Razcepitev sodobnih cepiv

Razcepitev sodobnih cepiv

Oddaja

Pozdravljeni v oddaji Frequenza della Scienza, v kateri se bomo to nedeljo sprehodili čez vse korake izdelave cepiva. V oddaji bomo poskušali predstaviti dileme, ki znanstvenike in znanstvenice vodijo med procesom iskanja učinkovitega in varnega načina imunizacije.

Postavimo kar prvo vprašanje, in sicer: kdaj nam nek zdravstveni scenarij narekuje zdravljenje specifičnega stanja s cepilnim pripravkom? Mogoče ni odveč opazka, da večina vsem znanih cepiv deluje proti mikrobnim nadlogam, kot so bakterije in virusi. Hkrati pa obstajajo za marsikatere bakterijske in virusne okužbe tudi zdravila v obliki tablet, denimo antibiotik penicilin ali protivirusna učinkovina aciklovir, ki sta učinkovita pri ubijanju svojih tarč.

Zdravljenje mikrobnih okužb s klasičnimi necepilskimi pristopi temelji v večini primerov na principu selektivne toksičnosti – uporabimo torej učinkovine, ki selektivno uničujejo samo mikrobne celice, človeške pa pri tem ostanejo nepoškodovane. Takšen pristop je seveda smiseln samo v primeru, ko se mikrob že nahaja v telesu. Preventivno jemanje namreč na dolgi rok nima smisla, saj se zdravilo oziroma zdravilna učinkovina praviloma presnovi in izloči iz telesa.

Drugi pristop k zdravljenju mikrobnih okužb je cepljenje, pri katerem naravno okužbo posnemamo na kontroliran način in brez patogenih posledic. V človeka vnesemo antigen – to je molekula oziroma del molekule, na katero se veže protitelo, ki sproži specifičen odziv imunskega sistema in posledično razvoj imunosti na povzročitelja bolezni. Cepljenje je poleg uporabe antibiotikov in boljših higienskih razmer najbolj zaslužno za upad smrtnosti v človeški populaciji zaradi nalezljivih bolezni.

Za razliko od klasičnih zdravil, kot so peroralna zdravila in mazila, temeljijo cepilni pripravki na drugačni obliki selektivnega uničenja povzročitelja bolezni. Odgovor na okužbo vršijo protitelesa, ki jih brez laboratorija in čisto naravno izdela kar naš imunski sistem. Druga možnost pri zdravljenju s cepivi je direktna doza protiteles za nevtralizacijo mikroba ali toksina. V tem primeru torej ne gre za zdravljenje z uporabo majhnih molekul, kot so antibiotiki, ki jih lahko stisnemo v tablete ali zapremo v kapsule, temveč v organizem vnesemo proteine, proteinske fragmente ali kar genski zapis za te iste proteine. Ključna lastnost proteinov je njihova velikost, saj so večji od protimikrobnih zdravil. Imunski sistem se praviloma odzove zgolj ob stiku z večjimi molekulami, največkrat so to proteini.

Oglejmo si primer bolezni, pri kateri poznamo vsaj tri načine selektivnega uničenja. Tetanus je bolezen, ki se kaže v nasilnih mišičnih krčih, ki jih sproža proteinski toksin iz bakterije Clostridium tetani. Ob nastopu bolezni se lahko v prvem primeru odločimo za zdravljenje z antibiotikom metronidazolom, ki pobija bakterije Clostridium tetani in tako znižuje raven sinteze toksina. Hujše oblike bolezni zdravimo z injekcijo vnaprej pripravljenih protiteles proti toksinu, ki proteinski toksin enostavno in učinkovito nevtralizirajo. Tretja možnost pa je preventivna imunizacija oziroma cepljenje, pri katerem v telo vnesemo zgolj del toksina, imunski sistem pa nato pripravi obrambo proti vsem nadaljnjim okužbam s taisto bakterijo. Ker v primeru tetanusa cepivo ne zagotavlja dosmrtne imunosti, je priporočen vnos poživitvenega odmerka vsakih deset let oziroma ob poškodbi.

V nadaljevanju oddaje se bomo osredotočili na zadnjo možnost, pri kateri želimo naše telo pripraviti na vse nadaljnje okužbe. V tem primeru sta pomembna predvsem dva scenarija: po prvem je škodljivega mikroba v naravnem okolju toliko, da se je srečanju z njim na dolgi rok težje izogniti, kar velja denimo za tetanus, HPV in hepatitis B. Po drugem scenariju pa je nevarni mikrob zmožen neverjetno učinkovitega razmnoževanja in visoke mobilnosti v populaciji, kar velja predvsem za kapljični prenos, na primer v primeru virusa ošpic, ki hudo prizadene imunski sistem. Za novi koronavirus trenutno žal velja oboje: vseprisotnost v populaciji in uspešen kapljični prenos.

Preden pa se podrobneje lotimo iskanja cepiva proti bolezni, ki jo povzroča novi koronavirus, pojdimo na krajšo ekskurzijo na ‘ground zero’, v provinco Hubej na Kitajskem. 31. decembra 2019 so v mestu Wuhan poročali o pljučnici z neznanim vzrokom. V dobrem tednu je uspelo kitajskim raziskovalcem in raziskovalkam v celicah povrhnjice dihal identificirati novi tip koronavirusa, ki je bil precej dober kandidat za povzročitelja nenavadne pljučnice. Naj spomnimo, da je bil novi koronavirus, SARS-CoV-2, ob odkritju sedmi koronavirus, ki dokazano okuži človeka.

Na tej točki se moramo vprašati, kaj je naslednji korak. V rokah imamo povzročitelja in tudi njegov genski zapis, ki je pri virusih mimogrede dokaj enostaven. Za primerjavo navedimo, da je novi koronavirus sestavljen iz zgolj štirih esencialnih proteinov, medtem ko človeški genom nosi zapis za več tisoč proteinov. Na podlagi preteklih izkušenj nam tudi ni težko dokazati, da virus v naše celice vstopa prek receptorja ACE2. Kdaj se torej odločimo za iskanje cepiva? O tem smo vprašali profesorja Tomaža Bratkoviča s Fakultete za farmacijo.

Izjava

Selektivno toksičnost dosegamo torej težje kot pri bakterijah, saj virusi pri razmnoževanju tesno sodelujejo s človeškimi celicami. Težko bi torej našli takšne učinkovine, ki bi uničile samo virusne delce, ne pa tudi človeških celic. Razvoj cepiv se torej ponuja kot neprimerno boljša možnost, tudi zato, ker se lahko mikrobi z mutacijami izognejo delovanju protimikrobnih zdravil. Tega nas učijo tudi primeri iz zgodovine. Najnasilnejši, pred prelomnim odkritjem cepiv pred dobrimi 200 leti pa tudi edini način imunizacije je bila ravno neposredna okužba z virusom. Imunski sistem bo sicer zaznal prisotnost tarčnega antigena, a bo hkrati v mnogih primerih prišlo do pretiranega vnetnega odziva na prisotnost virusa.

O cepivih in cepljenju.
 / 4. 1. 2017

Če se vrnemo k primeru tetanusa ali novega koronavirusa, ugotovimo, da je v naslednjem koraku ključna premišljena izbira tarčnega proteina. Trenutne metode nam omogočajo natančno preučevanje strukture nekega mikroba, tudi tridimenzionalne zgradbe njegovih sestavnih delov. Pri večini ostalih mikrobov, kot so bakterije, glive in praživali, je možnih prijemov navadno več, struktura novega koronavirusa in virusov nasploh pa je dokaj enostavna, zato imamo na voljo manj možnosti za izbiro tarče.

Novi koronavirus je sestavljen iz lipidne ovojnice, ki jo ukrade okuženi človeški celici, v notranjosti pa se skriva dedni material, ki nosi zapis za virusne proteine. V membrani se nahajajo trije esencialni proteini. Od teh zunanjih proteinov je protein S ali spike protein tisti, ki najbolj zeva v okolico. Zaradi tega je tudi najbolj izpostavljen zaznavi in uničenju s strani celic imunskega sistema ter protiteles.

Tvorba protiteles je sicer pomembna iz dveh razlogov: protitelesa svojo tarčo označijo za uničenje, hkrati pa tudi direktno ovirajo vezavo površinskih virusnih proteinov z mestom vstopa v človeško celico. Lahko bi torej rekli, da je bistvena komponenta katerega koli cepiva proti covidu-19 protein S, del proteina S, lahko pa tudi dednina, ki nosi navodila za izdelavo proteina S.

Znanstveniki in znanstvenice z vsega sveta želijo izdelati cepivo, ki bo izzvalo primeren imunski odgovor, zato izberejo tarčo, proti kateri se bo dokazano mobiliziral imunski sistem, tudi z izdelavo protiteles. Potrditev o primernosti tarčnega proteina, proteina S, dobijo s predkliničnimi in kliničnimi raziskavami.

Po krajšem odmoru se vrnemo k iskanju cepiva. Podrobneje bomo preverili nekaj možnih platform oziroma načinov, kako pripraviti cepivo, hkrati pa spoznali tudi nekaj odkritij, ki smo jih pri spopadanju s pandemijo covida-19 v praksi preizkusili prvič. Ostanite na valovih Radia Študent, ki ubijejo kar 89,3 milijona virusnih delcev na sekundo.

The Refusers – Vaccine Gestapo

Dobrodošli zopet na popotovanju skozi miselni proces znanstvenika ali znanstvenice, ki želi zasnovati novo cepivo proti bolezni, ki jo povzroča sedaj že malo manj novi koronavirus. Ravnokar smo izbrali tarčo, in sicer protein S, ki štrli z virusne ovojnice v okolico, zaradi česar ga bo naš imunski sistem ob stiku z virusnim delcem prepoznal in začel hitro mobilizirati imunske celice. Ker pa ne želimo tvegati okužbe in nepredvidljivih zapletov zloglasne bolezni covid-19, se lahko s cepivom predhodno pripravimo na njen prihod. Zaradi tega se moramo vprašati, kakšen odziv na cepivo sploh želimo. O tem smo govorili s profesorjem Tomažem Bratkovičem s Fakultete za farmacijo.

Izjava

Izdelati želimo torej varno in učinkovito cepivo, ki izzove dolgotrajen in celovit imunski odgovor. V primeru ponovnega srečanja z virusom bodo spominske celice nemudoma prepoznale protein S na virusni ovojnici in začele tvoriti protitelesa. Hkrati se bodo aktivirale tudi druge celice imunskega sistema, ki uničujejo z virusom okužene celice, čemur pravimo celični imunski odziv.

Včasih pa izbira najprimernejše tarče še vedno ni dovolj za učinkovito delovanje cepiva oziroma ustrezen odgovor imunskega sistema, zato je potrebno dodajanje adjuvantov. Adjuvanti ali imunski potenciatorji so spojine, ki močno okrepijo imunski odziv proti sočasno vnešenim tarčnim antigenom, same pa ne izzovejo imunskega odziva.

Izjava

Aktivacija receptorjev prirojenega oziroma nespecifičnega imunskega sistema, kakršni so TLR-receptorji, je uporabna predvsem zaradi dobrega poznavanja možnih adjuvantov oziroma imunskih aktivatorjev. Kot adjuvante pogosto uporabimo mikrobne nukleotide, bakterijske bičke s proteinom flagelinom, sestavimo pa lahko tudi virusu podobne nanodelce, ki so sestavljeni samo iz proteinskih komponent virusa. Na površino takšnega nanodelca lahko zgostimo tarčne strukture, kot je na primer protein S, kjer lahko služijo kot dober ojačevalec imunskega odgovora na cepivo.

Poleg izbire primerne tarče in adjuvantov je pomemben dejavnik, ki vpliva na učinkovitost izdelanega cepiva, tudi izbira platforme oziroma oblike, v kateri protein S dostavimo v telo. Na voljo je kar nekaj vrst cepiv, ki jih delimo prvenstveno na tradicionalna in sodobna oziroma rekombinantna.

Med tradicionalne načine imunizacije s cepivi spada na primer uporaba oslabljenega mikroba. Mikrob se v telesu še vedno lahko pomnožuje in ohranja značilno morfologijo, a je bolezen, ki bi jo navadno povzročal, odsotna ali pa vsaj blažja. Primer tako imenovanih živih cepiv so cepiva proti tuberkulozi, tifusu, ošpicam, mumpsu in rdečkam. Drugi primer je uporaba povsem inaktiviranih mikrobov ali njihovih delov, ki se v telesu več ne pomnožujejo – te najdemo na primer v cepivu proti gripi, steklini, oslovskemu kašlju, davici in tetanusu. Včasih pa v telo namesto celega mikroba vnesemo samo njegov del, če je le ta odgovoren za bolezen. Primer je že na začetku oddaje omenjeni toksin tetanusa, ki povzroča tetanične krče, pa tudi toksin davice. Podobna so podenotna cepiva, pri katerih v telo vnesemo različne komponente virusov.

Pri razvoju novega cepiva najprej pomislimo na najbolj poznana oslabljena ali živa cepiva in inaktivirana ali mrtva cepiva. Čeprav živa cepiva zagotavljajo najučinkovitejši imunski odgovor že z eno samo dozo in ni treba ponavljati odmerkov ali dodajati adjuvantov, so mrtva cepiva varnejša za ranljive populacije. To so predvsem bolniki v stabilni fazi bolezni imunskega sistema ali s kroničnimi vnetnimi in avtoimunskimi boleznimi. Prav ranljivim populacijam se zaradi zmanjšane sposobnosti obrambe imunskega sistema priporoča preventivno cepljenje, denimo proti gripi. Nasprotno pa se pri bolnikih, ki uporabljajo biološka zdravila, zaradi nepredvidljivosti imunskega odziva in pomanjkanja izkušenj načeloma raje izogibajo cepljenju. Varuje jih zgolj zadostna precepljenost populacije, kar imenujemo učinek tako imenovane čredne imunosti.

Poleg že prej opisanih bolj tradicionalnih zasnov cepiv, ki nas spremljajo že skoraj stoletje, pa se v zadnjih časih, sploh pa za namen spopadanja z novim koronavirusom, pojavljajo tudi sodobnejši pristopi. Svetovna zdravstvena organizacija je tretjega novembra poročala, da je trenutno v klinični fazi razvoja skupaj kar sedeminštiridesetih zelo raznolikih kandidatnih cepiv proti bolezni, ki jo povzroča novi koronavirus, v predkliničnih raziskavah pa se nahaja še nadaljnjih 155.

Po krajši pavzi se bomo spoznali s sodobnimi cepivi na osnovi DNK. Ostanite na svoji najljubši znanstveni frekvenci, Frequenzi della Scienzi.

Les Fatals Piquards – On a tous des préjugés

Poslušate oddajo Frequenza della Scienza na Radiu Študent. V drugem delu oddaje o cepivih smo se spoznali z nekaterimi tradicionalnimi načini dostave tarčne molekule, za katero želimo, da bi izzvala učinkovit imunski odziv. Pri teh metodah uporabimo oslabljen ali inaktiviran mikrob, lahko pa tudi samo del mikroba, ki povzroči bolezen. V tretjem delu oddaje bomo pogledali v prihodnost, k rekombinantnim cepivom. 

Kot smo že omenili, želimo s cepivom vnesti bodisi tarčni protein bodisi zgolj dedni zapis za ta protein. Nato pa je dolžnost človeških celic, da same izdelajo protein, kot bi ga sicer ob okužbi. Tehnologija rekombinantnih cepiv je relativno nova, vendar so biotehnološke metode z leti toliko napredovale, da ni razloga za strah ali odpor.

Ena izmed zanimivih možnosti je, da z metodami genskega inženirstva sintetiziramo samo tisti del proteina, denimo proteina S, ki izzove najmočnejši imunski odziv. Sintezo vršimo s pomočjo drugega mikroorganizma; največkrat gre za bakterijo Escherichia coli ali glivo kvasovko Saccharomyces cerevisiae. V genski zapis bakterije vgradimo gen za želeni tarčni antigen, antigen pa lahko potem vnesemo v človeka.

Ena izmed malo bolj eksotičnih rešitev pri iskanju cepiva proti povzročitelju letošnje pandemije je tudi vektorsko cepivo. V tem primeru vstavimo tarčni gen v drug oslabljen ali za razmnoževanje onesposobljen virus, imenovan vektor. S pomočjo virusnega vektorja lahko antigen varno vnesemo v človeški organizem.

Še bolj drzna je proizvodnja cepiva na osnovi RNK. Naj spomnimo: genski material je kot knjiga receptov, ki jo naše celice skrbno preberejo, nato pa izdelajo ravno pravšnji protein. Cepivo na osnovi RNK bi vsebovalo informacijsko RNK s kratico mRNK, ki nosi zapis za tarčni protein ali zgolj del tarčnega proteina. Po cepljenju bi se vnesena mRNK direktno prepisala v tarčni antigen, kar bi sprožilo nadzorovan imunski odziv s tvorbo protiteles ter široko mobilizacijo imunskih celic. Razvoj tehnologije za zdravljenje s pomočjo molekule RNK sicer že več let poteka na področju onkologije in infekcijskih bolezni. O posebnostih rokovanja z molekulo RNK smo se pogovarjali z doktorico Vido Forstnerič, raziskovalko z Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu.

Izjava

Po eni strani so zelo učinkovita in sodobna tudi cepiva na osnovi DNK, pri katerih gre v osnovi za plazmid – samostojen kratek delec genetskega zapisa, ki vsebuje zapis za antigen. Po vbrizganju cepiva navadno mišične ali imunske celice, ki pridejo prve v stik s cepivom, privzamejo to DNK-zaporedje plazmida in začnejo sintetizirati želeni antigen. Proti antigenu potem imunski sistem izdela ustrezno protitelo, kar je cilj uspešne imunizacije. Tovrstnih cepiv se v praksi trenutno še ne uporablja – razen posameznih primerov v veterini. Na ravni preizkušanj je ostalo tudi cepivo na osnovi DNK proti virusu zika, ki je pred nekaj leti pustošil po afriški celini.

Izjava

Glavna prednost cepiva na osnovi DNK je ta, da omogoča dolgotrajno izražanje antigena in sproži celovit odgovor imunskega sistema, hkrati pa ni nevarnosti za okužbo z virusom. Zelo pomembno je, da nastajajoča protitelesa omogočajo dolgotrajno imunizacijo. Sodobno cepivo na osnovi DNK vbrizgamo v mišico ali – redkeje – v podkožje, pri tem pa običajno uporabimo elektroporacijo. Pri tej metodi se zaradi kratkih električnih pulzov poveča prepustnost celice, ki tako lažje sprejme vnešeno cepilno DNK. Izdelava cepiva je načeloma enostavna in cenovno ugodna.

Izjava

Kot vsako zdravilo ima cepivo na osnovi DNK seveda tudi nekaj pomanjkljivosti. Cepiva na osnovi DNK lahko sprožijo slabši imunski odziv kot denimo živa cepiva, hkrati pa lahko v človeku privedejo zgolj do proizvodnje proteinskih antigenov. To pomeni, da cepiva proti bakterijskim meningokoknim ali pnevmokoknim okužbam, pri katerem antigen predstavlja polisaharid, ne bi mogli izdelati na osnovi DNK. Po krajšem premoru se bomo posvetili še zadnjemu delu razvoja cepiva. Po uspešni identifikaciji tarče ter izbiri učinkovitih adjuvantov in najbolj smiselne platforme bomo pogledali še rigidno logiko kliničnih raziskav, zato ostanite na znanstveni frekvenci 89,3 MHz.

Silvia Tarozzi – La forza del canto

Zopet smo v cepilski oddaji znanstvene redakcije Radia Študent. Predstavljajmo si, da smo končali zasnovo cepiva. V naslednjem koraku nas zanima, ali je kandidatno cepivo varno in učinkovito. Celotni proces vrednotenja kakovosti, varnosti in učinkovitosti katerega koli zdravila ali cepiva lahko traja skoraj desetletje, sestoji pa iz treh stopenj: poskusov na živalih, preizkušanja na človeku, na koncu pa še dolgotrajnega spremljanja stranskih učinkov, ki poteka tudi po tem, ko je zdravilo že na trgu.

V predkliničnih študijah se najprej ovrednoti varnost in učinkovitost kandidatnega cepiva na poskusnih živalih, na primer glodalcih in opicah, pri čemer vrednotimo ustreznost odziva imunskega sistema. Sprva ugotovimo, ali se tvorijo samo protitelesa ali je prisoten tudi celični odziv, na celični kulturi pa preverimo tudi sposobnost nastalih protiteles, da ustavijo okužbo z virusom. Prednost etično bolj ohlapnega odnosa do živali v predkliničnih raziskavah je, da jih lahko načrtno okužimo in preverimo razlike med obolevnostjo pri cepljenih in necepljenih živalih.

Vseeno pa ne moremo kar slepo prenesti dobljenih podatkov na človeka, saj so medvrstne razlike velike, zato pa sta različna tudi potek okužbe ter intenzivnost bolezni. Slediti mora torej klinični del raziskav, v katerega vključujemo večjo množico ljudi. O kliničnih raziskavah smo vprašali profesorja Bratkoviča.

Izjava

Ključnega pomena je torej finančno in logistično najbolj zahtevni del vrednotenja kandidatnega cepiva, to so klinične študije. Da bi v kar največji možni meri izključili možnost vpliva spola, starosti ali človeške pristranskosti, se te vedno izvajajo v obliki dvojno slepih in randomiziranih kliničnih študij, ki so sestavljene iz treh zaporednih stopenj.

V prvi od treh faz prejme cepivo in placebo nekaj deset zdravih udeležencev in udeleženk; navadno gre za homogeno skupino mladih in zdravih ljudi. Če gre za prvi poskus na človeku, ne tvegamo z vnosom cepiva kar naenkrat in v vse testne osebe, ampak delamo postopoma in sproti spremljamo odzive. Glavni namen prve faze je, da preučimo, ali pride pri človeku do tvorbe pomembne količine protiteles in tudi celičnega imunskega odziva. Z izolacijo protiteles iz človeške krvi in nanosom na gojišče z okuženimi celicami lahko preverimo, ali smo izzvali količinsko zadovoljivo tvorbo visoko specifičnih protiteles. Spremljamo tudi vse reakcije na cepivo, kot sta vročina in bolečina v mišicah, kar je pri cepivih pričakovano. Z beleženjem teh podatkov se učimo o delovanju kandidatnega cepilnega pripravka.

Če ni resnih neželenih učinkov, lahko preidemo k drugi fazi razvoja, ko skupino razširimo na nekaj sto udeleženk in udeležencev. Poleg zdravih mladih oseb vključimo še otroke, nosečnice, navsezadnje pa tudi starostnike, ki imajo pogosteje pridružene bolezni. Čeprav preučujemo tudi vpliv velikosti odmerka cepiva na mobilizacijo imunskega odziva, je v prvi in drugi fazi poudarek na varnosti, šele v tretji fazi pa lahko ovrednotimo učinkovitost. Več o tretji fazi nam pove profesor Bratkovič.

Izjava

Če so vsi preizkusi uspešni, se heterogena baza prostovoljcev poveča na nekaj tisoč ali celo deset tisoč posameznikov in posameznic. Čeprav poskušamo v tretji fazi razumeti tudi nekatere stranske učinke, se spremljanje cepiva po kliničnih testiranjih ne konča. Tudi po tem, ko cepivo od Evropske agencije za zdravila pridobi dovoljenje za promet, farmakovigilančne službe še naprej spremljajo pojavnost redkih neželenih učinkov. Zdravstveni delavci in delavke morajo o teh poročati državni agenciji, pristojni za zdravila – v Sloveniji je to Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke.

Tako kot vsaka novost v znanosti in tehnologiji tudi novejša cepiva prinašajo dvome v varnost in smiselnost novega načina cepljenja. Vendar ni dvoma, da bo tudi tokrat morebitna korist od novih cepiv, ki je nesorazmerno večja od potencialnega tveganja, prevladala nad strahom pred neznanim. Tako lahko v prihodnosti pričakujemo vedno več novih cepiv na osnovi DNK ali RNK. Kako jih bomo sprejeli, pa je odvisno predvsem od naše perspektive.

Še vedno se spomnimo vseslovenske akcije zbiranja sredstev za dečka Krisa, ki je v ZDA prejel zdravilo Zolgensma za gensko zdravljenje spinalne mišične atrofije pri otrocih. Gre za primer genske terapije, pri kateri so z vgradnjo DNK v Krisovo telo pozdravili njegovo bolezen. Čeprav je zdravilo na drugi strani Atlantika komaj ugledalo luč sveta, skoraj nihče ni imel pomislekov o tem, da zdravilo ne bi bilo dovolj varno. Drug primer je cepivo proti gripi. Čeprav je povsem enako kot lani, je to jesen v Evropi postalo tako zelo priljubljeno, da ga je zmanjkalo, še preden bi se lahko cepili vsi zainteresirani.

Novo cepivo proti covidu-19 bo zagotovo učinkovito, med drugim tudi zaradi plejade različnih cepiv, ki so trenutno v razvoju in so že pokazala obetavne rezultate. Pomembno je imeti v mislih, da je razvoj zdravil in cepiv za človeško uporabo zasnovan na trdni znanosti, ki pri zagotavljanju varnosti ne more hiteti oziroma prehiteti naših želja po vrnitvi v normalnost.

Težko pričakujemo, da bi cepivo pomenilo takojšnjo in popolno zaustavitev oziroma eliminacijo virusa iz človeške populacije, saj se bo na različne načine še vedno nahajal v človekovi okolici, na primer v živalskih rezervoarjih. Je pa cepivo gotovo znak solidarnosti – solidarnosti do ranljivih, imunsko oslabljenih posameznikov, za katere lahko okužba pomeni tudi kronično poslabšanje zdravstvenega stanja ali celo smrt. Cepivo je nepogrešljivo za družbo in naš življenjski slog, zato ni odveč niti temeljit premislek o naši potrebi po preseganju kulture obsesivnega individualizma in grajenju skupnosti solidarnih posameznikov.

Z dozo solidarnosti in novega znanja o cepivih sva vas imunizirala Andrea in Luka.

Brala sva Biga in Rasto.

Tehniciral je Linč.

Lektorirala je Nataša.

 

Dodatna literatura:

https://www.mladina.si/184568/lazi-in-zavajanja-v-slovenski-proticepilski-bibliji/?fbclid=IwAR1fQLsdB71pEseKNnJexCfKNxqbcVl7l0__aPSchFo5FL_E2ku6yl5Fczw

https://www.karger.com/Article/Abstract/53993

https://www.researchgate.net/publication/11641132_Plasmid_DNA_vaccines_Assay_for_integration_into_host_genomic_DNA

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.