Motnje hranjenja
Pozdravljeni v oddaji Frequenza della scienza, kjer se bomo tokrat poglobili v vedno aktualno temo motenj hranjenja. O načinih obravnav in zdravljenja smo povprašale na pediatrični in psihiatrični kliniki v Ljubljani – zanimalo nas je, kako v okviru slovenskega zdravstva poskrbimo za otroke, mladostnike in odrasle z motnjami hranjenja. Pa tudi: kdo iz zdravstvenega tima je udeležen pri naslavljanju teh žal vse bolj pogostih in trdovratnih motenj?
Oddaja je nastala kot uvod v razmišljanje, kakšen je danes, v času velikih dvomov v varnost in neoporečnost hrane, naš odnos do prehranjevanja. To je obširna tema, ki jo bomo v sklopu ene ure težko naslovili v polnosti. Po drugi strani pa se skoraj pred našimi očmi, iz leta v leto, spreminja naše kolektivno dojemanje idealne telesne teže, idealnih telesnih krivin. Vprašanja so torej jasna – kateri so vzroki za vztrajni porast motenj hranjenja, kako jih zdravimo in kako lahko poskrbimo za bolj zdrave odnose do hrane in prehranjevanja.
Pa pomislimo: kaj vemo o motnjah hranjenja? Motnje hranjenja so ženska bolezen. Ne drži! Z motnjami hranjenja se spopada vsaka sedma ženska in vsak peti moški. Vsi z motnjami hranjenja so suhi, vidimo jih že od daleč. Ne drži! Osebe z različnimi oblikami motenj hranjenja imajo različne oblike teles. Njihov indeks telesne mase je vse od prenizkega do povišanega. Kdor ima anoreksijo se strada, tisti z bulimijo pa bruha. Ne drži! Pri obeh motnjah, anoreksiji nervozi in bulimiji nervozi, poznamo dva tipa: purgativni in nepurgativni tip. Nezdrave hrane ne smemo niti pogledati. Ne drži! Zdrava in nezdrava hrana ne obstajata, obstaja le uravnotežena in neuravnotežena prehrana.
/////
Zgodovina motenj hranjenja
Skozi zgodovino Zahoda so se poglavitne motivacije za omejevanje vnosa hrane precej spreminjale. V srednjem veku odrekanje pripisujemo duhovnim vzgibom, vezanim predvsem na žensko obliko srednjeveškega asketizma, ki je temeljila na samožrtvovanju in odrekanju. Pojavi se pojem anorexia mirabilis, oziroma čudežna, poduhovljena izguba apetita. Takšna gesta je imela mnoge učinke, interpretiramo jo lahko kot obliko nepokorščine ali način za doseganje poduhovljenja in zveličanja. V tej praksi najdemo tudi spolno razliko – če so ženske trpljenje imitirale z odrekanjem hrani oziroma prostovoljnim postom, so ga moški pogosteje doživljali kot fizično kaznovanje.
Med renesanso se je pojavila bolj izrazita mešanica duhovnih in materialnih vzrokov, a so telesni ideali kot motiv začeli prevladovati šele sredi 18. stoletja s počasnim vzponom industrijskih poklicev. Suhljato telo ter krhka lepota postaneta vrlini, preko katerih se vzpostavi tudi vizualno posredovana razredna razlika med delavstvom in zgornjimi družbenimi sloji. Takrat jih poskusi pograbiti tudi medicinski pogled na telesne in psihološke vidike omejevanja vnosa hrane. Vseeno pa moramo razumeti, da so se tovrstni ideali razvijali v materialno povsem drugačni realnosti, kjer je bil dostop do lepote sociokulturno zamejen z dostopom do hrane.
Šele v zadnjem stoletju je z vzponom potrošniške kulture, splošne prehranske blaginje in spremenjene narave dela omogočen porast vse bolj raznolikih in individualiziranih prehranskih vzorcev in prehranskih ideologij; lahko bi jim rekli tudi življenjski slogi. Na področju prehrane torej vlada nekakšen spopad med uradno idejo uravnoteženega načina prehranjevanja, ki se artikulira predvsem skozi javne zdravstvene in izobraževalne institucije, ter obsežnim marketinškim aparatom. Ta ponuja širok nabor programov, izdelkov in telesnih idealov, ki niso vedno v skladu z uradnimi medicinskimi dognanji o hrani in prehrani, ali pa jim tudi odkrito nasprotujejo.
Eden večjih uspehov industrije prehranskih in življenjskih slogov je bila zagotovo izenačitev suhljatosti in zdravja. V zadnjem desetletju pa je poplava poceni prehranskih dodatkov in fitnes infrastrukture olajšala dostop tudi do drugih telesnih skrajnosti, ki ne temeljijo na odrekanju hrani. O telesnih vzorih in različnih zgodbah, ki o popolnem telesu vztrajajo še danes, smo se pogovarjali z doktorico Karin Sernec, vodjo enote za zdravljenje motenj hranjenja na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani.
Ob vse obsežnejših mitih o telesni podobi in zdravju se moramo zavedati, da ima zdravo telo različne oblike pri različnih ljudeh. Kljub temu današnja družba izrazito preferira suha in mišičasta telesa kot sinonima za zdravje in privlačnost, kar veliko ljudi spodbuja k raznolikim pristopom preoblikovanja svojega telesa. Naš odnos do hrane, športnih aktivnosti in telesne podobe tako postaja vse kompleksnejši in bolj individualiziran.
O razlikah med motnjami prehranjevanja, ki smo jih v različnih obsegih deležni skoraj vsi, in duševnih boleznih – motnjah hranjenja, smo se pogovarjali z doktorico Sernec.
Motnje hranjenja so za razliko od drugih duševnih motenj v zgodovini slabo dokumentirane in raziskane. Medtem ko je bil leta 1689 zabeležen prvi primer stradanja zaradi psiholoških razlogov, se je izraz anoreksija nervosa začel uporabljati šele 200 let pozneje, sredi 19. stoletja. Pojavnost motenj hranjenja pa je eksponentno začela rasti v drugi polovici prejšnjega stoletja. V 60. letih se je pojavnost motenj hranjenja v Združenih državah povečala za 4-krat, kar pomeni približno pet oseb na 100.000 ljudi, trideset let kasneje v Združenem kraljestvu poročajo o še 4-krat večji pojavnosti. Danes se z motnjami hranjenja tekom življenja spopade približno odstotek ali dva prebivalstva.
Danes v Evropi opredeljujemo motnje hranjenja na tri glavne skupine – anoreksijo nervoso, bulimijo nervoso in kompulzivno prenajedanje oziroma ekscesivno hranjenje. Poleg teh pa poznamo tudi ortoreksijo nervoso in bigoreksijo. Pri ortoreksiji nervosi gre za pretirano skrb oziroma obsedenost z zdravo, biološko neoporečno ali čisto hrano. Pri bigoreksiji pa za obsesivno motnjo, pri kateri smo prepričani, da naša telesna konstitucija ni dovolj mišičasta oziroma je preveč suhljata in drobna. Kot nam je razložila doktor Sernec, je vsem motnjam hranjenja skupna huda čustvena stiska, z nizko samopodobo in slabim samospoštovanjem kot jedrnima problemoma. Prevladujoči čustvi pri obolelih pa sta krivda in sram.
Vzroki, zakaj pride do motenj hranjenja, so danes kompleksen preplet številnih bioloških, kulturnih in družinskih dinamik. Navezujejo se tako na spreminjanje podobe idealnega telesa kot tudi kvarne vplive socialnih omrežij, ki spodbujajo primerjanje. Vseeno pa velja poudariti, da jih ne moremo dojemati samo kot ekstremne oblike takega primerjanja ali skrajno zavezanost določeni dieti ter življenjskemu slogu. Zdravljenja in obravnave se moramo lotiti individualno, saj govorimo o duševni motnji in bolezni, torej je za preventivo že prepozno, reševanje težave pa presega zmožnosti posameznika, staršev ali šole.
/////
Motnje hranjenja pri otrocih in mladostnikih
Do sedaj smo govorili o prehranskih motnjah nasploh. V nadaljevanju se bomo posvetili tovrstnim duševnim motnjam pri otrocih in mladostnikih. Skupini se pomembno razlikujeta od odraslih, saj so otroci in mladostniki zaradi obdobja intenzivne rasti bolj dovzetni za različne kronične zaplete motenj hranjenja. Tudi pristopi k zdravljenju so drugačni, saj so kognitivno in čustveno še nedorasli. V praksi to pomeni, da moramo pri obravnavi otrok ubrati drugačne, njim primerne terapevtske pristope.
Pri otrocih za razliko od odraslih z motnjami hranjenja ne opažamo tako izrazito dolge časovne luknje med pojavom bolezni in iskanjem strokovne pomoči. O tem, kako pride do tovrstnih stisk pri otrocih in kdo jih napoti do profesionalne pomoči, smo se pogovarjali z Ano Mirković, specialistko otroške in mladostniške psihiatrije, zaposleno na oddelku pediatrične klinike, namenjenemu zdravljenju motenj hranjenja.
Motnja hranjenja, ki se pri otrocih pojavi najprej, torej pri sedmih ali več letih, je anoreksija nervosa. Zanjo je značilna izredno nizka telesna masa, ki jo bolnik lahko ohranja na dva načina. Četrtina obolelih jo ohranja z omejevanjem vnosa hrane in hiperaktivnostjo, ostalih 75 odstotkov pa s pomočjo bruhanja ali zlorabe odvajal in diuretikov.
Pogosta motnja hranjenja pri mladostnikih je tudi bulimija nervosa, ki pa se lahko pojavi na prehodu v zgodnjo odraslost, torej med 17. in 22. letom. Pri tej motnji je za razliko od anoreksije nervose značilno, da imajo bolniki indeks telesne mase znotraj mej normale, čeprav je njihov odnos do prehranjevanja moten. Osebe z bulimijo nervoso namreč nihajo med obdobji strahotnega prenajedanja, imenovanimi tudi volčja lakota, in obdobji praznjenja. Slednja za večino pomeni bruhanje ter zlorabo odvajal ali diuretikov, pri četrtini bolnikov pa je obdobje praznjenja izraženo s stradanjem in hiperaktivnostjo.
Obema motnjama je skupna motena telesna shema, kar pomeni, da imajo ljudje izkrivljeno telesno sliko in se vidijo kot debeli, kljub temu da imajo normalen oziroma prenizek indeks telesne mase. Anoreksija nervoza je zaradi izredne podhranjenosti hitreje vidna očem staršev, skrbnikov in drugih, zaradi česar so otroci s to motnjo hitreje prepoznani in usmerjeni na zdravljenje. Kdaj in kdo se odloči za hospitalizacijo otrok ter kako poteka njihova obravnava, nam je pojasnila doktorica Mirković.
Zdravljenje otrok, ki okoli desetega leta zbolijo za anoreksijo nervozo in so nato obravnavani na pedopsihiatričnem oddelku, pogosto ni uspešno, saj čustveno in kognitivno niso dorasli terapevtskim procesom. Zaradi prigovarjanja in spodbude s strani avtoritet otroci namreč začnejo ponovno jesti, s čimer »pozdravijo primarni simptom«, vezan na hrano. Vendar pa kljub intervenciji, ki jo pedopsihiatri težko prepoznajo kot neuspešno, petina mladostnikov nato razvije bulimijo. Slednja je navadno skrita do okoli 17. leta, ko se posamezniki začnejo upirati avtoritetam in ponovno razvijejo anoreksijo nervozo ali ortoreksijo. Bolezen iz otroštva torej vztraja.
Zakaj v povprečju zdravljenje anoreksije zahteva daljše zdravljenje in kako bolezen vpliva na razvoj posameznika, nam pojasni doktorica Sernec.
Zaradi prepletenosti različnih vzrokov motenj hranjenja je za zdravljenje tovrstnih bolezni potreben interdisciplinarni tim strokovnjakov. Na pediatrični kliniki so v obravnavo mladostnika z motnjo hranjenja na dnevni ravni vključeni pedopsihiater, klinični psiholog, medicinske sestre in zdravstveni tehniki. Poleg njih pa glede na klinično manifestacijo bolezni tudi dietetik, za telesne zaplete pediatri, za šolsko rehabilitacijo in izboljšanje kvalitete življenja specialni pedagogi, socialni pedagogi in delovna terapevtka, ter po potrebi socialna delavka.
O skrbi za najmlajše bolnike smo se pogovarjali z docentom doktorjem Evgenom Benedikom, dietetikom na Pediratrični kliniki UKC Ljubljana in profesorjem na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Benedik pojasni, kakšen je dietetikov osrednji cilj pri obravnavi otrok in pri pogovoru s starši na pediatrični kliniki.
Manifestacije motenj hranjenja zaznamo razmeroma hitro v okviru pediatrične skrbi na primarni ravni, torej na pregledih v zdravstvenem domu, ali pa težave poročajo starši. Kljub temu so manifestacije zgodnjih znakov bolezni lahko zelo različne, zaradi česar jih starši zlahka spregledajo. Doktor Benedik pojasni, na katere znake težav s hranjenjem moramo biti pozorni pri otroku.
Ko otrok zboli za motnjo hranjenja, je v ozadju skoraj vedno prisoten preplet biološko-genetskih, sociokulturnih in družinskih dejavnikov. Osebe z večjo nagnjenostjo k motnjam hranjenja so perfekcionistične in storilnostno naravnane, vestne, delovne osebe, ki se bolj posvečajo podrobnostim, medtem ko težje vidijo širšo sliko. Pogosto so to tudi osebe z lastnostmi kompulzivne osebnosti in ki težko izražajo svoja čustva.
Vzroke za razvoj tovrstnih potez kasneje v življenju lahko najdemo že v otroštvu. Med družinske dejavnike, ki vplivajo tudi na dojemanje hrane in hranjenja, sodi denimo uporaba hrane kot vzgojni pripomoček. Med sociokulturne dejavnike, ki vplivajo na družinska razmerja, pa krčenje družin na vse manjše enote. Vzgoja otrok namreč postane odgovornost zgolj dveh ali enega vzgojitelja — starša, mnogi starši pa si prav tako ne morejo privoščiti vrtca. Vse bolj obremenjeni starši in posledično nefunkcionalno starševstvo lahko privede do tega, da mora otrok prevzemati raznolike vloge v družini, ki jim ni dorasel. O ranljivih skupinah otrok smo povprašali doktorico Ano Mirković.
Pri obravnavi otrok smo posebej občutljivi tudi na njihovo dojemanje informacij o hrani in hranjenju. Pogosto rečemo, da delujejo otroški možgani po principu fotografskega filma, saj zaradi svoje plastičnosti že ob manjših dražljajih iz okolja tvorijo veliko novih živčnih povezav. V praksi to pomeni, da bodo sporočila iz okolice, predvsem tudi iz medijev, nanje pustila velik vtis. Ker pa jim otroci ne morejo dodati ustreznega konteksta, je lahko sporočilo kvarno. Podobno je z reklamnimi sporočili vplivneža ali športne zvezdnice, ker gre za informacijo, ki je najpogosteje vredna več od besede staršev ali stroke.
Doktor Benedik nam pojasni, da lahko tovrstne kvarne vplive zaznamo že na primarni ravni pediatrične oskrbe, tudi v obdobju, ko se motnja še ni razvila. Zanimalo nas je, kako poteka obravnava motnje hranjenja in na kakšen način skušajo voditi posvete z otroki in najstniki.
Kot smo že omenili, sta kognitivna in čustvena nezrelost vedno izziv pri obravnavi in zdravljenju otrok z duševnimi motnjami. O vlogi družine pri bolnih otrocih nam pove Ana Mirković.
Obravnava otrok in mladostnikov je torej kompleksna in zahteva sodelovanje mnogih strokovnjakov. Po kratkem glasbenem premoru bomo preverili, kako je z zdravljenjem motenj hranjenja pri odraslih. Ostanite na 89,3 MHz.
/////
MOTNJE HRANJENJA PRI ODRASLIH
Poslušate oddajo Frequenza della scienza o motnjah hranjenja. Do sedaj smo govorili pretežno o otrocih kot najbolj ranljivi skupini, drugi del oddaje pa bomo posvetili težavam odraslih, pri čemer v grobem mislimo na osebe nad dvajsetim letom starosti v procesu osamosvajanja. To obdobje prinaša svojevrstne izzive, med drugim se počasi privajamo na nova socialna in delovna okolja, tudi pokritost z zdravstvenimi storitvami in preventivnimi programi je drugačna.
Za odrasle načeloma velja, da so ponotranjili osnovne koncepte zdravih prehranjevalnih navad. Med odraščanjem smo jih sprejemali od svoje družine, s prehrano v vrtcih in osnovnih šolah ter v okviru različnih zdravstvenih kampanj. Odrasla oseba naj bi bila torej zmožna razumeti, kakšna je sestava uravnoteženega obroka, in tudi sama preveriti osnovne informacije o živilih. Lahko bi rekli, da nam je bila z raznovrstnimi mehanizmi privzgojena določena prehranska ideologija, ki omogoča razmeroma zdrave in uravnotežene odločitve glede hrane ter zdrave prehranske navade. Princip uravnoteženega krožnika je osnova, h kateri se lahko vedno zatečemo pri načrtovanju obroka. Kljub temu pa se mnogi zaradi različnih razlogov odločajo za uporabo diete, s čimer posežejo v uravnoteženost svoje prehrane.
Motivacij za začetek prehranske diete je mnogo. Zanimalo nas je, kateri so najpogostejši razlogi za odločitev, da začnemo z dieto, in katere težave se v tem procesu najpogosteje pojavijo. Doktor Benedik razloži tudi, kakšen pristop k razmišljanju o prehranjevanju uberemo, ko skušamo svoje navade in dojemanje hrane spremeniti.
Za Zahodni svet velja, da je približno tretjina ljudi debelih, kar pomeni, da je njihova teža lahko resen vzrok za pridružene presnovne in druge kronične bolezni. Skoraj dve tretjini ljudi, torej dvakrat več, pa zase verjame, da imajo previsoko težo. V smislu fiziološkega stanja debelosti in dojemanja debelosti je torej veliko ljudi v vmesni coni, kjer je tudi dojemljivost za neutemeljene posege v prehrano posameznika povečana. O težavah, ki se lahko pojavijo zaradi diet, nas posvari Benedik.
Zaradi vseprisotnih sporočil v našem vsakdanu o popolnem telesu, popolni dieti in popolnem izgledu, smo skoraj vsi vsaj enkrat v življenju svoj jedilnik prilagodili želji po drugačni postavi. Kar motnjo hranjenja kot duševno motnjo razlikuje od motenj prehranjevanja, je huda čustvena stiska, ki jo posameznik ne zna ali ne zmore predelati na funkcionalen način. Zato se zateče k simptomu, vezanim na hrano, torej se strada, prenajeda, bruha, pretirava s fizično aktivnostjo ali zlorablja odvajala, diuretike.
Motnje hranjenja so zaradi visoke samomorilnosti in težkih akutnih in kroničnih zapletov duševne motnje z največjo smrtnostjo. Med akutne zaplete sodijo izredno nizek srčni utrip, nenadna srčna smrt in hipoglikemija, med kronične pa zaostanek v rasti, manjša kostna gostota, kasnejše težave s plodnostjo in kronifikacija bolezni same. O razliki med reševanjem življenja in zdravljenjem smo se pogovarjali z doktorico Sernec.
Oblike motenj hranjenja, značilne za odraslo življenjsko obdobje, so poleg anoreksije nervose in bulimije nervose tudi ortoreksija nervosa, bigoreksija in kompulzivno prenajedanje. Slednje, za katero velja, da fazam prenajedanja ne sledi nobena oblika faze praznjenja, se značilno pojavi najkasneje, torej na prehodu iz zgodnjega v srednje odraslo obdobje.
Za ortoreksijo nervozo je značilno, da ljudje v strahu pred procesirano hrano, dodanimi barvili, antibiotiki in kemično ter gensko spremenjenimi snovmi vse več hranil izločajo s svojega jedilnika. Končna telesna slika obolelih je z izrazito podhranjenostjo enaka anoreksiji, vendar pa osebe z ortoreksijo nimajo motene telesne sheme. To pomeni, da se svoje podhranjenosti zavedajo. Kljub temu pa zaradi velike potrebe po nadzoru in občutka, da je hranjenje eno redkih področij v njihovem življenju, na katerega imajo vpliv, svojega odnosa do hrane ne uspejo spremeniti.
Moški predstavljajo četrtino obolelih za motnjami hranjenja, vendar pa zaradi steriotipnih prepričanj, da so motnje hranjenja ženska bolezen, redkeje poiščejo pomoč. Motnja, tipična predvsem za moške, je bigoreksija, pri kateri osebe prilagodijo svojo prehrano in fizično aktivnost obsedenosti z idealnim mišičnim telesom. Prehranjujejo se torej skoraj izključno z beljakovinskimi hranili in se včasih poslužujejo tudi anabolnih steroidov. O škodljivosti tovrstne zlorabe substanc nam pove doktorica Sernec.
Za razliko od otrok, ki jih do nujno potrebne pomoči pripeljejo starši oziroma skrbniki, se morajo odrasli za zdravljenje odločiti sami. Uspešnost zdravljenja je namreč močno odvisna od notranje motivacije posameznika. Vendar pa je zaradi tega težkega, a ključnega prvega koraka pri odraslih značilno obdobje štirih do šestih let, ko je motnja že del bolnikovega vsakdana, toda za pomoč še ni uspel prositi.
Ponekod se kot prvi korak v obravnavi oseb z motnjami hranjenja v zadnjih letih uporabljajo tudi različna spletna orodja. Ta s pomočjo umetne inteligence vodijo vedenjsko terapijo. O takšnih programih in obravnavi odraslih v Sloveniji smo se pozanimali pri doktorici Sernec.
Cilj zdravljenja motenj hranjenja je s psihoterapevtskimi pristopi prepoznati in razrešiti vzroke, zaradi katerih je do motenj prišlo. Ob koncu uspešnega zdravljenja oseba tako ne bi več potrebovala simptoma, vezanega na hrano, za lajšanje svojih stisk in bi jih znala reševati na drugačne, učinkovite načine. Toda zdravljenje motenj hranjenja je dolgotrajen in težek proces, ki je popolnoma uspešen le v tretjini primerov.
/////
Približujemo se zadnjemu delu oddaje. Ker nam zdrava prehrana in zdravje ne moreta biti samoumevna, smo se vprašali tudi o pomenu družbenih sistemov, ki skrbijo za naše prehransko zdravje. Javni zdravstveni in šolski programi so v tem oziru zelo pomembni, saj vzgajajo celotno družbo v pravilno prehranjevanje in tudi kritično vrednotenje hrane. Doktor Benedik poda nekaj pomembnega konteksta o vlogi držav in nadaljnjem boju za prehransko zdravje.
Sodobnost prinaša resne izzive, ki od nas zahtevajo zadostno stopnjo informiranosti, nemalokrat pa tudi kanček skepse, saj je prehranska kultura polna dobičkarstva in prehransko spornih pasti. Dietne pasti nas lahko brez ustreznega strokovnega nadzora izpostavijo tveganjem za manko hranil ali pa nas po nepotrebnem prikrajšajo za denarce. V tem smislu je seveda pomembno poudariti, da je dvom v varnost in oporečnost hrane povsem legitimen, saj so proizvodnja, predelava, pakiranje in distribucija polne bližnjic, ki so lahko za zdravje škodljive, kadar služijo optimizaciji stroškov in dobičkov.
Motnje hranjenja so v porastu. Nastajajo v preobilju močnih marketinških podob idealnega telesa in pomensko nabitih sporočil o pravih dietah. Prav zato je porast motenj hranjenja nekaj pričakovanega in povsem človeškega. Morda si lahko v takem okolju prizadevamo za kritično prevrednotenje lastnega odnosa do telesa ter najdemo nove in bolj smiselne načine za spopadanje s toksično platjo telesne kulture, ki nas sili v dvom, gnus, primerjanje in tudi samoobsodbe. Zavedati se moramo, da je današnja digitalna krajina polna strokovno nepreverjenih in neuradnih informacij ter medicinsko spornih trditev in diet. Zato potrebujemo tudi močne javne sisteme, ki lahko služijo direktnim in v primeru hrane tudi zelo intimnim zdravstvenim interesom nas vseh.
O motnjah hranjenja sta razmišljala Ana in LukaS.
Urednikoval je LukaS.
Lektorirala je Tina.
Tehniciral je Aljaž.
Brali sva Nina in Pia.
Dodaj komentar
Komentiraj