Dobrodošli v novi oddaji Frequenza della scienza, ki bo danes plavala med etiko in znanostjo. Izvedeli boste veliko o prvi nesmrtni celični liniji celic HeLa in o njeni lastnici Henrietti Lacks.

Dolgo časa so mislili, da se celic v laboratoriju ne da gojiti. Dokler niso z naključno biopsijo tumorja prišli do celic, ki jih danes poznamo pod imenom celice HeLa. Omenjene celice so se izkazale kot izjemno pomembno odkritje, saj se je njihovo število podvojilo vsakih 24 ur. Zaradi tega so postale standardizirani vlečni konj testiranja na celičnih kulturah, ki je omogočil veliko novih odkritij. Kot testni organizem so tako služile pri razvoju cepiva za otroško paralizo, raziskavah raka, mapiranju genov, raziskavah vplivov sevanja in strupenih substanc na celice, raziskovanju AIDS-a in tako naprej. Več o uporabnosti celic HeLa v nadaljevanju, zdaj pa se posvetimo njihovi prvotni lastnici Hentrietti Lacks.

O Henrietti je namreč pisateljica Rebecca Skloot napisala knjigo z naslovom Nesmrtno življenje Henriette Lacks, ki je takoj postala uspešnica. V knjigi je avtorica odprla pomembna vprašanja s področja sodobne genetike. Ob tem je mestoma tudi melodramatično načela vprašanje življenja in smrti.  Profesorja bioetike na Fakulteti za družbene vede Gregorja Tomca smo vprašali, koliko Henriette je še v njenih celicah?

Tomc: Zavisi od tega seveda kako opredelimo...

Osnovni problem, ki se zastavlja pri Henrietti, je kult osebnosti, ki se je okoli nje ustvaril. Danes pa poznamo že mnogo celičnih linij darovalcev, ki so podpisali soglasje. V času Henriettinega življenja to namreč še ni bila stalna praksa.

V knjigi o nesmrtnosti lahko tako preberemo, da je Henrietta Lacks imela orehove oči, ravne bele zobe in polne ustnice. Rodila se je prvega avgusta 1920 v zvezni državi Virginija. Ko je imela štiri leta, je njena mati umrla med rojevanjem svojega desetega otroka. Oče jo je nato dal v skrbništvo njenemu dedku, kjer si je delila sobo v svojim pet let starejšim bratrancem Davidom Dayem Lacksom. Živeli so revno življenje na podeželju, Henrietta je v šestem razredu prekinila svoje šolanje in se posvetila pobiranju tobaka in oskrbi domačih živali na dedkovi kmetiji. Z bratrancem Dayem je imela pet otrok, prvega pri svojih štirinajstih letih. Z bratrancem sta se tudi poročila in se preselila v Baltimore v zvezni državi Maryland.

Sorodniki in prijatelji se Henriette spominjajo kot skrbne matere in lepe ženske, ki se je rada zabavala. V knjigi o njenem življenju Rebecca Skloot piše o spominih njene sestrične na preplesane noči v njenem domačem kraju.

Pri tridesetih letih, natančneje leta 1951, je zbolela za agresivno obliko raka materničnega vratu. Po navedbah njene sestrične je Henrietta čutila, da se v njej razrašča tema. V bolnišnici John Hopkins, ki je takrat ponujala zdravstveno oskrbo za temnopolte, so ji operativno odstranili nastalo izboklino in jo zdravili z radijem. Kljub intenzivnemu zdravljenju je bolezen hitro napredovala. Z ozirom na dejstvo, da je v petdesetih letih v Združenih državah Amerike prevladovala praksa rasne segregacije, smo Gregorja Tomca povprašali, kako je bila rasno obremenjena znanost:

Tomc: Torej petdeseta leta...

Henrietta je umrla četrtega oktobra 1951 v bolnišnici. Vzorec tumorskega tkiva, iz katerega so se razvile celice HeLa, je zdravnik vzel brez njenega privoljenja. Za obdukcijo po smrti pa je moral njen mož podpisati soglasje.

Pokopali so jo v Lacks Townu v Virginiji. Svojci se spominjajo silovite nevihte na dan njenega pogreba. Veter naj bi dvignil hišo, ki je padla na enega od njenih stricev in ga ubila. Močna ženska, kakršna je bila, se je poslovila v velikem slogu. Njeni sorodniki še verjamejo, da je njen neustavljivi duh vlečni konj napredka, ki so ga njene celice omogočile. O odnosu med Henrietto in celicami HeLa smo se pogovarjali s profesorjem Tomcem:

Tomc: Njena osebnost je njena duševnost...

Pred odkritjem celic HeLa je bilo mnogo poskusov, da bi ustvarili trajno človeško celično linijo. Znanstveniki in znanstvenice so takrat že vedeli, da je nesmrtne celične linije možno gojiti v laboratoriju, saj so imeli zadosti primerov nesmrtnih  živalskih celic. A človeške so bile bolj izmuzljive. Večina poskusov je zmogla ustvariti zgolj celice, ki so se v laboratoriju delile nekaj tednov, preden so se prenehale deliti in so umrle.

Potencial odkritja človeške celične linije so bile sanje mnogih znanstvenikov in znanstvenic tistega časa. Laboratoriji po svetu so tekmovali, kdo bo prej uspel uspešno gojiti človeške celice v laboratoriju. To bi namreč pomenilo neomejen dostop do celic, ki so osnovni delovni sistem za vse biološke vede. Neomejena zaloga pa bi pomenila, da bi znanstveniki lahko v kratkem času izvedli veliko eksperimentov in primerjali rezultate, saj bi delali z enakimi celicami.

Kot veliko drugih znanstvenih prelomov, se je tudi izolacija celic HeLa zgodilo po naključju. Odvzem celic Henrietti Lacks je bilo standardno vzorčenje tumorskega tkiva, potrebno za analizo raka v bolnici. Podoben odvzem se je nedvomno zgodil neštetokrat v bolnišnicah po vsem svetu. Lahko bi rekli, da so se celice HeLa pojavile na pravem mestu ob pravem času. Bolj specifično: na univerzi John Hopkins leta 1951.

V tistem času se je v laboratoriju za tkivne kulture na univerzi John Hopkins prav s problemom celičnih kultur ukvarjal doktor George Gey. Že vrsto let pred odkritjem celic HeLa je poskušal razviti trajno človeško celično linijo. Medtem ko so se mišje rakaste celice bile sposobne pretvoriti v nesmrtno linijo, so bile človeške celice bolj izmuzljive. Kot že rečeno, izmed tisoč vzorcev človeških tumorjev ni noben preživel dlje časa v laboratorijskih pogojih. George Gey je bil zato pozoren na vsako priložnost.

Celice, ki so jih odvzeli Henrietti Lacks, so namreč rasle izredno agresivno. V izjemno kratkem času so prerasle površino petrijevke, v kateri so jih hranili. Raziskovalci so bili presenečeni nad hitrostjo njihove rasti. Doktor Gey je začel deliti novo odkrite celice z drugimi znanstveniki, tako je vedno več laboratorijev po svetu  dobilo dostop do celic, ki niso hotele odmreti. Na ta način je znanstvena skupnost dobila v roke prvo človeško nesmrtno celično linijo.

Pretvorba celic HeLa v trajno celično linijo je bila posledica njihove spremembe v tumorske celice. Kot vemo, lahko celice postanejo tumorske zaradi nešteto razlogov. Skupno vsem pa je, da se spremeni določen gen ali pa njegovo izražanje tako, da postane rakotvoren oziroma onkogen. Aktivaciji onkogenov lahko botruje mnogo dogodkov, od okužbe z virusom do mutacij na genomu.

Kako se je to zgodilo na primeru celic HeLa, smo lahko izvedeli šele desetletja po njihovem odkritju, ko so moderne genetske metode omogočile natančno analizo njihovega genoma. Pretvorbo celic Henriette Lacks v tumorske celice nam opiše profesorica Mojca Narat z Biotehniške fakultete v Ljubljani:

Narat: No, Hela celice izvirajo iz rakastih celic...

Vendar ni vsak tumor enak drugemu. O tem priča že dejstvo, da so pred odkritjem celic Hela znanstveniki poskusili že mnogo tumorskih celic uporabiti kot nesmrtne celične linije, ki pa so vsi propadli. Šele celice Hela so bile zadosti robustne, da so lahko trajno preživele v laboratorijskih pogojih. Vprašanje je torej, kaj jim je omogočilo to prednost? Toda preden se lotimo odgovora, preglejmo za začetek nekatere skupne značilnosti tumorskih celic.

V prelomnem članku Hallmarks of Cancer iz leta 2000 sta Douglas Hanahan in Robert Weinberg [izg. Doglas Henahan in Robert Vajnberg] predlagala, da je mogoče vso kompleksnost različnih rakov skrčiti na šest določujočih lastnosti, ki jih posedujejo vse vrste tumorjev. Za naše razmišljanje se bomo omejili na tri lastnosti, čeprav priporočamo v branje celotni članek vsem, ki jih zanimajo osnove onkogeneze.

Prva in najbolj določujoča lastnost tumorskih celic je, da nadaljujejo delitev tudi v odsotnosti rastnega signala. Zdrave celice potrebujejo namreč  signal v obliki hormonov ali drugih rastnih faktorjev, tumorske celice pa so se sposobne deliti tudi v odsotnosti signala ali pa si signal za rast ustvarijo same. Tako je prav nekontrolirano deljenje ena prvih prepoznavnih sprememb, ki se zgodijo pri tvorbi tumorskih celic.

Komplementarno prvi lastnosti je druga lastnost tumorjev neodzivnost na signale za inhibicijo rasti. Zdrave celice normalno ustavijo svojo rast ob množici signalov iz okolja. Signal je lahko v tem primeru že prostorska omejitev ali stik s sosednjo celico. To deluje kot dodatni varnostni mehanizem za prepreko nezaželenega deljenja, ki je predpogoj za uspešno opravljanje celične funkcije. V nasprotju z zdravimi celicami pa se tumorske celice ne odzivajo na inhibitorne signale.

Tretja, prav tako pomembna lastnost rakastih celic je, da so nesmrtne. To ne pomeni, da posamezna celica živi večno, temveč, da se lahko njene potomke še naprej delijo. Vsaka nova generacija celic se je tako ob konstantni zalogi hranil sposobna nadalje deliti, teoretično tudi v neskončnost.

V nasprotju z rakastimi imajo somatske celice mejo, koliko celičnih delitev lahko preidejo, preden se za vedno prenehajo deliti. Število delitev, ki jih celica lahko preide v svojem življenju, se imenuje Hayflickova limita in je običajno posledica celičnega procesa, ki se odvija med delitvijo na kromosomih. Med vsako delitvijo celice se konci kromosomov krajšajo. Krajšanje kromosomov pa je mogoče ustaviti s povečanim izražanjem encima telomeraza, ki dodaja DNK na njihove konce. Podrobneje nam razloži profesorica Narat:

Narat: Torej, poleg povsem preurejenega...

Celice HeLa ustrezajo vsem trem opisanim lastnostim. Zmožne so se torej neprestano deliti, ne ustavijo svoje rasti ob prisotnosti inhibitornega signala in ne senescirajo, oziroma s ne starajo. In vendar, kot smo že omenili, so bile šele celice HeLa sposobne preživeti dlje časa v laboratorijskih pogojih, medtem ko so predhodne tumorske celice po nekaj tednih pomrle. Potrebovale so torej še nekatere lastnosti, ki jih druge tumorske celice niso imele.

Jasno sliko genetskega ozadja celic HeLa smo dobili šele leta 2013, ko je bila na heidelberški univerzi narejena njihova prva celotna genomska analiza. S tem smo dobili vpogled v lastnosti celic HeLa, ki jih naredijo drugačne od ostalih tumorskih celic.  

Narat: Res je, da se celice Hela podvojujejo...

Agresivnost rakastih celic je bila usodna za Henrietto. Vendar sta bili prav agresivnost in robustnost ključni za to, da so se celice ohranile do danes. Brez tega ne bi zmogle preživeti laboratorijskih pogojev, ki so bili v petdesetih letih veliko bolj grobi, kot so danes.

Gojenje celic je bilo takrat izjemno zahteven in umazan proces. Da so znanstveniki in znanstvenice zagotovili ustrezne pogoje za rast celic, so morali priskrbeti ustrezna gojišča z vsemi hranili in drugimi molekulami, nujnimi za preživetje celic. Ker še niso točno vedeli, katere snovi morajo biti prisotne v gojišču, so se raziskovalci zanašali na mešanice raznih telesnih sokov, ki so skupaj sestavljali ustrezna gojišča.

Pred dobrimi šestdesetimi leti se je tako delo v celičnem laboratoriju začelo z obiskom klavnice. Tam so raziskovalci pobrali plazmo iz kokošje krvi in sokove iz prefiltriranih zmletih kravjih zarodkov. Za konec pa so se morali ustaviti še v porodnišnici, kjer so prevzeli kri iz človeške popkovine. Tako so dobili sestavine za gojenje človeških tumorskih celic. Poleg surovosti njihovega pridobivanja je bil problem takšnih gojišč njihova nekonsistentnost. Ker so se živali in ljudje, iz katerih so pridobivali sestavine za gojišča, med sabo razlikovali, je bila tudi sestava posameznih gojišč različna.

Danes razmere v laboratorijih omogočajo zanesljivejše delo s celicami. Gojišča iz živalskih tkiv so nadomestila dobro definirana gojišča. Kakšno opremo uporabljajo danes pri delu s celičnimi kulturami, nam je razložila raziskovalka iz Biotehniške fakultete v Ljubljani, doktorica Manuela Čitar:

Čitar: Oprema za delo s celičnimi linijami...

V sterilnem delovnem okolju se izvajajo poskusi na celicah. Koraki gojenja so si podobni pri delu z večino celičnih linij.  Manuela Čitar:

Čitar: Celice se goji tako, da se jih najprej...

Eden prvih velikih eksperimentov, v katerem so bile uporabljene celice HeLa, je bil razvoj cepiva za otroško paralizo. V petdesetih letih je namreč Združene države pestila huda epidemija otroške paralize. Najbolj so bili bolezni izpostavljeni otroci, ki so jim ob okužbi lahko oslabele mišice, zaradi česar se niso mogli gibati. Potreba po razvoju varnega cepiva proti poliovirusu, ki povzroča otroško paralizo, je bila zaradi tega velika.

Prvo cepivo proti poliovirusu je razvil doktor Jonas Salk v zgodnjih petdesetih letih. Kako so celice HeLa pripomogle pri produkciji cepiva, nam podrobneje razloži doktorica Narat:

Narat: Doktor Jonas Salk z univerze v Michiganu...

Uspehi zgodnjih znanstvenih raziskav na celicah HeLa so pripomogli k njihovi hitri razširitvi po laboratorijih po vsem svetu. Znanstveniki in znanstvenice so končno dobili neomejeno zalogo hitro rastočih celic. Ker so izvirale iz ene osebe, so si bile celice zadosti podobne. Raziskovalci so zato lahko primerjali rezultate različnih poskusov, saj so imeli isti modelni sistem.

Pred odkritjem celic HeLa so bili skoraj vsi poskusi na človeških celcah slabo primerljivi med sabo, saj so bile uporabljene celice med sabo vedno drugačne. Genetske razlike med celicami so bile odvisne od posameznikov, iz katerih so te izvirale. Zaradi tega dva poskusa na celicah iz različnih oseb nikoli nista mogla biti povsem primerljiva. Različni genomi so namreč privedli do različnega odziva celic.

Z odkritjem celic HeLa pa se je v bioloških eksperimentih ponudila skupna referenčna točka. Prelom v znanosti z odkritjem prve človeške celične linije nam je obrazložila doktorica Narat:

Narat: Ja, seveda so tudi pred odkritjem Hela celic...

Danes si težko predstavljamo biološke znanosti brez celičnih linij. Večina poskusov in bioloških odkritij v zadnjih šestdesetih letih je slonela neposredno na njihovi uporabi. Prav tako se danes celične linije uporabljajo za produkcijo raznih kompleksnih bioloških molekul, na primer protiteles in drugih bioloških zdravil. Na začetku tega preloma pa stojijo prav celice HeLa.

Omenili smo že etični vidik uporabe celičnih linij. Neomejena rast v laboratoriju je namreč pomenila, da za pridobitev celic ni bilo treba žrtvovati živali. Poleg tega so lahko znanstveniki in znanstvenice izpostavili opazovani organizem, v tem primeru celično linijo, ekstremnejšim pogojem brez etičnih zadržkov. Vendar pa je kljub temu odkritje celic HeLa odprlo nova etična vprašanja v zvezi s tem, kdo si lasti telo po smrti osebe. V nadaljevanju oddaje se bomo torej posvetili etičnemu vidiku uporabe dela telesa Henriette Lacks in ljudi nasploh v znanstvene namene.  

Komad: Elmore James - Sho' Nuff I Do

Poslušate Radio Študent in oddajo Frequenza della scienza, v kateri se nocoj posvečamo človeku, njegovim celicam in njihovi uporabi v znanosti. V nadaljevanju pa se bomo dotaknili še vprašanja njihovega lastništva oziroma avtorskih pravic.

Človeško telo je kot vsako živo bitje sestavljeno iz celic. Te celice nosijo dedni material, gensko osnovo, ki nosi informacije o telesu v celoti. Če torej vzamemo eno celico človeka in dekodiramo njen DNK v jedru, izvemo veliko o metabolizmu človeka, njegovih dednih in gensko pogojenih boleznih in posledično o izvoru njegovih prednikov.  Ena naša celica lahko v laboratoriju služi kot zelo natančna osebna izkaznica, zato so podatki, ki jih nosi, danes varovani z osebnostnimi pravicami. Kako zakon o varovanju osebnih podatkov varuje genski zapis, smo vprašali namestnico informacijske pooblaščenke Republike Slovenije Alenko Jerše:

Jerše: Genski zapis predstavlja občutljiv…

Oseba, ki je bila prva lastnica celic HeLa, je glavna junakinja romana, ki je postal svetovna uspešnica. S knjigo Nesmrtno življenje Henriette Lacks so celice HeLa dobile novo vsebino. Zdi se, da je najprej Henrietta naredila celice, nato pa so celice naredile njo. V očeh javnosti je postala nesmrtna, anonimnost pa je izgubila tudi njena družina. Tako jasna identifikacija osebe, ki je nosila te celice, je sprožila mnoga etična vprašanja o varovanju osebnih podatkov in zlorabah v imenu napredka.

Nesmrtne, trpežne in hitro rastoče celice so kmalu preplavile ves svet. Njihov odkritelj doktor George Gey jih je, kot navaja Rebecca Skloot v svoji knjigi, v navalu navdušenja razpošiljal vsem, ki so jih želeli. V petdesetih letih prejšnjega stoletja jih je z javnimi prevozi na lastne stroške v epruvetah, ki so si jih piloti in strojevodje zataknili v žep srajce, ponudil v uporabo mnogim kolegom. Kdo je pravzaprav lastnik celic HeLa? Profesor Tomc:

Tomc: Tukaj sta zdaj vsaj bi rekel dva...

Do celic za testiranje svojih raziskovalnih hipotez je takoj po odkritju lahko prišel vsak znanstvenik, ki se je ukvarjal z raziskavami na celicah. Posledice so bile izjemno hitra širitev znanja, izboljšanje pogojev gojenja in transporta celic, razvoj novih cepiv, napredek v raziskavah celične biologije in biologije raka. V šestdesetih letih so celice poletele v orbito najprej z ruskim satelitom, skoraj nemudoma pa še s satelitom Nase.

Eksperimentiranje s celicami HeLa je bilo po navedbah Rebecce Skloot tudi povod za ustanovitev etične komisije Nacionalnega inštituta za zdravje v ZDA leta 1966. Hipokratova prisega, ki je bila napisana v četrtem stoletju pred našim štetjem, ni zahtevala pacientovega soglasja. Zdravnik Chester Southam je namreč različnim ljudem, od rakavih bolnikov do zdravih zapornikov, ki so v raziskavo sicer privolili, a o njej niso bili obveščeni, z injekcijo vnašal te tumorske celice. Opazoval je, ali na mestu vnosa začnejo nastajati rakave tvorbe.

V judovski bolnišnici za kronične bolezni v Brooklynu so trije zdravniki ostro obsodili raziskovalno metodo. Sprožili so stroge etične ukrepe in začeli so izvajati nadzor nad vsemi projekti, ki so vključevali raziskave na ljudeh. Temu so se znanstveniki sprva uprli z mnenjem, da se bo leto 1966 v zgodovino zapisalo kot leto, ko se je ustavil ves napredek v medicini. Naj ob tem samo omenimo, da je vojaško sodišče pod vodstvom ZDA že leta 1947 na smrt z obešanjem obsodilo sedem nacističnih zdravnikov zaradi nezaslišanih raziskav na Judih brez privoljenja.

Sodba v nemškem Nürnbergu je imela za posledico etični kodeks, katerega prvo načelo pri poskusih na ljudeh se glasi: »Prostovoljna privolitev ljudi, ki sodelujejo v raziskavi, je absolutno bistvenega pomena.« V času življenja Henriette Lacks to načelo še ni bilo v uporabi. Košček tkiva so preprosto izrezali za biopsijo. Po smrti pa so klicali njenega moža, ki je moral za obdukcijo podpisati soglasje. O razlogih in raziskavah ni vedel ničesar. Vendar se etična vprašanja na tem mestu šele začnejo.

Celice HeLa so v laboratorijih po svetu zaživele svoje življenje. Zgodilo pa se je tudi, da so sorodniki Henriette Lacks za te čudežne celice izvedeli šele 20 let po njeni smrti. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je informacija  o obstoju celic do svojcev prišla slučajno, ker so raziskovalci želeli testirati vzorce krvi Henriettinih potomcev za nadaljnje raziskave. Dobička od prodaje in proizvodnje celic v izhodišču ni imel nihče. Doktor Gey je prve vzorce po svetu pošiljal brezplačno, prav tako so pozabili tudi na delež za sorodnike. Problem pa se ne zastavlja le pri zaslužku, temveč zlasti pri varovanju osebnih podatkov.

Vprašanje soglasja in varovanja osebnih podatkov se je ponovno zastavilo leta 2013. Takrat so v laboratoriju molekularne biologije na Univerzitetni bolnišnici v Heidelbergu v Nemčiji podrobno opisali in javno objavili celotni genom celice HeLa. Objavi so sledili številni očitki, saj za soglasje niso prosili še živeče družine Henriette Lacks. Po drugi strani pa lahko pomislimo tudi, koliko hrupa za teh nekaj celic.

Po slovenski zakonodaji spada genska slika človeka med občutljive osebne podatke. Mnenja o tem, ali je genom celice HeLa del družinske dediščine ali ne, pa so deljena. Po eni strani nekateri raziskovalci trdijo, da se objavljeni genski zapis zelo razlikuje od izvorne verzije leta 1951. Med vsako delitvijo celice pride namreč do napak pri prepisu verige DNA in celice HeLa imajo za seboj že nešteto takšnih delitev.

Kljub temu pa po drugi strani raziskovalci oporekajo, da se iz predstavljenega genoma še vedno lahko razbere denimo mešanico evropejskih in afriških Henriettinih prednikov, ki sovpada z resničnim stanjem. Yaniv Erlich, vodja laboratorija na Inštitutu Whitehead za biomedicino, je s sodelavci celo pokazal, da lahko iz javno objavljenega genskega zapisa anonimne osebe iz javne baze podatkov odkrijemo njeno ali njegovo identiteto.

Na kakšen način dostopamo do informacij v znanosti in kako lahko na to vplivajo svojci, nam razloži informacijska pooblaščenka Alenka Jerše:

Jerše: Nečeloma svojci po zakonu…

Po zakonodajni plati tudi skupina raziskovalcev iz Nemčije ni storila nič spornega, saj celice HeLa danes uporabljajo v skupno dobro. Res pa je, da so odzivi javnosti spodbudili ameriški državni inštitut za zdravje, da so z družino Lacks sklenili dogovor. Dva člana družine so sprejeli v svojo komisijo, ki bo odločala o ravnanju s celicami HeLa, in tako bodo imeli vsaj malo vpliva na javno razkrivanje družinske genske dediščine.

V primeru Henriette Lacks se etično zapletena zgodba začne po njeni smrti. Na kakšen način pa je v Sloveniji varovana zdravstvena dokumentacija umrlega pacienta? Alenka Jerše:

Jerše: Z zdravstveno dokumentacijo po smrti...

Podobno kot Henriettine celice, lahko naprej živijo deli telesa, organi, če se jih posameznik odloči darovati. V Sloveniji se lahko donatorjem priključite prek Zavoda za presaditve organov in tkiv Slovenija Transplant. Svoje telo lahko darujete tudi v znanstvene in izobraževalne namene, in sicer so za to pristojni na Inštitutu za anatomijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Pri njih sprejemajo le telesa v celoti, ki jih uporabijo za študijske in raziskovalne namene. S profesorjem Tomcem smo se pogovarjali tudi o tem, kdaj postane darovanje organov zanimivo in katera so nova vprašanja, ki jih presaditev odpira?

Tomc: Ta senzibilnost za to kdo je lastnik...

Uradno je zapisan kot darovalec organov tudi sedanji papež Benedikt XVI., vendar po smrti njegovi telesni deli ne bodo na voljo za presaditev, saj njegovo telo pripada Cerkvi. Neuradni minister za zdravje v Vatikanu Zygmunt Zimowski je povedal: »Papeževo telo pripada celotni Katoliški cerkvi, saj je naslednik svetega Pavla in univerzalni pastor Katoliške cerkve.« Toliko o pobožnih željah, da bi papeška jetra lahko nadomestila vaša.

Zaključujemo z oddajo o neznosni nesmrtnosti celic in identitete, ki jo nosijo s seboj. Napredek znanosti vedno znova zastavlja nove izzive in odpira vprašanja kje se naše telo začne in kje konča ter kje se začne in konča življenje. Naslednja oddaja Frequenza della scienza bo na sporedu čez štirinajst dni, v njej bomo govorili o poskusih na živalih. Hvala za pozornost in naj vaše celice živijo še dolgo v prihodnost.

Po zgodovini, biologiji in identiteti prve celične linije sva brskala Arne in Urša.

Urednikovala je Teja.

Brala sta Lovrenc in Rasto.

Tehniciral je Linč.