šele pri dodatni tipizaciji Rh negativne krvi. Takšen genski zapis je precej redek, prisoten je le pri okoli enem odstotku prebivalstva, večinoma evropske populacije. Takšne osebe se pogosto obravnavajo kot Rh pozitivne. Več nam pove doktorica Mali.
V nosečnosti lahko Rh negativna kri povzroča težave, zato mora zdravnik takšne nosečnice še bolj pozorno spremljati. V primeru Rh negativne noseče ženske preti nevarnost Rh pozitivnemu plodu, ki je gen podedoval od očeta. Težava je v tem, da mati začne po prvi nosečnosti tvoriti protitelesa proti antigenu D, zato se je v preteklosti veliko nosečnosti, ki so sledile, končalo z mrtvorojenim otrokom. Ob stiku materinih protiteles z antigenom D, ki se nahaja v Rh pozitivni krvi otroka, pride do sprijetja med antigenom in materinimi protitelesi. Hemolitična reakcija se pri plodu manifestira v povečana jetra in vranico, anemijo, zlatenico. Zato Rh negativna nosečnica, ki nosi Rh pozitiven plod, v 28. tednu nosečnosti in kmalu po porodu prejme injekcijo protiteles. Tako deaktiviramo antigen D iz otrokove krvi in preprečimo, da bi mama sama začela tvoriti protitelesa proti otrokovi krvi. S sodobnimi postopki lahko krvno skupino ploda določimo kar iz materine krvi.
Na tem mestu je čas, da se vprašamo, kaj vse lahko razberemo iz preprostega vzorca krvi? Če nas zdravnik pošlje v laboratorij, nam iz vene odvzamejo vzorec krvi in ga shranijo v epruveti skupaj s snovjo, ki preprečuje strjevanje krvi. Za laboratorijske analize se iz vzorca krvi pripravi krvni serum, ki ni podvržen strjevanju kot običajna kri. Dobimo ga tako, da s postopkom centrifugiranja odstranimo vse krvne celice in krvno beljakovino fibrinogen, ki spontano tvorijo krvni strdek oziroma strjeno frakcijo krvi. V serumu določamo glukozo, holesterol, elektrolite, železo in hemoglobin, krvne proteine in markerje bolezni, jetrne encime, hormone, protitelesa in drugo. Pomembno je, da upoštevamo navodila in če je tako naročeno, v laboratorij pridemo tešči in pred odvzemom ne uživamo vitaminskih pripravkov, ki lahko vplivajo na krvno analizo.
Intravensko nadomeščanje krvi imenujemo transfuzija. Zgodovinski zapisi beležijo veliko neuspešnih poskusov, ko so človeku poskušali injicirati kri živali, kar je brez izjeme vodilo do smrti bolnika. Prvi uspešni poskus transfuzije človeške krvi se je zgodil v začetku 19. stoletja. Britanski zdravnik porodničar je svojo kri injiciral svoji ženi, ki je močno krvavela po porodu, ter ji s tem rešil življenje. Nadaljnji poskusi so se odvijali v smeri transfuzije bolnikom s hemofilijo, največji preboj pa se je zgodil v času prve svetovne vojne. Na podlagi spoznanj o štirih krvnih skupinah je Rdeči križ leta 1921 ustanovil prvo krvodajalsko bazo. Med drugo svetovno vojno pa so že obstajale krvne banke, ki so pomagale reševati življenja ranjenih vojakov.
Že dolgo časa za transfuzijo ne uporabljamo več cele krvi, ampak v krvni obtok prejemnika injiciramo krvne pripravke, kot so rdeče ali bele krvne celice, trombociti, krvna plazma, faktorji strjevanja krvi, albumin, protitelesa. Krvne pripravke iz cele krvi krvodajalca in krvodajalke pripravimo s postopkom centrifugiranja, s čimer ločimo posamezne frakcije krvi. Krvne pripravke lahko različno dolgo časa hranimo v hladilniku, medtem ko plazmo zamrznemo, trombociti pa lahko ostanejo na sobni temperaturi. Kako dolgo jih lahko hranimo, razloži doktorica Polonca Mali.
Donirano kri vedno pregledamo, da nima bolezni, prenosljivih s krvjo. Kako na Zavodu za transfuzijsko medicino poskrbijo za varnost krvnih pripravkov, razloži tamkaj zaposlena doktorica Mali.
Ustanova Zavod za transfuzijsko medicino omogoča tudi samoplačniško testiranje na spolno prenosljive bolezni, za kar se odloča vse več odgovornih posameznikov in posameznic.
Kljub vsej previdnosti transfuzija še vedno predstavlja poseg v telo in določeno tveganje za prejemnika krvi. Sicer v precej redkih primerih lahko pride do alergijske in anafilaktične reakcije, ali pa akutne ali zapoznele hemolitične reakcije. Življenjsko ogrožajoče stanje je posledica razpada eritrocitov. Kaže se s povišano telesno temperaturo in srčno-žilnimi težavami, ki lahko vodijo v odpoved vitalnih organov.
V nadaljevanju se bomo posvetili pomenu krvodajalstva in novim terapijam, najprej pa si privoščimo glasbeni premor.
Type O Negative – Blood & Fire
Dobrodošli nazaj na krvavih valovih Radia Študent, kjer se v oddaji Frequenza della Scienza posvečamo vsem vidikom in pomenom človeške krvi. Zdrav posameznik ali posameznica ima v svojem telesu dovolj krvi, v primeru krvne bolezni ali obsežne izgube krvi pa jo mora nadomeščati s transfuzijo. Vendar se moramo zavedati, da krvi ne moremo kupiti, lahko se le zanašamo na prostovoljno darovanje. Krvodajalstvo sodi med najširše organizirane človekoljubne akcije, od katerih je odvisno nemoteno delovanje zdravstva in zdravljenje bolnikov in bolníc. Gre za najvišjo obliko solidarnosti, tovarištva in pomoči med ljudmi.
Ker naju je zanimalo, kako priljubljeno je krvodajalstvo v Sloveniji, sva se neustrašna novinar in novinarka Znanstvene redakcije kljub neugodnim zimskim razmeram odpravila na teren. V snežnem metežu sva naključne mimoidoče spraševala, ali poznajo svojo krvno skupino in ali so že kdaj darovali kri.
Osrednjo vlogo pri krvodajalskih akcijah ima Rdeči križ Slovenije, ki izvaja vse aktivnosti organiziranja, obveščanja, motiviranja, pridobivanja in izobraževanja prostovoljnih krvodajalcev za namene nacionalne preskrbe s krvjo. Kakšen je trend krvodajalstva v Sloveniji, nam pojasni doktorica Polonca Mali.
V Sloveniji potrebujemo v povprečju okoli 300 do 350 krvodajalk in krvodajalcev na dan, da bolnim zagotovimo potrebno količino krvi in da ne pride do nihanja krvnih zalog. Zakon o delovnih razmerjih določa možnost nadomestila za odsotnost z dela zaradi darovanja krvi, darovalcu pa po odvzemu pripada okusen zajtrk. Pri vsakem odvzemu krvodajalki odvzamemo 450 mililitrov krvi, kar v povprečju predstavlja 13 odstotkov telesnega volumna. Kako poteka odvzem krvi, opiše doktorica Mali.
Za krvodajalstvo je primeren prav vsak posameznik ali posameznica v starosti od 18 do 65 let. Izjemo predstavljajo osebe z akutnimi boleznimi, srčno-žilnimi obolenji, z nizkimi vrednostmi hemoglobina, pa tudi ženske z nizko telesno maso in višino. Ravno tako nismo primerni za darovanje krvi, če še ni preteklo dovolj časa od tveganega spolnega stika ali invazivnega posega v telo, kot sta tetovaža ali pirsing. Moški lahko donirajo vsake tri mesece, ženske pa zaradi večjih izgub krvi kot posledice mesečnih krvavitev na vsake štiri mesece. Nekoliko več časa za okrevanje si morajo vzeti predstavniki določenih poklicev, kot so pilotke, gasilci, policistke, plezalci in višinske delavke. Kako pa je s športniki?
Odgovori na pogosta vprašanja se nahajajo na spletni strani Zavoda za transfuzijsko medicino, morebitna dodatna ali specifična vprašanja pa lahko pošljete na e-naslov @email. Na Zavodu za transfuzijsko medicino opažajo, da se h krvodajalstvu učinkovito spodbuja v družinah in drugih skupnostih. Zato je pomembno, da že pri mladih spodbujamo kulturo krvodajalstva. Znotraj študentske subkulture je razširjena akcija “Častim pol litra”.
Ker smo bili po izčrpnem pogovoru z doktorico Mali žejni več krvi, smo o transfuzijski medicini vprašali še doktorja Primoža Poženela, specialista transfuzijske medicine in strokovnega direktorja Zavoda za transfuzijsko medicino.
V katero smer pa se razvija transfuzijska medicina?
Več o naprednih celičnih terapijah nadaljuje doktor Poženel.
Raziščimo torej primer doniranja krvotvornih matičnih celic, iz katerih lahko nastanejo vse celice krvi. Krvne celice nastajajo v rdečem kostnem mozgu. V njem se nahajajo pluripotentne matične celice, ki se lahko pretvorijo v katerokoli diferencirano celico. Pri odraslih se nahajajo predvsem v ploščatih kosteh – medenica, lopatica, prsnica, rebra – in končnih delih dolgih kosti okončin. Iz krvotvornih matičnih celic nastajajo čisto vse krvne celice – eritrociti, levkociti in trombociti.
Obstajata dve možnosti odvzema oziroma donacije krvotvornih matičnih celic: prva je neposredno z vbodom igle v ploščato kost, druga, precej manj invazivna, pa je odvzem iz krvi po ustrezni medikamentozni predpripravi. Ta obsega nekajdnevno prejemanje injekcij krvnega rastnega faktorja, ki spodbudi tvorbo krvnih celic in izplavljanje krvotvornih matičnih celic iz kostnega mozga v kri. Otrokove krvotvorne matične celice se lahko odvzamejo in shranijo že iz popkovne krvi ali iz posteljice. Potencialni darovalci krvotvornih matičnih celic se lahko prostovoljno vpišejo v register Slovenija Donor. S tem plemenitim dejanjem morda rešijo življenje nekomu z levkemijo ali drugo smrtno nevarno boleznijo, povezano s krvotvornimi matičnimi celicami. O vpisu v register spregovori specialist transfuzijske medicine Poženel.
Oddaja se bliža koncu, vaše srce pa, upamo, še naprej neutrudno bije in prečrpava kri, ta pa se brez prestanka obnavlja v kostnem mozgu. Medicina je na področju krvi brez dvoma zelo napredovala. Krvne celice smo spoznali praktično do potankosti, postopek transfuzije pa maksimalno izpopolnili. Najbolj izstopajo napredne celične terapije, ki trenutno predstavljajo enega vrhuncev sodobne medicine. Ob tem velja opomniti, da dostop do tovrstnih dragih terapij vsem ljudem omogoča ravno solidaren javni zdravstveni sistem. Zato se naslednjič, ko boste želeli narediti dobro delo, udeležite krvodajalske akcije ali se vpišite v register donorjev. Namesto denarja in oblek ljudem v stiski podarite košček svojega zdravja v obliki neusahljive življenjske tekočine.
Krvno daritev sta pustila Andrea in Luka.
Akcijo je organizirala Klara.
Nepravilne eritrocite je preštevala Zarja R.
H krvodajalstvu sva pozivala Špela in Biga.
Po krvnih skupinah je razvrščal Toljo.
_______________________
V sveži oddaji Frequenza della Scienza smo se potopili v vročo telesno tekočino, ki se nam pretaka po žilah. Predstavili smo glavne značilnosti in funkcije krvi ter obnovili znanje o krvnih skupinah in Rh faktorju. Odpravili smo se tudi na teren in preverili poznavanje lastne krvne skupine in pripravljenost sodelovanja v prostovoljnih krvodajalskih akcijah.
Medicina je na področju krvi brez dvoma zelo napredovala. Krvne celice smo spoznali praktično do potankosti in izpopolnili postopek transfuzije, ki rešuje življenja. V zadnjih letih so tudi v Sloveniji na voljo napredne celične terapije, ki trenutno predstavljajo enega vrhuncev sodobne medicine.
Če še nikoli niste udeležili akcije Častim pol litra in niste vpisani v register krvotvornih matičnih celic, je prišel čas, da se vprašate, zakaj ne? Razbijanje predsodkov in vse informacije o krvodajalski dejavnosti, ki predstavlja temelj tovarištva in solidarnosti javnega zdravstvenega sistema, v etru Radia Študent v nedeljo ob 12.00.
Dodaj komentar
Komentiraj