Utrinki z Noči raziskovalcev
Sedemindvajsetega septembra so si obiskovalci in obiskovalke številnih slovenskih mest oči napasli ob znanstvenih spektalih, kot sta svetleče gorenje magnezija in dimljenje tekočega dušika. Lahko pa so se to noč malo bolje izobrazili tudi o jedrski energiji, občasno vprašljivi varnosti morske hrane in o drugih perečih temah. V petek se je namreč odvila že Evropska noč raziskovalcev, ki združuje 55 znanstveno-izobraževalnih projektov v 27-ih državah. Projekte financira Evropska komisija, ki je koordinatorjem vsakega izmed 55-ih projektov namenila med 40.000 in 450.000 euri sredstev. Namen noči raziskovalcev je ljudem približati raziskovalno delo, dogodki pa so pogosto namenjeni predvsem mladim bodočim znanstvenikom in znanstvenicam.
V Sloveniji so pod okriljem Evropske noči raziskovalcev, ki je finančno podprta s strani ukrepov Marie Skłodowska-Curie ali angleško ‘Marie Skłodowska-Curie actions’, potekali trije projekti - Humanistika, to si ti!, Varni z znanostjo ter Noč ima svojo moč, vseslovenski poljudnoznanstveni dogodek, ki je pritegnil tudi pozornost Znanstvene redakcije Radia Študent. Več o projektu nam je povedala koordinatorica projekta Noč ima svojo moč in projektni vodja Hiše ekspreminetov Vesna Pajić:
Kljub imenu Noč raziskovalcev je na dvaindvajsetih lokacijah po Sloveniji začelo vrveti že dopoldne. Noč ima svojo moč je na Prešernovem trgu ob dveh popoldne uradno otvoril predsednik Borut Pahor, ki je dogodek izkoristil za krajši fototermin z najmlajšimi obiskovalci znanstvenih delavnic. Partnerji projekta Noč ima svojo moč, med drugim Kemijski inštitut, Inštitut Jožef Stefan, Tehniški muzej Slovenije in Hiša eksperimentov so za radovedne mimoidoče pripravili stojnice, na katerih so izvajali preproste, vendar zelo fotogenične eksperimente.
Dogajanje ni potekalo zgolj na Prešernovem trgu - v projekt Noč ima svojo moč je bilo vključenih 22 krajev po Sloveniji. O krajih dogajanja, obiskanosti ter oglaševanju dogodka je več povedala Vesna Pajić.
V petek so poleg dogajanja na Prešernovem trgu svoja vrata odprle tudi številne znanstvene in izobraževalne ustanove, muzeji in inštituti - med drugim Inštitut Jožef Stefan, Hiša eksperimentov, Tehniški muzej v Bistri, Botanični vrt v Ljubljani ter Kemijski inštitut. Dogodki so potekali tudi v osnovnih in srednjih šolah, v knjižnicah ter v domovih za starejše občane.
Obiskovalci in obiskovalke so se lahko udeležili številnih in raznolikih predavanj, med drugim o podnebnih spremembah, genotoksičnosti in ameriški vojaški pomoči Jugoslaviji v 50-ih letih. Za cinefile pa so bile organizirane projekcije tujih in domačih dokumentarnih filmov. In seveda so bili organizirani tudi pogovori z raziskovalci in raziskovalkami, umetniške in muzejske razstave, predstavitve knjižnih del in še mnogo, mnogo več. Ker pa na Radiu Študent žal nimamo zadostne delovne sile, da bi lahko pokrili vse te dogodke, se bomo razgovorili le o tistih, ki so pritegnili našo pozornost. V nadaljevanju današnje oddaje Frequenza della scienza vas čakajo superprevodniki, spektakularni znanstveni eksperimenti in jedrska energija. Po glasbenem odmoru pa vas bomo najprej popeljali na Obalo in se vprašali - ali res vemo, kaj je v naši morski hrani?
Utrip letošnje Noči raziskovalcev smo, kot že rečeno, preverili na Obali. Odpravili smo se na Morsko biološko postajo v Piranu, edino slovensko raziskovalno ustanovo, ki deluje izključno na področju raziskovanja morskih ekosistemov. Slednja je, tako kot vaša najljubša radijska frekvenca, frekvenca 89,3 MHz namreč, letos obeležila petdeseto obletnico delovanja.
V okviru Noči raziskovalcev smo prisluhnili predavanju z naslovom »Iz morja do vilic – ali vemo, kaj dobimo na krožnik?«. Predavanje je pripravila višja strokovno-raziskovalna sodelavka, doktorica Andreja Ramšak z Morske biološke postaje v Piranu.
Na predavanju nam je predavateljica predstavila izsledke in ugotovitve številnih svetovnih raziskovalnih skupin ter najrazličnejših inšpekcijskih nadzorov pri ugotavljanju izvora in kvalitete morske hrane, ki se pojavlja na naših krožnikih. Doktorica Ramšak se je osredotočila na določena poneverjanja, na primer: bolj kot je določena vrsta ribe že predelana, lažje je prikriti okus, kar potrošniku otežuje organoleptično prepoznavanje goljufij. Poleg tega ni malo primerov, v katerih se z vrsto prehranskih dodatkov umetno povečuje maso izdelka ali pa dodatki le omogočijo, da izdelek veže občutno večji delež vode. Tovrstne poneverbe lahko v praksi potrošnik opazi šele, ko izdelek pred uporabo v kuhinji odtaja.
Opisala nam je tudi težavnost prepoznavanja namernih in včasih tudi nenamernih napak, ki se pojavljajo pri trženju rib in drugih ribolovnih organizmov za prehranske namene ljudi. Ponekod je namreč zakonodaja precej bolj ohlapna, kot si sprva predstavljamo. V nekaterih primerih lahko kupimo določeno vrsto ribe, v drobnem tisku pa obstaja možnost, da se pod tem imenom trži več vrst bolj ali manj sorodnih vrst rib.
Med predavanjem so se nam porajala tudi določena podvprašanja, ki se nanašajo na etičnost določenih ribolovnih in trženjskih metod ter vprašanja, ki se tičejo okoljske problematike. In čeprav sam namen predavanja ni bil zastraševanje potrošnikov, je prav, da se s ključnimi problematikami na tem področju vseeno seznanimo.
Ribe in drugi ribolovni organizmi v prehrani pri kar dvajsetih odstotkih svetovne populacije, predvsem v državah v razvoju, predstavljajo najbogatejši ali celo edini vir beljakovin in določenih mikroelementov. Pri nekaterih vrstah tropskih rib pa je vsebnost mineralov, kot sta na primer kalij in selen, še precej večja kot v ribah drugih geografskih območjih in tako predstavljata še pomembnejši prehranski vir za prebivalke in prebivalce teh območij.
Uspešna promocija morske hrane in najrazličnejših koristnih hranil, ki jih vsebuje, je pospešila prodajo tovrstne hrane po celotnem planetu. Globalno se poraba morske hrane še vedno stopnjuje, posledično in postopoma pa so se populacije rib zaradi pretiranega izlova v svetovnih morjih začele zmanjševati. To je za seboj potegnilo več perečih problemov
In čeprav se nam uvedba akvakulture, torej umetnega gojenja rib in mehkužcev, sprva zdi dobra ideja, nam doktorica Ramšak postreže z naslednjimi, ne tako blestečimi podatki.
Poleg tega, da število akvakultur ne more rasti v nedogled, te predstavljajo tudi veliko obremenitev za okolje. Problem predstavlja odvečna hrana. Hkrati se v okolje sproščajo tudi kemikalije in zdravila. Prihajalo pa je tudi že do pobegov organizmov iz akvakultur. Organizmi, gojeni v akvakulturah so pogosto genetsko selekcionirani. Lososi pa so ponekod tudi transgeni, torej genetsko spremenjeni.
Pri genetsko spremenjenih lososih so pogosto v genom dodani geni za povečano izločanje rastnega hormona. Pospešeno izločanje rastnega hormona omogoči hitrejšo rast gojenih rib ob enaki ali zmanjšani količini hrane, vpliva pa tudi na videz gojenih organizmov, ki so zaradi pretirane rasti nemalokrat izmaličeni. Kakšen vpliv na okolje bi imel pobeg teh genetsko selekcioniranih organizmov iz gojenih razmer v naravno okolje, pa še ni razjasnjeno.
Predavateljica nadaljuje z opisovanjem problematike ilegalnega ribolova in nam predstavi načine, ki omogočajo prikrivanje teh problemov pri uvozu ribolovnih produktov.
In, da vas pred skokom k naslednjemu dogodku nekoliko potolažimo, naj poudarimo, da je sledljivost rib in drugih morskih sadežev slovenskega izvora precej bolj pregledna. Pri slednjih prednost predstavlja dejstvo, da je veriga od ribiča do potrošnika večinoma zelo kratka. Z daljšanjem verige od proizvajalca do potrošnika namreč prihaja do večjih možnosti in skušnjav pri vmesnih členih verige. Ti si namreč želijo, da bi iz svojih rok naprej poslali navidezno čim bolj kvaliteten izdelek in na ta način skušali zanj čim več iztržiti. Posledično prihaja do vse večjih nejasnosti pri iskanju izvora porekla in vrste posameznega izdelka. Sledi krajši glasbeni premor, vrnemo pa se z opisom otroškega vrveža, ki smo ga uspeli ujeti na Inštitutu Jožef Stefan.
Pozdravljeni nazaj v oddaji Frequenza della scienza, v kateri poročamo o dogajanju v sklopu Noči raziskovalcev. V večernih urah smo obiskali tudi Inštitut Jožefa Stefana v Ljubljani. V manjšem parku, obdanem z zgradbami inštituta, je bilo precej živahno. Oči so privabljale meglice tekočega dušika, nekateri obiskovalci so si nadeli velika očala in tavali v virtualni resničnosti, vsake toliko pa se je zaslišal pok kemijske reakcije iz šova eksperimentov. Več o tem, kaj so pripravili v sklopu Noči raziskovalcev, nam je povedala koordinatorica dogodka doktorica Melita Tramšek, sicer zaposlena na Odseku za anorgansko kemijo in tehnologijo.
Na delavnici o superprevodnosti smo izvedeli, da poleg navadnih prevodnikov, pri katerih je električni tok sorazmeren z napetostjo in obratno sorazmeren z električnim uporom, obstajajo tudi superprevodniki. Za te je značilno, da pri nizki temperaturi nimajo upora in tako pri prevajanju ne prihaja do izgub električne energije. Na stojnici so nam pokazali, da superprevodniki lahko tudi lebdijo v magnetnem polju, kar se na primer uporablja v pospeševalnikih za usmerjanje delcev. V razvoju pa so tudi železnice, po katerih lahko vozijo vlaki v magnetnem polju brez trenja.
Nato smo se zaustavili na delavnici s poskusi s tekočim dušikom, ki ima minus 196 stopinj Celzija. O dogajanju na tej stojnici smo povprašali Jureta Lavriča.
Obiskovalci in obiskovalke smo rastlinske liste potopili v tekoči dušik, in ker je list sestavljen iz celic, v katerih je pretežno voda, je ta zamrznil in se zdrobil v prah. Balon, napolnjen z zrakom, smo prav tako potopili v tekoči dušik, in ker imajo plini lastnost, da se skrčijo kadar jih zebe, se je balon popolnoma sesedel sam vase. Zrak v balonu pa se je po ohlajanju s tekočim dušikom celo utekočinil. To, da so poskusi s tekočim dušikom, čeprav precej enostavni, vedno najbolj všeč potencialnim bodočim znanstvenicam, lahko podkrepimo tudi z dokazi.
O tem, kaj običajno najbolj pritegne obiskovalce in obiskovalke, ki se udeležujejo dogodkov o promociji znanosti, smo vprašali tudi doktorico Melito Tramšek.
Prizorišče dogajanja na Institutu Jožef Stefan se je kljub pozni uri vse bolj polnilo. V temi so do izraza prišle različno obarvane plamenske reakcije iz šova kemijskih eksperimentov. Plamenske reakcije so možne z ioni alkalijskih kovin, vendar je za človeško oko zaznavna in zanimiva barva plamena le redkih izmed njih. Kalcij na primer plamen obarva rdeče, baker pa modro-zeleno. To je pritegnilo predvsem mlajše, medtem ko so se starejši lahko spustili v debato o osnovnih delcih z raziskovalci in raziskovalkami, ki jih preučujejo. O tem, kdo prihaja na dogodke, kot je Noč raziskovalcev, smo ponovno povprašali doktorico Melito Tramšek.
Še vedno poslušate oddajo Frequenza della scienza, v kateri danes poročamo o dogodkih, ki so se odvili na letošnji Noči raziskovalcev. Slišali ste lahko že, kaj se dogajalo na Prešernovem trgu, Morski biološki postaji Piran in centrali Inštituta Jožef Stefan. V zadnjem delu oddaje pa vam bomo predstavili še program, ki so ga pripravili na izpostavi Inštituta Jožef Stefan v Podgorici pri Ljubljani.
Malo znano dejstvo je, da se na obrobju Ljubljane že od leta 1966 nahaja reaktorski center z jedrskim raziskovalnim reaktorjem TRIGA. TRIGA je kratica za trening, raziskave, izotope in generalno atomiko, v osnovi pa gre za raziskovalni tip jedrskega reaktorja, katerega namen ni pridobivanje energije. Namenjen je šolanju in raziskovanju na področju uporabe reaktorjev in jedrske tehnologije. V okviru reaktorskega centra delujejo namreč štirje raziskovalni odseki in več centrov Instituta Jožef Stefan.
Še pred ogledom reaktorja smo se tako najprej ustavili v sosednji zgradbi, v kateri domuje Izobraževalni center za jedrsko tehnologijo Milana Čopiča. Center je nastal pred 30 leti, namenjen pa je usposabljanju jedrskih operaterjev in operaterk, uposabljanju iz varstva pred sevanji ter informiranju javnosti o jedrskih tehnologijah. O tem, kakšne vrste dejavnosti opravljajo za zainteresirano javnost, smo se pogovarjali z Radkom Isteničem, inštruktorjem, ki že dobrih trideset let šola bodoče operaterje in operaterke za jedrsko elektrarno Krško:
Izobraževalni center za jedrsko tehnologijo Milana Čopiča letno obišče okoli osem tisoč obiskovalcev in obiskovalk, na Noč raziskovalcev pa so pripravili predavanje o radioaktivnosti in sevanju.
Ker je center izobraževalna institucija, smo Radka Isteniča prosili, da nam oriše poklic operaterja oziroma operaterke jedrske elektrarne ter kako poteka izobraževanje:
Če si želite izvedeti več o jedrski energiji in njenem delovanju, lepo vabljeni na organizirana predavanja Izobraževalnega centra za jedrsko tehnologijo Milana Čopiča. Lahko pa obiščete tudi njihovo spletno stran, na kateri najdete številne informacije o jedrski energiji in odgovore o delovanju jedrskih elektrarn.
Nas pa je čakalo še zadnje dejanje večera, in sicer ogled jedrskega raziskovalnega reaktorja TRIGA. V komandni sobi sta prve obiskovalce že nestrpno pričakovala doktorski študent reaktorske fizike Bor Kos in operater reaktorja Andraž Verdir. Najprej smo ju vprašali, kakšen program so pripravili za noč obiskovalcev:
Kot smo že omenili, je TRIGA izobraževalni reaktor, ki ni namenjen proizvajanju energije, ampak raziskovalni dejavnosti. Uporablja se kot izvor nevtronov in drugih vrst sevanja za raziskovalne namene. Bora Kosa smo zato povprašali, če nam lahko poda kratek opis delovanja reaktorja in tudi kakšen primer nedavno opravljene raziskave:
Za konec oddaje pa smo prihranili še ključno vprašanje. Z ozirom na podnebno krizo, ki jo povzročajo človeški izpusti toplogrednih plinov, kot so ogljikov dioksid, metan, didušikov oksid, vodna para, klorofluorokarboni, hidrofluorokarboni in drugi plini, predstavlja jedrska energija trenutno edini dolgoročno vzdržni vir energije. Radka Isteniča smo vprašali, ali se mu zdi pomembno, da širša javnost pozna princip delovanja jedrske energije:
Ali se poznavanje principov delovanja jedrske energije zdi nujno ali nenujno tudi skorajšnjemu doktorju jedrske fizike Boru Kosu?
Tema jedrske energije je v naši družbi zaradi relevantnosti podnebnih sprememb dober primer nujnosti in pomembnosti znanstvene komunikacije. Ta pa je nenazadnje tudi sam cilj Noči raziskovalcev, da lahko javnost spoznava znanost. Znanost je namreč, kot je povedala že prva današnja sogovorka koordinatorica projekta Noč ima svojo moč Vesna Pajić, del vsakdanjega življenja. Čeprav se morda zdi, da je ena noč premalo za znanost, vseeno lahko tudi ta večer pri marsikomu zaneti žarek radovednosti.
Raziskovalke noči smo bile Nataša, Bronja, Katarina in Teja.
Urednikovala je Zarja.
Brala sva Klara in Benjamin.
Tehniciral je Blaž.
Dodaj komentar
Komentiraj