Dobrodošli v novi oddaji znanstvene medredakcije na valovih Radia Študent. Danes se bomo čudili živalim, takšnim in drugačnim. Izvedeli boste, kako se s stresom spoprijemajo pritlikavi šimpanzi, zakaj lahko volkovom zrete naravnost v oči, kako svoje iztrebke razpršijo črni nosorogi, kako žalujejo afriški sloni in še mnogo več. Za vas smo pripravili kupček krajših in zelo raznolikih prispevkov o nenavadnih živalih in njihovem vedenju. Pa začnimo.

 

Stresno vedenje pri bonobih

Bonobi ali z drugim imenom pritlikavi šimpanzi so skupaj z navadnim šimpanzom najbližji sorodniki človeka. Vedenjske raziskave o odnosih med posamezniki bonobov so pokazale visoko stopnjo socialnosti, ki se izraža skozi altruizem, sočutje, empatijo, prijaznost do drugih članov skupnosti in potrpežljivost. Skupnosti bonobov so urejene kot ginokracije, kar pomeni, da jih vodijo samice. Hierarhija samcev pa je urejena glede na družbeni položaj njihovih mater. Poleg tega so številne študije primatologov tudi pokazale, da ima ta vrsta izredno svojevrsten način doživljanja stresa, načinov odpravljanja stresa in vedenja po stresnem dogodku. V tem pogledu se bonobi v vedenjskih vzorcih najbolj razlikujejo od svojega najbližjega sorodnika navadnega šimpanza, ki je bolj nagnjen k nasilju.

Bonobi namesto agresije zelo pogosto uporabljajo drugo obliko odnosa, in sicer konflikte rešujejo skozi spolni odnos. Ta se pri bonobih ne pojavlja samo med samci in samicami, temveč med posamezniki ne glede na leta, spol in družbeni status. Spolni odnos kot tolažba se ni pojavljal le pri sorodstvenem odnosu med materjo in mladiči.

Do nežnih telesnih stikov pogosteje prihaja med mlajšimi osebki. Prav tako je bilo več telesnih stikov prisotnih pri bonobih, ki so odraščali z materjo, in manj pri osirotelih posameznikih. Izvzeti pa so le spolni odnosi med mamo in njenimi odraslimi sinovi.

Bonobi so poleg človeka edine živali, pri katerih so opazili seks z obrazi nasproti, genito-genitalno drgnjenje med odraslimi samicami, poljubljanje in oralni seks. Vse te oblike, vključno z objemanjem, božanjem, ljubimkanjem in drugimi oblikami vedenja, ki vodijo do ugodja, bonobi uporabljajo za namene sproščanja stresa ob velikem vzburjenju, ko je na primer veliko hrane ter za doseganje sprave med osebki, če pride do sporov. Pri tem pa mnogokrat ne sodelujeta le dva, temveč več osebkov, ki po sporu navadno postopno pristopijo do žrtve.

 

Strmenje volkov

Pozicija zenice v očesu, ki je vidna tudi na daleč, že zelo dolgo služi ljudem kot pomemben element neverbalne komunikacije. Po tej lastnosti izstopamo tudi med primati. Imamo največji indeks razkrite beločnice, izrazito horizontalno podolgovato oko in belo sklero oziroma beločnico. Vendar v živalskem svetu nismo edini s takšno evolucijsko pridobitvijo.

Podobna lastnost se je razvila tudi pri volkovih, pri katerih je prav tako možno z daljše razdalje opaziti smer gledanja osebka. V japonski raziskavi so znanstveniki primerjali oči 25 vrst volčjakov, da bi ugotovili, katere vrste in zakaj uporabljajo smer strmenja kot način komunikacije.

Primerjali so filogenetske, socialne in plenilske lastnosti vrst v povezavi z vzorci obarvanosti obraza in oči. V splošnem so obrazne barvne vzorce razdelili v 3 tipe: tip A, tip B in tip C.

Pri tipu A sta zenica v očesu in oko na obrazu jasno kontrastno ločena od podlage. Tipični predstavniki tega tipa so volkovi, ki se pojavljajo tudi pri nas in nosijo latinsko ime Canis lupus. Živijo in lovijo v tropu.

Za tip B je jasno obarvana in ločena od podlage samo pozicija očesa na obrazu. Takšen tip očesa se pojavlja pri fenekih ali po latinsko Vulpes zerda. Za njih je značilno, da sicer živijo v skupinah, vendar lovijo sami.

Tip C, pri katerem sta zenica in pozicija očesa na glavi kontrastno skrita glede na podlago, se pojavlja pri grmskih psih ali Speothos venaticus. Posamezniki te vrste živijo v majhnih skupinah in se pri lovu zanašajo predvsem na vokalno komunikacijo.

Glede na rezultate raziskave lahko sklepamo, da je strmenje eden od elementov komunikacije pri volkovih. Bolj ko je oko kontrastno ločeno od podlage in bolj ko je razvidna zenica v očesu, bolj je življenje vrste vezano na trop in skupnost. Tudi sicer so volkovi zelo socialne živali, ki poleg strmenja uporabljajo tudi druge signale za potrebe komunikacije v tropu. Znani so vizualni signali, kot so obrazne poteze, uvihanje ustnice in prikaz zob; vokalni signali, kot je tuljenje, grčanje; ter vonjalni signali, ki jih sproščajo skozi urin, blato in izločke analne žleze. Strmenje jim ob vseh ostalih signalih lahko služi za tiho usklajevanje med lovom ali za ohranjanje socialnih stikov.

 

Razmetavanje iztrebkov črnih nosorogov

Črni nosorogi so ikona varstvene biologije, vendar pa je zaradi njihove plahe narave o njihovi fiziologiji in vedenju bolj malo znanega. Za njihovo preučevanje se uporabljajo neinvazivne metode, ki temeljijo na preučevanju njihovih iztrebkov. Na ta način lahko populacije primerjamo glede na koncentracije spolnih hormonov, starosti, koliko razpršijo iztrebke, ali raje iztrebljajo na travo ali v grmovje in o brejosti samic. Preučevanje razpršitve iztrebkov je potekalo s pomočjo skrite kamere, večina ostalih analiz pa je opravljenih v laboratoriju.

Črne nosoroge so opazovali v Addo Elephant National parku v južni Afriki. Ugotovili so, da črni nosorogi svoje iztrebke razpršijo na različne načine, in sicer glede na starost, spol in položaj v skupnosti. Samci so svoje iztrebke razprševali pogosteje in dlje, medtem ko so samice raje iztrebljale v bližini grmičevja. Na razprševanje pri samcih vpliva predvsem starost. Starejši samci bolj pogosto in dlje razpršijo svoje iztrebke, medtem ko koncentracija moških spolnih hormonov ali androgenov v fekalijah, sezona, vreme, predel parka in bližina ceste niso imeli bistvenega vpliva.

Za samice se je izrisal drugačen vzorec, ki vključuje več različnih dejavnikov, pomembnih za razprševanje in lokacijo iztrebljanja. Na dolžino razpršitve iztrebkov so vplivali starost, bližina grmovja, količina fekalnih ženskih spolnih hormonov ali progestagenov in brejost. Višja starost in bližina grmovja sta imela za posledico dlje razpršene iztrebke. Količina fekalnih spolnih hormonov je pri brejih samicah nižja. Nižja koncentracija spolnih hormonov pa vpliva na to, da bo samica manj razpršila iztrebke. Kot pri samcih pa sezona, vreme, predel parka in lokacija niso imeli bistvenega vpliva.

Hipoteze avtorjev so, da samci razpršujejo zato, da označujejo svoj teritorij. Samice z razprševanjem oglašujejo godnost, prav tako pa je pomembno, da se ob razpršitvi del iztrebkov prilepi na noge tako samcev kot tudi samic, saj tako svoje vonjave širijo naprej po svoji okolici.

 

Žalovanje afriških savanskih slonov

V naravi raziskovalci pogosto iščejo vedenja živali, ki jih sicer pripisujemo samo človeški vrsti. Tako so pri afriških savanskih slonih različnih starosti opazili nenavadno veliko zanimanje za slonova trupla in kosti, lobanje ter slonovine osebkov, ki so že dolgo poginuli.

Sloni živijo v skupnostih, ki jim pravimo matriarhije. Več samic, ki so navadno v sorodu, skupaj s svojimi mladiči tvorijo družinsko enoto. Raziskava iz Amboseli National parka v Keniji se je posvetila vprašanju, kako pogosto sloni posvečajo pozornost kostem drugih slonov in kako na to vplivajo sorodstvene vezi z umrlim. S poizkusi so pokazali, da slonovina pri slonih povzroči večjo stopnjo zanimanja kot slonova lobanja in les.

Sloni so kazali višjo stopnjo zanimanja za posmrtne ostanke posameznikov lastne vrste kot pa drugih vrst. Primerjali so tudi pozornost, ki so jo sloni namenili naključni lobanji in lobanji svoje matere. Opazovani osebki niso usmerili specifično večjega zanimanja za lobanjo svoje matere, kar kaže na to, da nimajo posebnega interesa za mrtve sorodnike, temveč imajo le splošen odziv na poginule osebke iste vrste. To se je pokazalo tudi v opazovanju vedenja ob smrti vodilne samice neke družine, ko so v različnem obsegu žalovali tudi člani drugih družin, ki z njo niso bili v sorodu.

V raziskavi so vedenja slonov ob svežem truplu v naravi na splošno ločili na mehanosenzorično vedenje, ki vključuje dotikanje različnih delov trupla z rilcem ali svojim telesom, ter kemosenzorično vedenje, ki vključuje ovohavanje in okušanje kosti umrlega. Zlasti samci se ob smrti drugega samca na njegovo truplo usedejo in nato se nanj povzpnejo, s čimer naj bi izkazovali dominanco. V poskusu, kjer so bile prisotne samo kosti, so se sloni predmetom približali in jih pričeli sistematsko raziskovati tako, da so ovohavali in se dotikali posameznih objektov s svojimi rilci, jih okušali ter, sicer bolj poredko, rahlo polagali noge na posamezne predmete in z njimi manipulirali.

Vprašanje, zakaj sloni kažejo tako močno zanimanje za posmrtne ostanke osebkov svoje vrste, ostaja neodgovorjeno. Šele iz vzporednih in primerjalnih raziskav različnih vrst, ki morda kažejo podobne oblike vedenja, bi lahko sklepali o vidikih socialnosti in specifičnih kognitivnih sposobnostih afriških slonov.

 

Kozice strelke in evsocialnost

Slišali smo pokanje klešč morskih strelcev, gre za zelo specifične rake s pištolo namesto klešč in evsocialno družbeno ureditvijo. Evsocialnost je oblika vedenja, ki je v živalskem svetu bolj redkost kot pravilo. Opisuje vedenje živali, ki živijo v skupnostih z eno izvorno samico in deljenimi nalogami med posamezniki kolonije. Pojavlja se pri zelo raznolikih organizmih od čebel, termitov, vrstah glodavcev in celo pri nekaterih vrstah rakcev iz rodu Synalpheus. Prav zaradi raznolikosti pojava pri tako različnih vrstah lahko sklepamo, da se je evolucijsko ta način vedenja razvil večkrat.

Rod Synalpheus uvrščamo v družino Alpheidae ali po angleško Pistol shrimps. Kozice strelke oziroma pokajoče kozice so velike 3 do 4 cm in živijo v koralnih grebenih. Znane so po svoji specifični obliki lova in obrambe s pomočjo asimetričnih klešč. Z večjo izmed klešč ustvarjajo kavitacijske mehurčke, ki imajo zvočni pritisk do 80 kilopascalov. Mehurček lahko doseže hitrost do 97 kilometrov na uro, potuje 4 centimetre daleč in ko poči, nastane zvok z močjo 218 decibelov. Pok traja manj kot 1 milisekundo, vendar s takšnim orožjem lahko ubijejo plen, preženejo napadalca ali počijo steklo vašega akvarija. Kavitacijski mehurček poči s krčenjem oziroma z implozijo, kar ima za posledico svetlobno iskro. Pojav imenujemo sonoluminiscenca. Toplota, ki se ob tem sproži, doseže temperaturo 4700 stopinj Celzija, kar je primerljivo s temperaturo površja Sonca, ki je ocenjena na 5500 stopinj Celzija.

Edine morske evsocialne vrste prihajajo prav iz družine oboroženih kozic. Naseljujejo spužve, ki rastejo na koralnih grebenih toplih morij. V kolonijah deset ali več sto posameznikov skrbijo za zarod in imajo eno ali več matic. Večino časa preživijo v spužvi, ki jim nudi hrano in zatočišče. Vsiljivce preganjajo organizirano, najprej z opozorilnim pokanjem posameznih rakcev na vhodu, ki se ob vztrajnosti napadalca spremeni v usklajeno pokanje velikega števila rakcev, ki traja do odhoda vsiljivca. Frekvenca pokanja vsakega posameznega rakca v povprečju doseže hitrost dva krat na sekundo.

Zaradi odmiranja koralnih grebenov in posledično različnih vrst spužev, so ogrožene tudi te vrste. Raziskava na Barrier Reefu v državi Belize je pokazala zastrašujoč upad števila kolonij, kar tri vrste od štirih so po letu 2012 izginile. Poleg teh vrst pa so izumrle tudi vrste spužev, ki so jih posamezne vrste rakcev nujno potrebovale za svoj življenjski prostor.

 

Ptičje mleko

Laktacija je nastajanje in izločanje mleka in jo navadno povezujemo z različnimi vrstami sesalcev. Vendar pa sesalci nismo edine živali, ki proizvajamo mleko in z njim hranimo svoje mladiče. Analogne organe mlečnim žlezam najdemo tudi pri nekaterih vrstah ptic.

Laktacijo so že opazili med cevonosci - morskimi pticami, med katere štejemo tudi albatrose, ki imajo med pticami največji razpon kril. Pri njih mleku podobna tekočina nastaja v žlezovniku. Ob dolgi odsotnosti partnerice med lovom začnejo ptičje mleko sintetizirati tudi cesarski pingvini, pri njih nastaja v požiralniku, in sicer samo pri samcih. Z mlekom mladiče hranijo tudi plamenci oziroma flamenki, v požiralniku pri obeh spolih nastaja rdeče mleko, kar je posledica barvil rdečih alg, ki so njihov glavni vir hrane. Ta specifična dieta je tudi razlog za izrazito svetlo rdečo in roza barvo njihovega perja.

Nastajanje in hranjenje z mlekom je najbolje raziskano pri golobih iz družine Columbidae in nastaja v golši pri obeh spolih. Golša sicer služi mehčanju in razgradnji zaužite hrane, preden pride do želodca. Mleko začne nastajati nekaj dni pred izvalitvijo mladičev in prve štiri dni predstavlja edino obliko hrane. Pri procesu laktacije se biokemijsko uravnava enaka beljakovina kot pri sesalcih, in sicer prolaktin, ki sproži debeljenje epitelija golše in jo tako pripravi na sintezo mleka.

Mleku podobno tekočino ali hranilno olje starši mladičem  posredujejo neposredno skozi ustno odprtino. Pri golobih nastaja v obliki, podobni semenom velikosti riža, medtem ko pri pingvinih nastaja skuti podobna snov. Ptičje mleko je zelo bogato s hranili, vendar za razliko od mleka sesalcev ne vsebuje nič ogljikovih hidratov in več maščob. Pri golobih so zabeležili, da če pride do smrti enega od dveh potomcev golobjega para, bo preživeli posameznik po enem tednu tako velik, kot bi bila sicer oba skupaj. V raziskavi, pri kateri so kokošje mladiče hranili z golobjim mlekom, so pokazali, da se je stopnja rasti povišala za 38 odstotkov.

Zanimivo je, da se je laktacija razvila pri tako različnih vrstah ptičev, kar kaže na možnost, da se je v evolucijskem smislu lastnost razvila večkrat. Zelo verjetno je, da tudi druge vrste ptic izločajo hranilne snovi za svoje mladiče, vendar je pomešano z ostalo hrano in zato manj opazno. Proces je težavno raziskovati tudi zaradi intimnosti, ki je navadno značilna pri tovrstnem vedenju. Raziskave o laktaciji ptic pa se sprašujejo tudi, če so bili sinteze mleka morda sposobni tudi njihovi daljni sorodniki dinozavri.

Še vedno poslušate oddajo Fequenza della scienca na 89,3, v kateri bomo nadaljevali z odkrivanjem nenavadnih načinov preživljanja prostega časa naših živalskih sozemljanov. Zlezli bomo v svet parazitov, ki napadajo vse živo, od žuželk do človeka. Slišali bomo, kaj se zgodi, ko niti oživijo, kako lahko lastno voljo izgubi kobilica in kdo je golač.

 

Žive niti

Če bo kdaj pred vami v straniščno školjko samomorilsko skočila kobilica ali čriček, počakajte minuto ali dve. Obstaja možnost, da bo počasi iz njihovega zadka začela rasti podolgovata, temno rjava paličasta tvorba. Bolj ko bo rasla, bolj bo migetala in opletala. Hitro vas bo presunilo, da je nekaj hudo narobe z žuželko. Okužil jo je podolgovati parazit laskaste oblike, ki se trudi zlesti iz gostitelja. A kar je najbolj presenetljivo, je ogromna velikost tankega zajedavca, ki lahko zraste tudi do 10-krat več kot njegova nesrečna žrtev. Če po tem času še vedno niste potegnili vode ali se na kakšen drugačen način znebili tega mrčesa, ste po vsej verjetnosti biolog ali morda kakšen laičen navdušenec nad ogabnim in gomazečim.

S čim torej imamo opravka? Gre za dokaj enostavno grajeno žival iz razreda Nematomorph, po slovensko živih niti. Ime povsem ustreza njihovi obliki, saj morfologija odraslih živali ni veliko drugega kot podolgovata nitka premera treh milimetrov in dolga tudi do enega metra. Če pogledamo v notranjost te živali, vidimo, da ne vsebuje veliko drugega kot spolni aparat, ki je prekrit s tanko plastjo mišic. Tudi prebavil ne potrebuje, saj podobno kot trakulje pridobi vsa hranila skozi površino povrhnjice.

Enostavna struktura živih niti nam pove tudi veliko o pestrosti njihovega življenja; po parjenju in sprostitvi nekaj par milijonov jajčec odrasle živali zaključijo življenjski cikel in umrejo. Cilj novonastalih ličink je zato zgolj poiskati kraj, kjer bo zadosti hranil in kjer lahko zrastejo v zrelo žival, nato pa prestavitev v novo okolje, kjer bodo lahko našle nasprotni spol za parjenje.

Zaradi enostavne strukture so živali povsem odvisne od okolja, v katerem se nahajajo. Če bi se znašle v napačnem kraju, bi bilo to za njihovo preživetje usodno, zlasti zato, ker so precej izbirčne glede krajev, kjer sploh lahko preživijo. A v naravi nič ni prepuščeno naključju in tudi žive niti so se prilagodile tako, da uspejo preživeti do prenosa dednega materiala na naslednjo generacijo.

Tako je prva strategija ohranitve vrste število potomcev, ki jih ima en osebek. Čeprav je verjetnost ene ličinke, da bo preživela do odraslosti, izredno majhna, se jih med okoli 15 milijonov izleženih ličink le najde nekaj, ki jim to uspe. Druga prilagoditev je parazitski način življenja. V trebušni votlini čričkov, kobilic in hroščev so zadostno preskrbljeni s hranili in varni pred zunanjim okoljem, da lahko mirno odrastejo do spolne zrelosti.

Tukaj pa se pojavita dve oviri, ki ju morajo paraziti premostiti. Najprej morajo žive niti nekako priti iz rek in jezer v trebuh gostiteljev, ki se načeloma nočejo predolgo zadrževati pri vodi, saj jih tam hitro lahko poje kakšna riba. Iznajdljivo so se zajedavci prilagodili tako, da koristijo posrednika med njimi in končnim gostiteljem. Ličinke živih niti so namreč okusna jed za ličinke drugih žuželk, kot na primer komarjev in raznih mušic. A ko jih te požrejo, so parazitske ličinke povrhu zaščitene z debelo ovojnico, imenovano cista, zaradi katere ne morejo biti prebavljene. Zapakirane v prebavilu čakajo, dokler ne pridejo do prebavila končnega gostitelja, ki je po naključju pojedel prenašalno žuželko, v kateri se skriva ličinka parazita.

V končnem gostitelju tako zraste do polne velikosti in spolne zrelosti. A nato nastopi drugi problem: kako priti iz gostitelja v vodo, kjer lahko sreča druge žive niti, s katerimi se lahko pari? Kot smo že omenili, kobilice in črički zavoljo varnosti pred ribami nočejo biti predolgo blizu vode. A paraziti so razvili mehanizem, s katerim prepričajo gostitelja, da aktivno išče vodo. Ko pride čas, da morajo zapustiti telo gostitelja, začnejo paraziti v možgane žuželk izločati molekulo tavrin. Ta, podobno kot sol, izsuši notranjost gostitelja, zaradi česar je ta konstantno žejen. Poleg tega tavrin deluje tudi kot nevrotransmiter, zaradi česar zmede možgane žuželk in zavre njihovo sposobnost nadzorovanja gibanja.

Žejne in zmedene žuželke zato aktivno iščejo vodo. In ko se jim ponudi prva priložnost, pa če je to reka, majhna lužica ali voda v straniščni školjki, se gostitelj nemudoma zaluča vanjo. Iz njegovega zadka nato izleze odrasel parazit, pripravljen, da zaključi svoj življenjski cikel.

Četudi so nagravžne, pa žive niti niso nevarne za ljudi. Parazitirajo zgolj v žuželkah in če slučajno kakšno ponesreči popijete ali pojeste, ne boste doživeli hujšega kot psihične poškodbe. Za ostale je pa dovolj, če se znebite v straniščni školjki plavajočega mrčesa tako, da potegnete vodo.

Golači

Golač, goli peskar, gola miš ali po angleško naked mole rat. To so vsa imena malega glodavca iz Vzhodne Afrike, za katerega nismo prepričani, ali izgleda nebogljeno ljubek ali kot vreča kosti iz raztegnjene kože 120-letnika. Morda še najbolj spominjajo na mutirane gole miške, na katerih v laboratorijih preverjajo rast tumorjev. Vendar imajo prav nasprotno golači neprimerljivo lastnost, da v naravi skoraj nikoli ne razvijejo tumorjev. Prav tako imajo v primerjavi s sorodnimi glodavci, ki živijo zgolj par let, izredno dolgo življenjsko dobo, do 30 let.

Kaj torej omogoča golačem, da se varno izognejo rakavim tvorbam? Da bomo lažje razumeli njihovo odpornost, moramo najprej raziskati mehanizem zaviranja rasti tumorskih celic, imenovan kontaktna inhibicija. Gre za zaviranje rasti celic, ko te pridejo v stik z drugimi celicami ali z zunajceličnim matriksom. Ob stiku z določenimi molekulami v okolju, ki jih celice s površinskimi receptorji prepoznajo, se sproži znotraj celice aktivacija proteinov, ki ustavijo celični cikel.

Zaradi tega mehanizma se večina celic v našem telesu ne deli. Če ne bi bilo te inhibicije, bi se nam po celem telesu konstantno tvorili tumorji. In obratno morajo tumorske celice, ki se hočejo deliti, zaobiti ta mehanizem ali pa postati neodzivne na njega.

S tem v mislih se sedaj vrnimo k našim golačem. Ko so znanstveniki podrobno pogledali celice njihovega vezivnega tkiva, so videli, da te izločajo velike količine hialuronske kisline. Gre za molekulo, ki je prisotna tudi pri ljudeh in veliko drugih vretenčarjih, le da je pri golačih veliko daljša in ima večjo molekulsko maso. V organizmih nastopa kot sestavni del zunajceličnega matriksa in skrbi za elastičnost in prožnost tkiv.

To pa je bila tudi verjetno prvotna funkcija povečanja količine hialuronske kisline v golačih. Ker živijo v rovih pod zemljo, jim je bolj prožna in elastična koža ponudila prednost pri premikanju skozi ozke tunele ter jih zavarovala pred možnimi poškodbami. Hkrati s prednostjo premikanja skozi tesne prehode zaradi bolj elastične kože pa je povečana količina hialuronske kisline prinesla dodatno prednost: odpornost na raka.

K zmanjšanju tvorjenja tumorskih celic dodatno prispevata še dva mehanizma. Prvi je zmanjšana količina encima, ki razgrajuje hialuronsko kislino. Drugi je večje število receptorjev na površini celic, ki prepoznajo hialuronsko kislino, zaradi česar se močno ojača signal v celici za kontaktno inhibicijo. Ker v celice konstantno prihaja močan signal, ki preprečuje njihovo delitev, to skoraj povsem zavre tvorbo tumorskih celic, katerih predpogoj za nastanek je nenadzorovano deljenje.

Tako kljub temu da ljudje vsebujemo podobno tumor-zaviralno molekulo v telesu, je ta veliko manj učinkovita pri zatiranju raka kot pri golačih. Premajhna količina hialuronske kisline v telesu pomeni, da se tumorske celice veliko lažje izognejo kontaktni inhibiciji in posledično razvoju v raka. A na srečo nam zato ni treba imeti kožo 120-letnika celo življenje.

Dobrodošli nazaj v počitniško oddajo Frequenza della scienca, v kateri odkrivamo skrivnosti nenavadnih živali. Oddajo smo začeli v deževnem gozdu, južno od reke Kongo, kjer živijo ogroženi pritlikavi šimpanzi, nadaljujemo pa jo v Avstraliji s kenguruji. Ostanite z nami in povedali vam bomo še kaj o kljunatih ježkih, počasnih pandah in še marsičem.

 

Levoroki kenguruji

Okoli deset odstotkov ljudi piše, riše, jé z levo roko. Za znanstvenice in znanstvenike je levoročnost še vedno uganka. Ne vemo, zakaj se razvije in kako to, da se je ta lastnost ohranila tekom evolucije. Raziskovalke in raziskovalci so skrivnost levoročnosti želeli raziskati tudi med drugimi primati. Prve raziskave na šimpanzih v ujetništvu so nakazovale, da šimpanzi pogosteje uporabljajo desno roko kot levo. V nalogi, ko so morali iz posodice izbezati arašidovo maslo, sta dve tretjini šimpanzov to storili z desno roko.

Skeptične raziskovalke in raziskovalci so opozorili, da šimpanzi v ujetništvu morda posnemajo ljudi. Tako so spremljali tudi šimpanze v divjini, pri katerih ni bilo opaziti prednostne uporabe leve ali desne roke. V divjini so ob različnih vedenjih, kot na primer zbadanje termitnjakov s palico ali zbiranje vode z listi, v prvem primeru uporabljali levo in v drugem desno roko. Zato so nekateri že hiteli sklepati, da je prednostna uporaba ene izmed rok edinstvena lastnost človeka.

A pri nekaterih drugih živalih so že opazili preferenčno uporabo ene izmed rok. Ruske raziskovalke in raziskovalci pod vodstvom Yegorja Malashicheva so se vprašali, ali morda med vrečarji najdemo vrste, kjer lahko jasno vidimo levo- oziroma desnoročnost. Zato so se odpravili v Tasmanijo in v avstralsko divjino, kjer so 18 tednov spremljali sedem različnih vrst vretenčarjev. Med njimi so bile vrste, ki večji del časa skačejo po dveh, ter druge, ki večino časa preživijo na krošnjah dreves in se premikajo po vseh štirih.

Pri dveh vrstah kenguruja - vzhodnem sivem in velikem rdečem kenguruju so odkrili levoročnost na ravni populaciji. Večina osebkov znotraj skupin, ki so jih spremljali, je uporabljala levo roko za negovanje, pobiranje trave, upogibanje drevesnih vej in druga opravila. Zanimivo je, da so pri rdečevratem wallabiju odkrili dvoročnost. Wallabiji so za fina opravila in manipulacije uporabljali levo taco, v primerih, ko pa so morali nekaj narediti s silo, na primer zlomiti vejo, so to storili z desno roko. Ostale štiri vrste, ki so jih raziskovalke in raziskovalci spremljali in so se pretežno premikale po vseh štirih, niso dajale prednosti nobeni izmed rok.

Kenguruji in ljudje tako izkazujemo preferenco za uporabo ene roke. Ker drugi vrečarji, sesalci in primati te lastnosti ne izkazujejo, se je smiselno vprašati, če si še kaj delimo z omenjenima levoročnima vrstama kengurujev? Seveda, kenguruji skačejo po dveh, ljudje hodimo po dveh nogah. Oboji smo dvonožni ali bipedalni. Avtorice in avtorji raziskave z avstralskimi vrečarji predvidevajo, da je verjetno ravno bipedalnost eden izmed razlogov za pojav prednostne uporabe ene izmed tac, ahkm, rok.

 

Nenavadni kljunati ježki

Kljunate ježke uvrščamo v nenavaden red stokovcev, kjer poleg kljunatih ježkov najdemo še kljunaše. Zadnji del črevesja teh živali, kamor se izlivajo izločala in spolne žleze, imenujemo stok ali kloaka. Po tem je skupina tudi dobila ime stokovci. Obe družini sodita med edine sesalce, ki ležejo jajca.

Kljunaši so posebneži; živijo v vodi, so pokriti z dlako, imajo nenavaden kljun, imajo sposobnost elektrocepcije, kar jim omogoča zaznavanje električna polja. Poleg tega imajo samci na zadnjih okončinah poseben del, iz katerega lahko v času sezone parjenja izločajo strup. A v današnji oddaji se bomo posvetili še bolj nenavadnim kljunatim ježkom.

Začnimo z nenavadno oblikovanimi nogami, ki so bolj podobne plazilskim okončinam kot pa sesalskim. Noge kljunatih ježkov gredo namreč najprej v zrak in potem pri kolenskem sklepu proti zemlji. Sesalci, na primer volkovi, psi, levi itd., imajo noge, ki gredo takoj pri kolčnem sklepu proti tlom. Poleg na videz plazilčjim nogam, kljunati ježki ležejo jajca. Bolj kot izleganje jajc je zanimiva oblika penisa kljunatih ježkov.

Razmnoževalni organi plazilcev so oblikovani kot dvojni penisi. Kljunati ježki imajo podvojeno obliko penisa plazilcev. Čeprav ima samica le parno nožnico. Tako raziskovalke in raziskovalci sklepajo, da samec kljunatih ježkov izmenično uporablja oba para parnih penisov. Ko zaključi z osemenitvijo z enim parom, dodatno osemeni samico z drugim. Zaenkrat pa v nadzorovanih laboratorijskih pogojih še niso uspeli posneti para kljunatih ježkov med parjenjem.

Ko je samica oplojena, po 22-ih dneh izleže jajca v svojo vrečo. Samice kljunatih ježkov nimajo vreče za mladiče ves čas, kot to lahko opazimo pri vrečarjih. Iz mišic na trebuhu se oblikuje začasna vreča, kjer pride do izleganja mladičev iz jajc. Mladiči nato še 45 do 55 dni preživijo v materini vreči, kjer se hranijo z mlekom. Tudi mleka ne srkajo iz za to namenjenih seskov, ampak se izloča na odlačeno kožo neposredno iz mlečnih žlez.

Ze Frank je predstavil izvor kljunatih ježkov, oglejte si video na: https://www.youtube.com/watch?v=L6kAE06mJAQ

Ko je mali kljunati ježek dovolj razvit in velik za samostojno življenje, se začne prehranjevati s različnimi žuželkami, črvi in podobnimi živalmi, ki rinejo po zemlji. Z rilčkom, ki mu omogoča zaznavanje električnega polja, v temi išče svoj plen. Nenavadno je tudi to, da kljunati ježki nimajo zob, le jezik, na katerem je polno bodic. Z jezikom drgnejo v nebo ustne votline, kjer so tudi bodice in tako zmeljejo svoj plen, preden ga prebavijo.

Kljub temu da so kljunati ježki polni bodic in po besedah raziskovalca Kristoferja Helgena z inštituta Smithsonian v Združenih državah Amerike zelo verjetno proizvajajo in izločajo strup, se kljunati ježki na Novi Gvineji ne morejo zaščititi pred divjimi lovci. V divjini na Novi Gvineji tako najdemo vedno manj kljunatih ježkov, vrsti v Avstraliji pa naj bi šlo še kar dobro.

 

Obramba puščavskih rogatih kuščarjev pred plenilci

Puščavski rogati kuščarji uporabljajo zelo nenavadno zaščito pred plenilci, ki bi se lahko pojavila v kakšni grozljivki ali znanstveni fantastiki. Predstavljajte si, da ste kojot, ki se podi po puščavskih in pol sušnih območjih Severne Amerike. Po nekaj urah sprehajanja po vročini postanete lačni, nekaj metrov stran zagledate, zavohate oziroma nekako zaznate kuščarja. Mmmmm, kosilo. Kuščar se praži na soncu in veselo hlasta mravlje. Ko ste v neposredni bližini, z gobcem zagrabite kuščarja. Naenkrat ste poškropljeni z rdečo tekočino, ki šprica iz kuščarjevih oči in izgleda kakor kri. Vaš prelep oranžno bel gobec je umazan. Iz kuščarjevih oči brizga kri, v katero so primešane neokusne spojine, zaradi katerih vam postane slabo.

Naleteli ste na eno izmed vrst puščavskih rogatih kuščarjev ali krastačarjev ali severnoameriških bodičastih kuščarjev, v slovenskih virih najdemo različna poimenovanja. To so predstavnikih rodu Phrynosoma, ki imajo zelo nenavaden način zaščite pred plenilci. To je mehanizem izbrizganja krvi. V trenutku, ko kuščar spozna, da je bil napaden, iz svojih očesnih sinusnih jamic sprosti kri. Vse skupaj izgleda, kot da bi imel kuščar nameščeni vohunski vodni pištoli v očesnih jamicah. Tudi raziskovalke in raziskovalci so še nedavno mislili, da imajo puščavski rogati kuščarji ob očesnih votlinah posebne žleze, ki k špricajoči krvi dodajo spojino, ki se plenilcem, volkovom, lisicam, mačkam, psom in kojotom, gnusi oziroma jim ob stiku z njo postane slabo. A v resnici ta spojina, ki jo kuščarji sintetizirajo iz hranil, ki jih dobijo iz mravelj, že kroži raztopljena v njihovi krvi.

Pretok krvi v glavah puščavskih rogatih kuščarjev je omejen, kar ustvarja poseben krvni pritisk v glavi. Ko se plenilec približa, se tanke žilice na očesnih vekah pretrgajo in kri zaradi visokega pritiska brizga ven iz očesnih sinusnih votlinic. Kri lahko doseže plenilce, ki so oddaljeni dober meter stran. To sposobnost izliva krvi imenujemo avtohemoragija. Ta pojav najdemo tudi pri nevretenčarjih, kot na primer pri hroščih, kožokrilcih in kobilicah. Nekatere vrste iz omenjenih rodov pod pritiskom izločajo hemolimfo. To je telesna tekočina nevretenčarjev, ki ima podobno vlogo kot kri pri vretenčarjih.

Poleg obrambnega mehanizma avtohemoragije so puščavski rogati kuščarji skriti za varovalnimi barvami, po telesu imajo tudi bodice. Nekatere vrste ob stiku s plenilci celo podvojijo velikost svojega telesa in izgledajo kot napihnjeni bodičasti baloni. Zato jih nekateri imenujejo tudi krastačarji.

Nenavadni obrambni mehanizmi niso edini neobičajen pojav pri opisanih kuščarjih. Ker živijo v puščavi, kjer je malo vode, so razvili tudi poseben mehanizem zbiranja vode ob deževnem obdobju. Ko dežuje, kuščarji privzdignejo rep tako, da s telesom oblikujejo zbiralnik vode. Tako kuščar deževnico dovaja do svojih ust in se v redkih deževnih obdobjih napoji z vodo. Ko ni dežja, dobi vodo le preko prehranjevanja z mravljami.

 

Počasne pande

Oddajo zaključujemo s počasnimi živalmi, ki večji del dneva počiva, premika pa se s hitrostjo 15 in pol metra na uro.

To so pande. V raziskavi, ki je bila nedavno objavljena v znanstveni reviji Science, so raziskovalke in raziskovalci raziskali metabolizem petih pand, ki živijo v ujetništvu, in treh, ki živijo v divjini. Pande se prehranjujejo z bambusovimi listi, ki pa niso tako hranljivi, kot bi bilo na primer meso, če bi pande plenile male sesalce. Zato pande večji del dneva preživijo z zobanjem lističev. Na dan naj bi jih pojedle kar med devet do 18 kilogramov.

Kljub rastlinojedi prehrani imajo pande prebavni sistem, podoben drugim karnivorom. Njihova prebavila so prilagojena na prehranjevanje z mesom. A pande tekom celotnega dneva ves čas jedo le rastline. Zato da v svoji prehrani zagotovijo raznolikost in prisotnost vseh potrebnih hranil, kot na primer fosforja, dušika in kalcija, se pande v divjini med različnimi sezonami selijo, ko začnejo poganjati različne vrste bambusov. Poleg tega jedo različne dele rastlin, ne le listov.

Pande so se na hrano z nizko kalorično vrednostjo prilagodile tako, da dnevno porabijo več kot polovico manj energije od drugih primerljivo velikih sesalcev. Devetdeset kilogramov težak človek ali s primerljivo težo kot neka panda bi na dan porabil več energije, če bi le stal na mestu kot povprečno aktivna panda. Znanstvenice in znanstveniki so ugotovili, da pande, ki živijo v ujetništvu, porabijo le 38 odstotkov energije v primerjavi z energijo, ki jo porabijo druge enako velike in težke živali. Tiste v divjini porabijo 45 odstotkov dnevne energije drugih primerljivo velikih sesalcev.

Pande tako nizko porabo energije dosežejo z zelo malo aktivnosti in zmanjšanimi vitalnimi organi. Tako so možgani, jetra in ledvice pand, vsi omenjeni so energetsko potratni organi, manjši od organov drugih primerljivo velikih živali. Tudi ščitnična hormona, ki pospešujeta metabolizem, se pri pandah sproščata v manjših količinah.

Tako v zaključku tokratne oddaje Frequenza della Scienca v šali priporočamo posnemanje pand ali lenivcev. V vročih poletnih mesecih je čas za počasno gibanje, zmanjšanje metabolizma in prehranjevanje s takšnimi in drugačnimi rastlinami.

Med čudesami živalskega kraljestva so jadrali Arne, Urša in Zarja.