(Ne)veseli december
Na ledeno mrzlo zimsko noč se na vzpetini blizu mesta, ob štoru nekdanje smreke, srečata navadna veverica in srna. Premraženi se zazreta proti razsvetljeni mestni pokrajini, kjer na nebu utripajo žarki luči, ki spuščajo glasen pok. Srna, ki jo zmoti neprijeten zvok, preplašeno vpraša veverico: Kaj se dogaja? Zakaj se zdi, kot da je konec sveta? Vse poka, vse je razsvetljeno, vsi se obnašajo tako drugače kot običajno. Veverica modro odgovori: Temu človek pravi veseli december.
Pozdravljeni v prvi decembrski Frequenzi della scienzi, kjer se bomo sprehodili čez nekatera področja, ki v tem mesecu povzročajo marsikatero preglavico tako ljudem kot ostalim živalim in tudi rastlinam. Podrobneje bomo spoznali pomen novoletnih drevesc ter se poučili, kako izbrati tisto, okolju najbolj prijazno. Nadaljevali bomo z vplivom pirotehnike tako na domače kot tudi divje živali ter za konec povedali še nekaj o človeškem praznovanju in jutru po prekrokani noči.
December ali gruden, kot ga starinsko imenujemo, predstavlja zadnji, torej dvanajsti, mesec v gregorijanskem koledarju. Kot vemo, nas v tem mesecu obiščejo nekateri bradati možje, gre za čas, ko se veselimo skupaj s prijatelji in družino, pojemo velike količine hrane in popijemo še večje količine alkohola. V tem mescu pa vsekakor ne smemo pozabiti na okrasje, ki nas v obliki lučk, okraskov in novoletnih drevesc spremlja na vsakem koraku. V nadaljevanju bomo spoznali, kakšen pomen imajo novoletna drevesca pri decembrskem praznovanju, od kod dobimo novoletne smrekice v Sloveniji, ter skušali ugotoviti, katera smrekica je okolju najbolj prijazna - prava ali umetna.
Danes lahko meseca decembra v skoraj vsakem domu, trgovini, javni ustanovi opazujemo takšna in drugačna okrašena iglasta novoletna drevesca, ki so večinoma smrekice ali jelke. Iz kje izhaja okraševanje novoletnih drevesc, nam razloži doktorica Mateja Habinc z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani:
Kdaj pridejo novoletna drevesca v vsak dom, nadaljuje doktorica Mateja Habinc:
Novoletno drevesce tako predstavlja skoraj nujno decembrsko opremo, njihovo okraševanje pa obred, ki pričara vzdušje novoletnega časa. A vendar se je treba vprašati, katero božično drevesce predstavlja najmanjši vpliv na okolje. Je to umetna ali prava smrekica oziroma jelka?
Umetna drevesca so narejena iz umetnih materialov in imajo tako večji izpust CO2-ja kot prave. Za proizvodnjo dva metra visoke smrekice predstavlja ogljični odtis približno 40 kilogramov CO2-ja, medtem ko imajo prava drevesca enake velikosti približno 16 kilogramov izpusta CO2-ja. Pri tem je pomembno poudariti, da se umetna drevesca lahko uporabi večkrat in je s tem izpust CO2-ja lahko manjši. V Združenih državah Amerike so po raziskavi, ki jo je opravila American Christmas Tree Associaton, ugotovili, da ljudje v povprečju umetno smrekico menjajo vsakih 11 let.
Prava novoletna drevesca predstavljajo drugačno zgodbo. Posekana namreč zdržijo le za čas decembra. Pri tem je pomembno, da pri nakupu prave smrekice oziroma jelke izberemo tisto, ki je bila lokalno posekana. Imajo pa takšna drevesca za razliko od umetnih veliko prijetnejši vonj. Kako in iz kje pridobivamo prava novoletna drevesca v Sloveniji, nam zaupa doktor Robert Brus z Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani:
O tem, ali se smrekice za novoletno prodajo goji namenoma, nadaljuje doktor Robert Brus:
Kot smo že omenili, je okolju bolj prijazna izbira pravih smrekic, ki prihajajo iz lokalnih rastišč. Kako med seboj ločujemo lokalna novoletna drevesca od ostalih, nadaljuje doktor Robert Brus:
Za upravljanje z gospodarjenim gozdom je pomemben tudi proces pomlajevanja, kjer se na neko negozdno območje zasadi mlado drevje. Zasaditev lahko poteka po naravni poti ali pa se drevesa s semeni zasadi namenoma. Pogosto s teh območij prihajajo tudi novoletna drevesca. Kakšen pomen ima pomlajevanje za gozdni ekosistem, razloži doktor Robert Brus:
Spoznali smo, da imajo tako prava kot tudi umetna novoletna drevesca vpliv na okolje. Če želite postaviti okolju najbolj prijazno novoletno drevesce, bo najbolje, da je sploh ne postavite. Verzija, ki predstavlja okolju najbolj prijazno možnost, je ta, da okrasite rastline, ki jih že imate doma.
Sledi glasbeni premor, po katerem pa se bomo posvetili pirotehniki in njenemu vplivu na živali. Ostanite z nami na frekvenci 89,3 megaherca.
Komad
Dobrodošli nazaj v oddaji znanstvene redakcije Radia Študent. Danes v Frequenci della scienci govorimo o smrekicah, pokanju in prebolevanju mačka.
Druga polovica decembra je čas, ko ljudje z uporabo pirotehnike radi inscenirajo zvoke vojnega bombardiranja. Zvok pokanja in eksplozij ne dvigne adrenalina le predstavnikom naše vrste, pač pa vznemirja tudi druge živali. V nadaljevanju se bomo posvetili vprašanju, kako petarde slišijo naši hišni ljubljenčki, kako se na njih odzivajo živali v živalskem vrtu in kako glasno pokanje vpliva na živali v divjini.
Jakost pokanja lahko doseže do 120 decibelov. Za primerjavo naj omenimo šepetanje, ki dosega glasnost približno 15 decibelov, medtem ko navaden pogovor seže do 60 decibelov. Pri pokanju petard gre za enkraten glasen zvok in zato načeloma ni zdravju škodljiv. Bolj problematično je delo v okolju, kjer je glasnost stalno višja od 85 decibelov. Kljub temu pa nenadna eksplozija preseneti in zato prestraši ter tako povzroči neke vrste stres.
Pirotehnična sredstva so omejena glede na vrsto in dneve v letu. Več o zakonodaji in poškodbah, ki jih pokanje povzroča, nam je povedal veterinar za divje živali doktor Gorazd Vengušt:
Stres, ki ga povzroča pokanje, lahko najbolj jasno opazujemo pri domačih psih. Za pse velja, da slišijo štirikrat bolje od človeka, vendar pri tej oceni ne gre za glasnost zvoka, pač pa za njihovo frekvenco. Slišane frekvence se med posamezniki precej razlikujejo, a v splošnem velja, da lahko mlad človek sliši zvoke do dvajset tisoč hercev. Psi pa lahko slišijo bistveno višje zvoke kot ljudje. Najvišje frekvence, ki jih pes še lahko sliši, se gibljejo med 47 in 65 tisoč hercev. Prav slišanje visokih frekvenc pa je razlog, da na pse lahko stresno vplivajo tudi visokofrekvenčni zvoki, ki jih oddajajo razni sušilci, kosilnice ali druge naprave, ki imajo hitrovrteče osi.
Zmožnost slišanja visokih frekvenc se je evolucijsko razvila zaradi lova na manjše glodalce. Kljub temu pa širok spekter zaznavanja frekvenc ne pomeni, da psi glasneje slišijo pok petarde. Pok petarde glasneje slišijo zaradi oblike njihovih ušes. V divjini je ena najpomembnejših nalog ušes določitev smeri prihajajočega zvoka. Pri tem volkovom in šakalom pomagajo šilasto oblikovani uhlji, ki jih lahko asimetrično premikajo v smeri izvora zvoka. Zunanji del ušes nadzoruje 18 ali več drobnih mišic, ki usmerjajo njihovo premikanje. Vse te mišice poskrbijo za to, da zvok natančneje usmerijo do notranjega ušesa, zato lahko pes bolje določi njegov izvor, hkrati pa ga oblika uhlja tudi ojača.
Breda Hrovatin, vodja sektorja za zdravje in dobrobit živali, nam je o vplivu pirotehničnih izdelkov na živali povedala sledeče:
Strah, ki ga domači psi občutijo ob glasnem pokanju, je povezan tudi z njihovo navezanostjo in odvisnostjo od človeka. Podobno se je pri teh hišnih ljubljenčkih razvil tudi strah pred nevihto in drugimi zvoki, pri katerih ne vidi izvora in ga presenetijo. V divjini imajo zdrave živali relativno dobro sposobnost na prilagajanje stresu v okolju. Vsakodnevno se namreč soočajo s spremenljivim vremenom, tekmovanjem za hrano na nivoju znotraj vrste pa tudi z drugimi vrstami iz iste prehranjevalne niše. Kljub temu pa večino naravnih dogodkov žival v divjini zazna, še preden se zgodi, zato je presenečenje manjše. V primeru uporabe pirotehničnih izdelkov pa gre za nenaden in nepredvidljiv dogodek.
V Nemčiji pa so opravili raziskavo o vplivu zunanjih zvokov na prebivalce živalskega vrta v Erfurtu. Zanimalo jih je, kako petarde in festival klasične glasbe vplivajo na vedenje živali v ujetništvu. Opazovali so vedenje slona, žirafe, lemurja, lame, nosoroga, geparda, pampskega zajca, snežne sove, bizona in ptice, imenovane karakara. Ugotovili so, da klasična glasba ni bistveno vplivala na vedenje opazovanih predstavnikov vrst. Veliko močneje pa so se odzvali na glasne eksplozije ognjemetov, ki so bile sestavni del zaključka glasbenega festivala v živalskem vrtu. Vendar je bila tudi intenziteta odziva na glasne eksplozije odvisna od vrste, vendar so le redke vrste nemoteno spremljale ognjemet.
Najburnejša reakcija se je zgodila pri nosorogih. Že pred samim začetkom pokanja so enega nosoroga drugi nosorogi napadli. Druga dva pa sta nemirno postopala po svojem ograjenem prostoru, eden od njiju je med samim pokanjem celo galopiral v krogih. Po končanem ognjemetu pa v vedenju ni bilo opaznih trajnejših posledic dogodka. Prvi dan je bilo napeto tudi pri gepardu, ki je tekel po svojem zunanjem prostoru. Drugi dan ognjemeta pa se je skril v svojo uto in tam ostal do konca. Nekaj nemirnega vedenja so izkazali tudi sloni, en je enkrat celo zatrobil, medtem ko so žirafe spremljale ognjemet zelo stoično.
V splošnem so živali izkazovale predvsem višjo stopnjo pozornosti in manj paničnega vedenja. Živali, ki živijo v skupinah kot recimo bizoni in lame, so se ob pokanju ognjemeta držale skupaj in tako v skupini zmanjšale vpliv stresa iz okolja. V raziskavi zaključijo, da tovrstni kratkotrajni dogodki ne puščajo vidnih posledic na živalih v živalskem vrtu. Kljub temu pa predlagajo, da določene živali, kot so gepardi in nosorogi, pred pokanjem zaščitijo tako, da jih zaprejo v zvočno izolirane prostore. Različne vrste se na stres vedenjsko zelo različno odzivajo, zato bi za primerljivo raziskavo med vrstami morali meriti še kakšne druge parametre, kot je na primer nivo kortizola v krvi. Kortizol je hormon, ki ga ob stresu v kri izloča nadledvična žleza.
V času pokanja petard pa je več zabeleženih nesreč tudi med živalmi, ki živijo v divjini. Več o vedenju prostoživečih živali v prazničnem času nam je povedal doktor Gorazd Vengušt, veterinar divjih živali:
Glasni poki pa povzročajo tudi dezorientacijo ptic, ki zaradi trenutne prestrašenosti preusmerijo svoj let v napačno smer. Na to temo ni veliko raziskav, eno pa nam omeni Gorazd Vengušt:
Petarde pa vplivajo tudi na življenje na kmetiji, saj zaradi stresa krave proizvedejo manj mleka in pri kokoših upade proizvodnja jajc.
Sledi krajši glasbeni premor, nadaljujemo pa s kemijo, ki se skriva za slabim počutjem po prekrokani noči.
Komad
Po radoživem večeru v centru Ljubljane z mnogimi kuhančki ali praznovanju novega leta s penino se naslednjega dne prebudimo utrujeni, žejni, slabotni in z glavobolom. Ali če strnemo vse te simptome v eno besedo - z mačkom. V nadaljevanju nocojšnje oddaje Frequenza della scienza bomo raziskovali, česa vsega še ne vemo o delovanju alkohola na naše telo in o mačku. Vprašali se bomo tudi, če lahko proti mačku storimo karkoli drugega, kot da večer prej zaužijemo manj alkohola.
V kemiji z izrazom alkohol poimenujemo skupino organskih molekul, pri katerih je hidroksi skupina, torej kisik in vodik, vezana na ogljikov atom. V vsakodnevnem življenju izraz alkohol navadno uporabljamo za etanol. Molekulo etanola sestavljata dva ogljikova atoma, ena hidroksi skupina ter še pet vodikovih atomov. Etanol človeštvo spremlja praktično od vekomaj. Nastaja tudi v naravi v procesu alkoholnega vretja, denimo v prezrelem sadju, kjer se nahajajo tudi kvasovke.
Kljub dolgi skupni zgodovini človeka in etanola pa še dandanes ne razumemo povsem, kako alkohol deluje na naše možgane, da povzroči psihoaktivne učinke. Vemo, da etanol vpliva na vrsto živčnih prenašalcev v možganih, še posebej očitno pa je povečanje učinkov živčnega prenašalca, imenovanega gama-amino butanojske kisline oziroma s kratico GABA. GABA je glavni inhibitorni živčni prenašalec v naših možganih, kar pomeni, da zmanjša vzdraženost nevronov. Zato se nam tudi zdi, da nas po kozarčku ali dveh alkohol umiri ter upočasni nas odzivni čas.
Veliko slabše pa znamo pojasniti pojav alkoholnega mačka, tudi zato, ker je do dandanes bil deležen le malo pozornosti s strani znanstvene skupnosti. Iz tega razloga so se znanstveniki in znanstvenice, ki se ukvarjajo tako s patološkimi in farmakološkimi kot tudi socio-ekonomskimi vidiki mačka, povezali v skupino, imenovano Alcohol Hangover Research Group. Pomanjkljivo raziskovanje alkoholnega mačka je tudi razlog, da do danes nimamo na voljo nobenega res učinkovitega zdravila proti mačku.
Kar je zelo zanimivo, je dejstvo, da je maček najhujši, kadar alkohola pravzaprav ni več v našem telesu. Zelo težko je tudi napovedati, kako se bomo počutili naslednji dan, saj ne le, da se simptomi mačka močno razlikujejo od posameznika do posameznika, ampak so simptomi drugačni tudi pri isti osebi po različnih pivskih podvigih.
Nekateri znanstveniki in znanstvenice so skušali neprijetno počutje po noči z ekscesnim uživanjem alkohola pojasniti z dehidracijo in posledičnim neravnovesjem elektrolitov. Etanol namreč zmanjša izločanje hormona vazopresina, imenovanega tudi antidiuretični hormon. Vazopresin regulira, koliko vode se bo izločilo z uriniranjem oziroma koliko se je bo reabsorbiralo skozi ledvica. Zmanjšanje izločanje vazopresina pod vplivom etanola vodi v vsem dobro znani pojav pogostega uriniranja. Če poleg opojne pijače ne uživamo nič vode, pa pogosto lulanje vodi v dehidracijo in neravnovesje elektrolitov. Kozarec vode pred spanjem nam bo morda pomagal olajšati nekatere simptome, kot so žeja in suha usta, vendar pitje tekočine še ne bo dovolj, da bi se izognili mačku.
Posledica dehidracije je tudi zmanjšano nastanjanje glukoze v procesu glukoneogeneze in upad koncentracije glukoze v krvi. Glukoza je sladkor, ki služi kot primarni vir energije za možgane. Da možgani ne bi stradali, telo začne ob upadu koncentracije glukoze proizvajati tako imenovana ketonska telesa, kar pa vodi v znižanje pH-ja krvi. Ta efekt imenujemo metabolična acidoza in povzroča nekatere simptome, ki jih občutimo tudi takrat, ko smo zmačkani. Vendar znanstveniki in znanstvenice niso opazili nobenega signifikatnega izboljšanja v počutju, če so zmačkanim osebam dajali sladkor, da bi jim tako povišali koncentracijo glukoze v krvi. Na podlagi tega so zaključili, da metabolična acidoza nima ključnega pomena pri pojavu mačka.
Dolgo časa se je brez pravih dokazov krivda za slabo počutje po prekrokani noči pripisovala acetaldehidu, razgradnemu produktu etanola. Etanol se namreč v jetrih sprva razgradi do acetaldehida. Acetaldehid je zelo reaktiven in lahko povzroči poškodbe tkiva, kar bi lahko vodilo v nekatere od simptomov mačka, kot so slabost, potenje, povišan pulz in glavobol. Simptomi se lahko pojavijo kasneje, tudi ko acetaldehida ni več v telesu. Acetaldehid se prav tako v jetrih razgradi do acetata oziroma ocetne kisline. Ker večina ljudi acetaldehid razgraja relativno hitro, je ta prisoten v telesu le v nizkih koncentracijah in ga praktično ni več v času, ko se pojavi maček. Vendar pa, ker študije niso pokazale korelacije med koncentracijo acetaldehida v krvi in slabostjo zmačkanih oseb, ostaja vloga acetaldehida pri nastanku mačka nepojasnjena.
Nekateri trdijo, da bo maček blažji, če pijemo vodko ali gin namesto viskija ali vina. Razlog je v tem, da bolj destilirane pijače, kot sta omenjena vodka in gin, vsebujejo manj drugih substanc, ki nastajajo v procesu alkoholnega vretja poleg etanola. Te druge substance so razni estri, aldehidi pa tudi drugi alkoholi, denimo metanol. Prav te dodatne substance prispevajo k aromi in okusi alkoholnih pijač, žal pa tudi k še slabšemu mačku. Na tej točki velja poudariti, da čeprav dodatne substance lahko poslabšajo mačka, je primarni vzrok za slabo počutje naslednjega dne vendarle etanol.
Sinteza izsledkov raziskav Alcohol Hangover Research Group je pokazala, da etanol sproži imunski odziv, s čimer lahko pojasnimo veliko simptomov mačka, predvsem bruhanje, glavobol in utrujenost. Koncentracija več citokinov, posredniških molekul v imunskem sistemu, se znatno poviša 13 ur po zaužitju alkohola. Opazili so tudi dobro korelacijo med koncentracijo nekaterih citokinov in slabostjo v fazi mačka. Med mačkom je bila opažena tudi povišana koncentracija C-reaktivnega proteina, diagnostičnega označevalca akutne vnetne reakcije. Dodatna podkrepitev hipoteze, da je maček posledica aktiviranega imunskega odgovora, pa je dejstvo, da so zdravila, ki delujejo podobno kot aspirin, omilila skoraj vse simptome mačka. Aspirin in ostali iz skupine nesteroidnih protivnetnih zdravil delujejo tako, da inhibirajo sintezo nekaterih molekul, ki sodelujejo pri vnetju in sprožajo občutek bolečine.
Zaradi vseh neznank glede delovanja etanola in posledičnega mačka nekateri znanstveniki zagovarjajo uporabo umetnih drog, za katere so molekulski mehanizmi delovanja poznani ter imajo podobne psihoaktivne učinke kot etanol, vendar brez nadležnega mačka naslednjega dne. Take substance bi lahko tudi pomagale ljudem, ki imajo težave z alkoholom, da bi prenehali s pitjem. Eden najvidnejših zagovornikov takih umetnih drog je britanski psihofarmakolog David Nutt, ki trdi, da morda že ima tako substanco. Njeno ime je 5-metoksi-2-aminoindan oziroma s kratico MEAI, v slengu je poznana tudi kot šaperon. Vendar MEAI in podobne substance čaka še dolga pot, preden bodo morda nekega dne prišle na police lekarn ali morda celo trgovin. Pa tudi če kdaj bodo, je vprašanje, če bomo ljudje spremenili svoje pivske navade in odštevali sekunde do novega leta s kozarcem MEAI namesto penine.
Sedaj pa odštevamo sekunde do zaključka današnje oddaje Znanstvene redakcije Frequenza della scienza o alkoholnem mačku, ognjemetu in božičnih drevescih. 5, 4, 3, 2, 1 …
Na okolju prijazno decembrovanje so se pripravljali Sebastjan, Urša in Angelika.
Urednikoval je Arne.
Brali sta Špela in Valentina.
Tehniciral je JureG.
Dodaj komentar
Komentiraj