Strupena tropska mineštra
V pozdrav pomladi se bomo podali v trope, kjer bomo iskali znanosti do sedaj še nepoznane, nove vrste organizmov. Zaplavali in lovili bomo z nedavno odkritimi predstavniki pajkov splavarjev, manj karizmatičnimi, vendar ekološko pomembnimi vrstami pajkov. Ker biologi enostavno ne pridejo do enotne definicije vrste, pa se bomo prej še malce pomudili s koncepti vrste. Na Madagaskarju bomo občudovali tamkajšnjo pestrost življenja, preden bomo svoje čudenje usmerili na pestrost biološko aktivnih spojin v tropih nasploh.
Točnega števila vrst v tropih nimamo, a ocenjujemo, da tam prebivata dve tretjini vseh vrst na svetu, od tega 60 odstotkov vseh znanih kopenskih vretenčarjev. Ker v toplejših in bolj vlažnih pogojih biološki procesi potekajo hitro, se posledično hitreje tvori tudi biomasa. Pravimo, da imajo ekosistemi s takimi pogoji visoko produktivnost. Zaradi majhnega nihanja temperatur in osončenosti v tropih produktivnost ekosistemov med letom ne upade. To pozitivno vpliva tudi na raznolikost vrst.
Podnebne spremembe v tropih predstavljajo grožnjo ekosistemom. Negativen vpliv ima tudi hitro širjenje urbanih območij in podeželij na račun gozdov. Zaradi naraščanja števila prebivalcev je potrebna povečana pridelava hrane. Obdelovalne površine v mnogo primerih ustvarjamo s požigom ali posekom gozda, povrhu vsega pa vlade svoje ekonomske potrebe poskušajo zadostiti z izvozom lesa. Tudi tuja podjetja prispevajo k deforestaciji v iskanju in pridobivanju estetsko privlačnega ali redkega lesa, kot je palisander. Na račun izsekavanja se je samo na Madagaskarju v zadnjih dvajsetih letih pokritost z gozdom zmanjšala za 29 odstotkov.
Zaradi masovnega krčenja gozdov posegamo v divja območja, ki so bila do nedavnega obsežnega razvoja cest nedostopna. To je opazno v Amazoniji, na Borneu, Madagaskarju in drugod. Zaradi spremenjene sestave habitatov in olajšanega dostopa raziskovalci odkrivajo mnogo novih vrst rastlin in živali. Samo v tem stoletju so v tropih odkrili več kot 400 novih vrst sesalcev, v dvajsetem stoletju pa zgolj 300. Do podobnih razlik v odkritjih prihaja tudi pri drugih organizmih.
Zaradi spreminjanja tropskih habitatov in izkoriščanja gozdov mnogim sveže odkritim vrstam že preti izumrtje. Konvencija o biološki raznovrstnosti je trope uvrstila med ključne točke biodiverzitete z visoko raznolikostjo vrst, ki je ogrožena, nenadomestljiva in geografsko omejena. Raziskovalci se zato podajajo na odprave, da dokumentirajo nove vrste, še preden izumrejo. Posledično se je število publikacij o biodiverziteti v tropih med letoma 2000 in 2020 potrojilo. Od leta 2000 se je za 40 odstotkov povečalo tudi število bioloških raziskovalnih postaj v tropih.
Vrsta je osnovna taksonomska enota v biološki klasifikaciji. V biologiji se uporablja več kot 20 različnih definicij oziroma konceptov vrste. Med biologi in v naravovarstvu sta najpogosteje uporabljena koncept biološke vrste in koncept filogenetske vrste. Oba se osredotočata predvsem na mnogocelične organizme, kot so živali in rastline.
Koncept biološke vrste je dobro uveljavljen. Vrste definira kot skupine naravnih populacij, ki se med seboj lahko križajo in imajo plodne potomce. Reproduktivno morajo biti ločene od ostalih podobnih vrst. Po drugi strani pa koncept filogenetske vrste povezuje organizme na podlagi sorodstvenih odnosov, ki jih odkrivamo z analizo genske sorodnosti. Koncept filogenetske vrste zato razločuje med večjim številom vrst kot koncept biološke vrste. Z analizo celotnih genomov organizmov namreč pridobivamo vedno bolj izpopolnjene evolucijske povezave med njimi. Te povezave so razkrile kriptično ali prikrito diverziteto, ki so jo z uporabo klasičnih metod, kot je določevanje anatomskih znakov, raziskovalci spregledali.
Vrsta s široko geografsko razširjenostjo se je po genetskih analizah izkazala za skupino manjših, medsebojno precej različnih vrst. Osebki so si po videzu morda zelo podobni, vendar so gensko in evolucijsko zelo različni. Eden izmed primerov prikrite diverzitete so lemurji na Madagaskarju, za katere je glede na definicijo biološke vrste včasih veljalo, da so deljeni na dve vrsti. Po analizi njihove DNK so raziskovalci ugotovili, da jih lahko ločimo na 13 genetsko zelo različnih vrst lemurjev.
Mnogi znanstveniki in znanstvenice so skeptični do odkrivanja prikrite diverzitete. Izpostavljajo fenomen taksonomske inflacije. To je pretirano povečevanje števila prepoznanih taksonov – skupin organizmov, ki se uvrščajo v določeno sistematsko kategorijo, kot so družina, rod in vrsta. Ne gre torej za odkritje nove vrste, ampak naraščanje v številu zaradi drugačne definicije vrste. V naravovarstvu zato prevladuje uporaba koncepta biološke vrste. Vrsta kot taksonomska enota se uporablja kot osnova v načrtih za zaščito nekega območja. Z drobljenjem ene vrste na več posameznih lahko argument za zaščito vrste razvrednotimo. Dobimo lahko tudi lažni občutek, da se diverziteta povečuje.
Madagaskar je otoška država v zahodnem delu Indijskega oceana in četrti največji otok na svetu. Od Afriške celine se je ločil pred približno 180 milijoni let, nato pa se je kot samostojni otok od Indijske podceline ločil pred približno 88 milijoni let. Ločenost od kontinentov je omogočila rastlinam in živalim relativno izoliran evolucijski razvoj. Posledično še danes v habitatih Madagaskarja prevladujejo mnoge endemične vrste – to so vrste, ki jih najdemo samo na enem območju. Danes Madagaskar nudi dom kar petim odstotkom vseh znanih vrst rastlin in živali, od tega je kar 70 odstotkov endemičnih. Toda edinstvenim habitatom Madagaskarja pretijo številne grožnje. Največjo predstavlja krčenje gozdov – po ocenah raziskovalcev je otok izgubil že 90 odstotkov prvotne pokritosti z gozdom. To pomeni velike izgube v številu vrst že samo na račun obsežne izgube življenjskega prostora. Trend upadanja vrst komentira profesor Matjaž Kuntner, evolucijski biolog in arahnolog z Nacionalnega inštituta za biologijo.
Madagaskar in otoki Indijskega oceana so ena izmed 36 vročih točk biodiverzitete na Zemlji. Za določitev vročih točk biodiverzitete sta postavljena dva kriterija. Prvi je izguba vsaj 70 odstotkov pokritosti z vegetacijo. Drugi je poraščenost z vsaj 1500 endemičnimi vrstami rastlin. Na Madagaskarju je endemičnih vrst presenetljivih enajst tisoč dvesto. Na tem velikem tropskem otoku najdemo osem družin rastlin, pet družin ptic in primatov ter dve družini sladkovodnih rib, ki jih ne bomo našli nikjer drugje na svetu. Samo na Madagaskarju so med letoma 1999 in 2010 znanstveniki odkrili več kot 600 novih vrst organizmov, medtem ko so v Amazoniji odkrili več kot 1200 novih vrst, skoraj dvakrat več. Vendar pa je površina Madagaskarja dvanajstkrat manjša od površine Amazonije.
Najbolj zadržana ocena stopnje izumiranja v tropih je 1500 vrst na leto. Odkrivanje novih vrst v dobi izumiranja je tako postalo bitka s časom. V tej bitki sodelujejo tudi raziskovalci Nacionalnega inštituta za biologijo, ki so izvedli biološko odpravo na severni in vzhodni del Madagaskarja. Več o odpravi nam je povedal profesor Kuntner.
Na odpravi so leta 2022 našli in opisali 4 nove vrste pajkov splavarjev. Rodovno ime pajkov izhaja iz njihove sposobnosti premikanja po vodni površini. Pri tem jim pomagajo s hidrofobno snovjo premazane dlačice, ki prekrivajo njihovo telo. Nekatere vrste se lahko tudi potopijo, pri čemer se jim pri premiku pod vodno površino med dlačice zagozdijo mehurčki zraka. Ko so potopljeni, se morajo držati podlage, sicer bi se zaradi mehurčkov dvignili nazaj na površje. Profesor Kuntner nam pove več o njihovi ekologiji.
Odrasli pajki splavarji za lovljenje ne uporabljajo mrež. Na svoj plen nepremično čakajo v zasedi, dokler se ta ne sprehodi ali priplava mimo njih. Plen zasledujejo le, če so ga prej že zaznali. Denimo, ko žuželka pade na vodno površino in jo ujame površinska napetost, žival v svojih poskusih pobega povzroči valovanje. Te valove splavarji zaznajo s posebnimi organi v nogah in se poženejo proti smeri valovanja. Ko plen ujamejo, vanj vbrizgajo strup, ki plen ohromi in ubije. Ko ne plenijo, se zadržujejo v rastlinju, ki obdaja njihovo vodno lovišče. Pajki splavarji so kot plenilci pomembni za prenos hranil iz vodnega na kopenski ekosistem, manj raziskana pa je njihova vloga kot plen.
V literaturi se sporadično pojavljajo opisi teh pajkov v vlogi plena manj izbirčnih plenilcev, ki se pri pomanjkanju enega tipa plena osredotočijo na drugega. Taki plenilci splavarjev so žabe, ribe, sove in nekateri drugi. Včasih v iskanju skrivališča zaidejo tudi v mesojede rastline, kjer jih dočaka nesrečen konec. Zaznavanje vibracij ima pomembno vlogo tudi pri obrambi pred plenilci, varovalna obarvanost telesa pa jih ščiti pred očmi plenilcev. Ob preteči nevarnosti splavarji hitro pobegnejo. Nekatere vrste se potopijo v vodo ali skočijo iz skrivališča na tla, nekatere pa celo pritečejo v vodo in pustijo toku, da jih odnese stran.
Čeprav so pajki ekološko pomembna skupina organizmov, so redko osrednji del programov za ohranjanje narave. Žal niso razumljeni kot dovolj karizmatična vrsta, da bi prejeli pozornost širše javnosti, ki jo uživajo predvsem veliki vretenčarji. Toda pajki splavarji bi lahko postali idealna vrsta za proučevanje antropogenih vplivov na vodne ekosisteme, kot so vnos gnojil, pesticidov in drugih onesnažil. Ker so tesno povezani z vodo, so še posebej občutljivi na spremembe v ekosistemu, ki se odražajo na diverziteti, biomasi in številčnosti splavarjev. Tako postanejo pomembna skupina indikatorskih organizmov, s pomočjo katerih lažje razumemo vplive onesnaženja, izgube habitata in podnebnih sprememb. Prisotnost te skupine pajkov je torej dober pokazatelj zdravega ekosistema.
Čeprav sladkovodna mokrišča predstavljajo zgolj en odstotek Zemljine površine, so pomembni biomi, kjer najdemo več kot 40 odstotkov svetovne biodiverzitete, med drugim tudi večino vrst pajkov splavarjev. Mokrišča predstavljajo ključne ekološke storitve, kot sta uravnavanje temperature in odtekanje površinske vode. Tem habitatom grozi degradacija zaradi urbanizacije, kmetijstva, onesnaženja in podnebnih sprememb – samo na Madagaskarju je od leta 1960 izginilo več kot 60 odstotkov mokrišč. Z monitoringom organizmov, kot so pajki, lahko lažje določimo stanje mokrišč in tako poskušamo ustaviti ali vsaj omiliti negativne vplive.
Proučevanje pajkov, tudi pajkov splavarjev, se bo na Nacionalnem inštitutu za biologijo še nadaljevalo. Profesor Kuntner je povedal nekaj besed o načrtu za nadaljnje odprave.
Degradacija naravnih habitatov, obalna erozija, pospešeno izčrpavanje naravnih virov, izginjanje endemičnih vrst ter ekstremna revščina ogrožajo ljudi in okolje na Madagaskarju. Osiromašeni ljudje so namreč močno odvisni od ekoloških storitev in funkcij, ki zagotavljajo njihovo blaginjo. Te vključujejo pitno vodo, hrano, rodovitna tla, gradbeni material in druge. Dobrih 60 odstotkov prebivalcev Madagaskarja živi izven urbanih območij, torej je večina neposredno odvisna od naravnih dobrin. Lokalna organizacija za ohranjanje narave Foniala je raziskovala povezavo med revščino in odvisnostjo od gozda na Madagaskarju. Ugotovili so, da samo gozdovi kmetom predstavljajo od 35 do 80 odstotkov vseh prihodkov, kar jih sili v antagonizem z naravnimi ekosistemi.
Lokalne skupnosti se nevarnosti pretiranega izkoriščanja narave zavedajo in tudi čutijo njegove posledice. Znan je primer jezera Andranobe, kjer so se skupnosti organizirale in ga s skupnimi močmi rešile pred propadom. Jezero Andranobe leži v osrednjem delu otoka in se razteza čez površino 90 hektarjev. Kot vir pitne vode ga izkorišča okoli tri tisoč petsto okoliških prebivalcev. Močno se zanašajo tudi na ribolov, ki je za mnoge edini vir dohodka. Z leti se je okoliš jezera močno spremenil zaradi izsekavanja gozdov, urbanizacije in širjenja obdelovalnih površin. Posledično se je znižal nivo vode, populacije rib pa so močno upadle. Skupnosti okoli jezera so se povezale, omejile ribolov na jezeru in pričele s sajenjem dreves. Med letoma 2014 in 2019 se je zato letni ulov rib povečal iz osem na dvajset ton, nivo vode pa je nehal upadati.
Po kratkem glasbenem premoru se vračamo v pragozd. Iskali bomo strupenjače? Ostanite na valovih Radia Študent.
Poslušate tropske frekvence Radia Študent, kjer postajamo malce strupeni. Tropske pokrajine veljajo za zakladnico biodiverzitete, saj v svojih raznolikih ekosistemih skrivajo širok opus živali in rastlin, ki so zanimive tudi za industrijo kot genski viri biološko aktivnih spojin. Kot primer takšnih spojin bomo podrobneje govorili o strupih, ki so naravno prisotni pri določenih živalskih vrstah.
Strupene živali občasno ali neprestano proizvajajo spojine, ki so za druge organizme toksične. Že majhni odmerki takih spojin lahko pri drugih živalih povzročijo boleče reakcije in včasih tudi smrt. Nekatere strupene živali so za namen proizvodnje strupa razvile posebne strupne žleze, medtem ko druge živali toksične snovi kopičijo v različnih telesnih tkivih. Številne živali so specializirane organe razvile tudi za vbrizgavanje strupa v telesa svojih žrtev. Pri ožigalkarjih, kot so recimo meduze, so to ožigalke, pri členonožcih, med katere spadajo denimo škorpijoni, čebele in ose, pa so to večcelične žleze, povezane z želom. Pri ribah najdemo podobne žleze, ki so povezane s konicami na plavutih, kot na primer pri škarpeni. Pri mnogih živalih, kot so stonoge, pajki in kače, so strupne žleze povezane z obustnim aparatom, strup pa v telo plena vbrizgajo z ugrizom ali vbodom.
Strupeni organizmi so razširjeni po vsem svetu, saj jih najdemo v številnih bioloških taksonih, danes pa bomo pozornost namenili predvsem tistim, ki spadajo v kraljestvo živali. Med kopenskimi strupenimi živalmi so najbolj raziskani strupi kač, pajkov in škorpijonov, v vodnih okoljih pa so raziskovalci največ pozornosti namenili meduzam, morskim vetrnicam in stožčastim polžem. Razlog za to so edinstvene bioaktivne spojine v njihovih strupih, ki lahko povzročajo resne zdravstvene zaplete, hkrati pa imajo velik farmakološki potencial.
Živalski strupi so bogate mešanice proteinov, peptidov in živčnim prenašalcem podobnih snovi. Te molekule lahko v telesu žrtve povzročijo hudo škodo, za strupeno žival torej predstavljajo obrambni mehanizem pred plenilci ali strategijo plenjenja. Tekom procesov evolucije in naravne selekcije so se razvili strupi oziroma toksini s širokim fiziološkim delovanjem. Toksini v telesu žrtve namreč delujejo na tarče, povezane s ključnimi biološkimi funkcijami, ki so med vrstami dobro ohranjene. Živalske strupe lahko razumemo kot naravne mini biološke knjižnice, ki imajo izjemen potencial za identifikacijo novih zdravilnih učinkovin. Z modificiranjem komponent strupov pa lahko poleg novih terapevtskih sredstev pridobimo tudi kozmetološke učinkovine ali celo diagnostična orodja.
Uporaba strupov v terapevtske namene v resnici ni nič novega, tako recimo uporaba čebeljega strupa sega vse do časa starega Egipta, Grčije in Kitajske. Hipokrat je bil prvi, ki je zabeležil njegovo medicinsko rabo, čebelji strup naj bi uporabljal za zdravljenje artritisa. Druga zgodovinsko uveljavljena terapija, ki vključuje živalske toksine, je hirudoterapija, pri kateri za zdravljenje uporabimo medicinske pijavke. Pijavke se za raznovrstne medicinske namene uporabljajo že od začetkov civilizacije. Gre za krvosesne živali, ki imajo v svoji slini več kot 100 bioaktivnih spojin. To so predvsem antikoagulanti, pa tudi spojine s protivnetnimi, protibakterijskimi in protibolečinskimi učinki.
Danes večina odobrenih zdravil na osnovi živalskih strupov izhaja iz kačjih strupov, saj jih kače proizvajajo v zadostnih količinah za delo v laboratoriju. Prvotno je sodobna medicina te spojine preučevala predvsem z vidika njihove toksičnosti in zdravljenja po kačjem ugrizu. Z napredki biotehnologije pa so se odprle možnosti uporabe sestavin živalskih strupov kot farmakološko učinkovitih spojin, kar je pritegnilo tudi pozornost farmacevtske industrije.
Uporaba kačjih strupov v zdravilne namene ima sicer že dolgo tradicijo. V starogrškem svetu so kače simbolizirale zdravilstvo in boga medicine Asklepija. Najbolj znani simbol farmacije, kača, ki se ovija okoli keliha, izvira iz grške mitologije in predstavlja kačo, ki pije iz Higiejine posode, v kateri je zdravilni napoj. Sestavine kačjega strupa so kot medicinska orodja uporabljali v ajurvedi in drugih oblikah ljudske medicine. V ajurvedi so s kobrinimi strupi zdravili bolečine v sklepih, vnetja in artritis. V tradicionalni kitajski medicini pa so z njimi stoletja zdravili odvisnost od opija.
Več o podrobnostih sodobnega procesa iskanja in obdelave živalskih strupov za nove farmacevtske učinkovine nam zaupa profesor Igor Križaj, vodja odseka za molekularne in biomedicinske znanosti z Instituta Jožef Stefan. Profesor Križaj navaja, da je iskanje novih potencialnih terapevtikov usmerjeno in načrtovano, pogosto pa do odkritij pride tudi naključno.
Preden so komponente živalskih strupov odobrene za uporabo, morajo prestati številne korake predobdelave. Treba je zagotoviti njihovo varnost in učinkovitost ter zmanjšati možnosti neželenih učinkov.
Kot vse substance, namenjene medicinski rabi, morajo tudi substance, pridobljene iz živalskih strupov, prestati več ravni preverjanja učinkovitosti. Po predkliničnih raziskavah sledijo obsežna klinična testiranja, katerih rezultate nato temeljito preučijo odgovorne agencije. Pri nas za to skrbi Evropska agencija za zdravila ali krajše EMA. Če substanca izpolnjuje vse zahteve, odgovorne agencije izdajo dovoljenje za njeno trženje, razlaga profesor Križaj.
Kaptopril je sintezna učinkovina za zniževanje krvnega tlaka, zasnovana na osnovi toksina, ki je bil najden v strupu brazilske kače Bothrops jararaca. Kaptoprilu so sledila številna druga zdravila, osnovana na toksinih stožčastih polžev, pijavk, strupenih kuščarjev in kač. Čeprav sintezna biologija danes omogoča laboratorijsko proizvodnjo mnogih toksinov, nekaterih zaradi njihove zapletene proteinske strukture še vedno ni mogoče umetno ustvariti. Od začetka razvoja zdravil na osnovi živalskih toksinov so zato raziskave večino pozornosti namenjale kačjim strupom, saj kače proizvedejo relativno velike količine strupa, kar omogoča lažjo izolacijo in analizo aktivnih spojin.
Doktor Križaj opiše tudi trenutne trende na področju razvoja zdravil iz komponent živalskih strupov, ki se v zadnjih letih odmikajo od kačjih strupov.
Ko govorimo o komercializaciji naravnih virov, se v resnici dotikamo koncepta bioprospektiranja. Bioprospektiranje pomeni raziskovanje naravnih ekosistemov z namenom odkrivanja organizmov ali njihovih spojin, ki imajo potencialno komercialno vrednost. Bioprospektiranje ima svoje korenine že v času kolonialnih odprav, ki so v matične države prinašale nova spoznanja o eksotičnih živalih in rastlinah iz Južne Amerike, Afrike in Azije. Pravi razcvet pa je to področje doživelo v 20. stoletju, ko so napredki v biotehnologiji in molekularni biologiji omogočili sistematično iskanje ter analizo bioaktivnih spojin z medicinskim in komercialnim potencialom.
Kopenske rastline, glive in nekatere vrste bakterij so bile v središču številnih preteklih programov bioprospekitranja, trenutno pa zanimanje narašča tudi za manj raziskane ekosisteme, kot so koralni grebeni in deževni gozdovi. Ti bogati ekosistemi so polni informacij, ki bi lahko pripomogle k novim odkritjem. Genski zapisi teh organizmov denimo predstavljajo dragocen vir podatkov za treniranje modelov strojnega učenja, ki se uporabljajo na področju genetike, sintezne biologije in agrikulture.
Na ekspedicije v ekosisteme tropskih in subtropskih pokrajin, ki se ponašajo z največjo biodiverziteto, so se v zadnjih desetletjih 20. stoletja z veliko vnemo podajale farmacevtske korporacije, biotehnološka podjetja in lokalni posredniki. Med vsemi industrijskimi sektorji se farmacevtska industrija verjetno najbolj opira na raziskave biodiverzitete. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da zdravila, ki izhajajo iz naravnih rastlinskih virov, predstavljajo kar 25 odstotkov vseh zdravil, predpisanih na recept. Tudi na področju kmetijstva je prospektiranje biodiverzitete privedlo do razvoja številnih pesticidov in škropiv. Snovi in učinkovine, ki so bile odkrite s pomočjo bioprospektiranja, so najbolj razširjene v farmaciji in kmetijstvu, prisotne pa so tudi v številnih drugih industrijskih panogah, kot so kozmetika, prehranska dopolnila, biotehnologija in nanotehnologija.
Bioprospektiranje kot strategija komercializacije biodiverzitete odpira precej etičnih in ekoloških vprašanj. To nas privede do koncepta biopiratstva. Izraz biopiratstvo opisuje načine, s katerimi korporacije iz razvitega sveta zahtevajo lastništvo nad genskimi viri ter tradicionalnim znanjem in tehnologijami držav v razvoju, jih brezplačno uporabljajo ali kako drugače nepošteno izkoriščajo. Biološko prospektiranje je najbolj učinkovito, ko iskanje novih zdravil, škropiv in drugih uporabnih snovi temelji na znanju lokalnega prebivalstva. Dragocene kemijske spojine je namreč lažje identificirati, če raziskujemo rastline, mikroorganizme in živali, ki se uporabljajo v lokalni tradicionalni medicini ali v lokalnih kmetovalskih praksah.
Korporacije, ki tovrstna tradicionalna znanja izkoristijo za dobiček, so običajno zaščitene tudi z zakonodajo. Ta jim omogoča pridobivanje patentov ali drugih pravic intelektualne lastnine na račun domorodnega prebivalstva, ki nima interesa po omejevanju dostopa do naravnih virov. Znotraj globalnega trga sporazumi o prosti trgovini ustvarjajo neravnovesje moči med multinacionalnimi korporacijami in domorodnimi skupnostmi, ki posedujejo tradicionalna znanja in biološke vire. Ker se avtohtono znanje širi znotraj skupnosti in si ga nihče v pravnem smislu ne lasti, lahko tuja podjetja enostavno vložijo patent, ki jim zagotavlja izključne pravice do njihovih izumov za določeno obdobje.
Med najbolj zloglasnimi primeri biopiratskih praks je verjetno primer patentiranja drevesne vrste indijske melije. Indijska melija ali Neem je indijski avtohtoni mahagonovec, ki se že stoletja uporablja v tradicionalni medicini in kmetijstvu kot naravni pesticid in zdravilno sredstvo. Kljub temu sta v devetdesetih letih prejšnjega stoletja evropski patent na neemovo olje kot pesticid pridobila ameriško podjetje W. R. Grace & Company in Ministrstvo za kmetijstvo ZDA. To je sprožilo mednarodno ogorčenje, saj je patent omogočal monopolizacijo tradicionalnega znanja, ki je del ajurvedske medicine. Leta 1995 so zato indijski aktivisti v sodelovanju z nekaterimi evropskimi nevladnimi organizacijami na evropski patentni urad vložili pravni ugovor. Temu je sledila dolga pravna bitka, leta 2005 pa je bil patent razveljavljen. Ugotovili so namreč, da uporaba neema kot pesticida ni inovacija, temveč tradicionalna kmetovalska praksa.
Podobnih primerov je veliko, denimo patentiranje basmatega riža, kurkume za njene zdravilne lastnosti in mehiškega enola fižola, ki je privedlo do hudih finančnih izgub za več kot dvaindvajset tisoč mehiških kmetov. Državne vlade in mednarodne organizacije so zato že v devetdesetih začele z implementacijo zakonodaje in mehanizmov, ki omogočajo strožjo regulacijo biološkega prospektiranja in patentiranja. Eden takih mehanizmov je tudi Konvencija o biološki raznovrstnosti, ki je bila ustvarjena za spodbujanje ohranjanja biotske raznovrstnosti, trajnostne rabe naravnih virov ter pravične delitve koristi, ki iz njih izhaja. Veljati je začela leta 1993, zavezala pa se ji je velika večina držav članic Združenih narodov z izjemo Andore, Iraka, Somalije in Združenih držav Amerike. Leta 2014 je začela veljati tudi dopolnilna pogodba, poznana kot Nagojski protokol, po kateri morajo raziskovalci in podjetja držav članic pridobiti dovoljenje držav in skupnosti, v katerih nameravajo dostopati do genskih virov ali tradicionalnega znanja. Protokol pomaga tudi pri urejanju delitve koristi z državami in domorodnimi skupnostmi, od koder izhajajo genski viri.
Na žalost pa je uspeh konvencije o biološki raznovrstnosti odvisen od skupnih prizadevanj držav sveta. Vsaka država je namreč sama odgovorna za izvajanje smernic konvencije. Enako velja tudi za Nagojski protokol, saj so številne države še vedno v procesu sprejemanja nacionalne zakonodaje za uskladitev z zahtevami protokola. Nagojski protokol tako predstavlja pomemben korak k etičnemu bioprospektiranju, hkrati pa njegovo učinkovitost omejujejo zapleteni birokratski procesi in neusklajeni načini implementacije v posameznih državah.
O problematiki biopiratstva je bilo veliko govora tudi na šestnajsti konferenci o biotski raznovrstnosti, COP16, ki je oktobra lani potekala v Caliju, Kolumbiji. Eden ključnih dosežkov s konference je bila ustanovitev prvega finančnega mehanizma za prispevke zasebnega sektorja v okviru Konvencije za biološko raznovrstnost. Na vprašanja o delovanju sklada Cali so nam odgovorili z ministrstva za naravne vire in prostor. Od podjetij, ki komercialno uporabljajo podatke o digitalnem zaporedju iz genskih virov v številnih donosnih panogah, na primer v farmacevtski in kozmetični, bo odslej pričakovano, da bodo v sklad prispevala ali 1 odstotek dobička ali 0,1 odstotka prihodka.
O razporeditvi in namenu sredstev sklada Cali so na ministrstvu zapisali, da bodo prispevki v sklad namenjeni podpori ohranjanja biotske raznovrstnosti in trajnostne rabe njenih komponent po vsem svetu. Sredstva bodo namenjena tudi tako imenovanim ciljem Kunming–Montreal, ki odrejajo zavarovanje vsaj 30 odstotkov svetovnih kopenskih in morskih površin, ki so ključnega pomena za biotsko raznovrstnost, in obnovo vsaj 30 odstotkov degradiranih ekosistemov do leta 2030.
Vsaj 50 odstotkov sredstev iz sklada Cali bo dodeljenih domorodnim ljudstvom in lokalnim skupnostim, saj se jim priznava vloga varuhov biotske raznovrstnosti. Pomemben mejnik iz COP16 predstavlja tudi odločitev za ustanovitev stalnega telesa za zastopanje interesov domorodnih ljudstev in oseb afriškega rodu ter njihovih skupnosti. Odločitev so z veseljem pozdravile delegacije domorodnih skupnosti, saj bo novo oblikovano telo vsaj delno okrepilo njihovo vlogo v pogovorih o zaščiti globalne in nacionalne biodiverzitete.
Finančni prispevki iz privatnega sektorja zaenkrat niso pravno zavezujoči, zato bo učinkovitost sklada Cali odvisna tudi od zakonodaje na nivoju posameznih držav podpisnic konvencije. Zanimalo nas je, ali so bili na zasedanju COP16 načrtovani tudi konkretni mehanizmi, ki bi subjekte zasebnega sektorja motivirali k prispevanju v sklad. Z ministrstva so nam sporočili, da bo za polno delovanje sklada Cali treba še doreči nekatere podrobnosti.
Odkrivanje novih vrst nam ne razkriva zgolj pošastnih, herojskih in skrivnostnih prebivalcev nedotakljivih delov sveta, ampak opozarja na pestrost, ki jo imamo, a žal tudi izgubljamo. Izgube v globalni biodiverziteti pa ne smemo dojemati zgolj kot statistične podatke. Poleg strašanskih ekoloških posledic upadi biotske raznovrstnosti s seboj prinašajo tudi ekonomske in družbene posledice brez primere.
Če lahko za korist človeštva v naravi iščemo navdih in posegamo po njenih dobrinah, je pomembno, da hkrati ne doprinašamo k njenemu razkroju. Ker upad biotske raznovrstnosti med drugim omejuje tudi raznolikost novih učinkovin, ki človeku lajšajo trpljenje ter vračajo zdravje, ter raznih drugih snovi, ki izboljšujejo počutje in izgled, bomo torej z ohranjanjem pestrosti vseh življenjskih oblik uslugo storili tudi samim sebi.
Na sprehodu po tropih sva se zastrupitvi aktivno izogibali Špela in Tonja.
Šetnjo je z uredniškimi napotki vodil LukaS.
Odvečna ločila je s poti posekala Tina.
Da je bil tropski pohod blagodejen za ušesa, sva poskrbela Živa in Klemen
Kljub vsej previdnosti je moral protistrup v nas injicirati Oli.
Dodaj komentar
Komentiraj