Tradicionalno decembrsko Frequenzo della Scienzo namenjamo temam, povezanim s praznovanji ob zaključku leta. V današnji oddaji bomo najprej postavili bele kulise in predstavili čudno obliko vode, ki jo imenujemo sneg. Nadaljevali bomo s skrivnostmi božičnih zvezd in zanimivimi organizmi, ki prebivajo na Božičnem otoku. Poskušali bomo razložiti, zakaj ima jelen Rudolf rdeč nos. Oddajo pa bomo zaključili z zgodbo o sečnem mehurju v obliki božičnega drevesa. Da vas popeljemo v pravo zimsko vzdušje, začenjamo naš božični kolaž s snežinkami in snegom.

Kar četrtina kopnega je vsaj v delu leta prekrita s snegom. Nekateri deli Zemlje so prekriti s snegom vse leto, drugje čakamo na bele snežinke pozimi. Pravljično si snega zaželimo ravno okoli božiča ali novega leta, čeprav vremenski pogoji zadnja leta temu niso naklonjeni.

Sneg buri znanstvene duhove že nekaj stoletij. V preteklosti so se raziskovalke in raziskovalci posvečali predvsem oblikam snežink in se čudili nad neštetimi vzorci snežnih kristalov. Znanstveniki in znanstvenice že dolgo vedo, da je sneg sestavljen iz vode. Dva atoma vodika in atom kisika, povezani s kovalentnimi vezmi, lahko na molekulski ravni oblikujejo različne vrste struktur. Med drugim šest vodnih molekul, povezanih z vodikovimi vezmi, tvori heksagon. Ta tvori osnovo snežink. Raziskovalne skupine so to ugotovile z uporabo simulacij, kasneje pa so domneve preverili tudi v laboratoriju, kjer so ustvarili prve umetne snežinke.

V naravi snežinke nastajajo, ko začne voda v atmosferi zaradi podhladitve prehajati neposredno iz plinastega v trdno agregatno stanje in nastanejo ledeni kristali. Proces nastajanja snežink vključuje pet korakov, in sicer: kondenzacijo, glaciacijo, odlaganje pare, zmrzovanje in agregacijo.

V procesu kondenzacije nastanejo oblaki, kar se zgodi, ko se vlažen zrak ohlaja. Pri tem se vodni hlapi zgostijo v kapljice ali pri dovolj nizkih temperaturah v kristalčke. Podoben proces lahko opazuješ, ko izdihneš v mrzel zrak in se pred tabo oblikuje meglica.

Naslednji korak je glaciacija, ki se zgodi, ko je temperatura v oblakih tako nizka, da iz kapljic vodne pare v oblakih nastanejo ledeni kristali. Za ta proces so nujna kristalizacijska jedra, okoli katerih se oblikuje heksagonalna oblika snežink. Ta jedra so lahko, ko je v oblakih dovolj mrzlo, drobci ledu ali pa različni delci prsti, prahu, tudi ostanki vulkanskega pepela. V nekaterih snežinkah lahko najdemo tudi delce iz vesolja.

Po kondenzaciji in oblikovanju oblakov ter glaciaciji sledi odlaganje vodnih hlapov. Ker snežinke rastejo hitreje na kotih heksagonov kot na robovih, se oblikujejo lepe dendritne snežinke. Na kotih je več vodnih molekul, ki se lahko naprej povežejo z drugimi molekulami vode. Zmrzovanje in agregacija pa se zgodita samo v posebnih vremenskih pogojih in za nastanek snežink nista nujna.

Vsi opisani pojavi vodijo do nastanka snežink. Poznamo osem večjih skupin, v katere jih lahko uvrstimo glede na obliko. Prav vse snežinke so edinstvene. Tvorijo jih molekule vode. V eni snežinki se lahko poveže kar 100 trilijonov vodnih molekul. Samo zamislite si, koliko naključnih oblik, ki temeljijo na heksagonalni prizmi, lahko dobimo! Pa tudi če sta dve snežinki videti enako, je njuna molekularna struktura zagotovo različna, odvisno od naključij. Večina molekul vode namreč vsebuje izotop kisika O16, a v povprečju najdemo v vsaki petstoti molekuli izotop kisika O18. Poleg tega pa vsaka pettisoča molekula vode namesto vodika vključuje izotop H2 ali težek vodik oziroma devterij. Oblike snežink nastanejo naključno, a so odvisne od temperature, hitrosti padanja snežink, prisotnosti vetra in vlažnosti ozračja.

Ne glede na obliko pa so snežinke bele. Razlog je v sipanju in odboju svetlobe skozi kristale ledu, ki sestavljajo snežinke. V sipanju sončne svetlobe čez ledene kristale so vključene vse valovne dolžine svetlobe. Ker snežinke nobene od valovnih dolžin ne absorbirajo, ampak vse v isti meri odbijajo, jih vidimo kot bele.

Ali bo letos sneg pobelil Slovenijo za božič ali ne, še ne vemo. Lahko pa glede na podatke med letoma 1981 in 2010 sklepamo, kakšna je verjetnost za en centimeter snega oziroma 10 centimetrov snega. V osrednji Sloveniji je verjetnost enega centimetra snega med 30 in 40 odstotki. Medtem pa je verjetnost 10 centimetrov snega glede na pretekle podatke veliko nižja in se giblje med 10 in 20 odstotki. Več o verjetnostih za zasneženo pokrajino na božično jutro si lahko preberete na spletnih straneh Agencije Republike Slovenije za okolje.

Če pa si zelo želite snega, ga lahko ujamete na smučiščih, kjer je poleg naravnega prisoten tudi umeten. Za nastanek umetnega snega nujno potrebujemo vir vode, za jedra, okoli katerih se tvorijo kristali, pa lahko uporabljajo tudi proteine ina iz bakterije Pseudomonas syringae. Proteini ina iz bakterij zamrznejo vodo, prisotno v rastlinskih celicah, kar vodi do poškodb teh celic. S snega bomo prešli na rastline in vam predstavili posebnosti božičnih zvezd.

V nadaljevanju bomo spregovorili o božičnih zvezdah, ki so takoj za novoletnimi jelkami najbolj praznične rastline. Njihova zgodba o uspehu je prav zares magična, skrivnostna in marsikdo je še ne pozna. Božične zvezde, ki decembra krasijo naše domove, so v naravi veliki grmi, ki zrastejo do štiri metre visoko. Da pa jih lahko kupimo kot majhne, vendar bujne lončnice, so krive bakterije fitoplazme. Z njimi so okužene prav vse božične zvezde, ki jih prodajajo kot okrasne rastline.

Fitoplazme so majhne bakterije. Več o njihovih značilnostih in razlogih, da so jih odkrili tako pozno, nam je povedala profesorica doktorica Marina Dermastia z Nacionalnega inštituta za biologijo.

izjava

Božične zvezde izvirajo iz Srednje Amerike, kjer so jih Azteki gojili za pridobivanje barvil in zdravilnih pripravkov. V sedemnajstem stoletju so jih v Mehiki prvič uporabili kot praznično dekoracijo, v Ameriko pa so jih pripeljali v devetnajstem stoletju. Na začetku so jih prodajali kot rezano cvetje, potem pa se je leta 1923 pojavila manjša in bolj razvejana oblika božične zvezde, z večjimi ter bolj rdečimi listi, ki obdajajo socvetja. Prav takšne se gojijo in kupujejo še danes.

Verjetno so že od začetka v manjših razvejanih božičnih zvezdah na skrivaj prisotne fitoplazme. Pridelovalci so sumili, da gre za nekakšne znotrajcelične biološke agense, saj so takšne božične zvezde v velikosti lončnic lahko razmnoževali samo s cepljenjem. Poskusi, ki so jih opravili, da bi razumeli, kaj povzroča tako zaželene lastnosti v božičnih zvezdah, pa so bili v začetku neuspešni. Šele z uporabo molekularnih metod so dokazali, da so v rastlinskem soku vseh komercialnih božičnih zvezd prisotne patogene fitoplazme. Več nam pove doktorica Marina Dermastia.

izjava

Subtilne interakcije med fitoplazmami in božičnimi zvezdami privedejo do bolezenskih znamenj, ki so v tem primeru nadvse ekonomsko zaželena in privlačna za kupce, željne prazničnega vzdušja. Gre pa za zelo redek primer, ko so učinke okužbe s fitoplazmami lahko izkoristili komercialno. Pri gojenju drugih rastlin pa lahko okužbe s fitoplazmami povzročajo veliko škodo. Več o drugih gostiteljskih rastlinah fitoplazem nam je povedala doktorica Marina Dermastia.

izjava

Fitoplazme so torej pomembni rastlinski patogeni, ki jih povezujemo z boleznimi na številnih rastlinah. Ko govorimo o božičnih zvezdah, pa je situacija nekoliko drugačna, saj jim ravno fitoplazme omogočajo slavo. Ni pa razloga za skrb, da bi se fitoplazme iz božičnih zvezd prenesle na druge rastline, saj v naših domovih in v božičnem času ni žuželčjih prenašalcev, ki bi jih teoretično lahko razširili. Po glasbenem predahu pa vam povemo več o Božičnem otoku in organizmih, ki ga naseljujejo.

Pozdravljeni nazaj v božični oddaji znanstvene redakcije. Po snežinkah in božičnih zvezdah bomo odpotovali na Božični otok ter spoznali njegove prebivalce in vojne med njimi.

Nekoč so raki na Božičnem otoku živeli v miru in harmoniji. Toda vse se je spremenilo, ko so jih napadle nore rumene mravlje.

Božični otok je majhno avstralsko ozemlje v Indijskem oceanu, nekoliko južno od Jave. Vsako leto se na njem odvije neverjeten prizor. Milijoni rdečih rakov naenkrat zapustijo gozdove v notranjosti otoka in se podajo proti obali. Zaradi številčnosti takrat zaprejo nekatere ceste na njihovi migracijski poti. Ko prispejo na cilj, samci v pesku izkopljejo rov in ga poskušajo ubraniti pred tekmeci. Tisti, ki so uspešno obdržali svoje nepremičnine, se parijo s samicami in se po opravljenem vrnejo v gozd. Samice v rovih še dva tedna inkubirajo odložena jajčeca in jih nato v vodo vržejo s pečine. Potem se tudi one vrnejo v notranjost otoka. Na gozdnih tleh se hranijo z odpadlim listjem, sadjem in mrhovino do naslednjega leta, ko prihod monsunov spet omogoči večjo aktivnost in odhod na obalo.

Rdeči raki so bili do nedavnega na Božičnem otoku skoraj povsem brez plenilcev. Na zgolj 135 kvadratnih kilometrov velikem otoku jih je zato nekoč živelo več kot 43 milijonov. Vendar je začelo njihovo število v zadnjih desetletjih močno upadati zaradi širjenja invazivnih norih rumenih mravelj. Te naj bi do zdaj pobile več kot 10 milijonov rakov.

Nore rumene mravlje so ime dobile zaradi svojega nepredvidljivega načina premikanja. (šaljivo) In zato ker so rumene barve. Najbrž izvirajo iz Zahodne Afrike, danes pa so široko razširjene po celotnem tropskem pasu. Zanje so značilne velike kolonije z več kraljicami, hitro razmnoževanje, vsejeda prehrana, kolonijsko brstenje in odsotnost znotrajvrstne agresije. Zaradi teh lastnosti so nore rumene mravlje zelo učinkovita in trdovratna invazivna vrsta. Na njihovo širjenje so še posebej občutljivi oceanski otoki brez endemičnih vrst mravelj. Kot vsejedi oportunisti plenijo številne avtohtone vrste žuželk, pajkov, rakov, kuščarjev in celo ptic. Na Sejšelih so v nekaterih primerih mravlje žrle celo novo izlegle mladiče morskih želv.

Nore rumene mravlje so bile na Božični otok najverjetneje prinesene na trgovskih ladjah kot slepi potniki. Na otoku so se prvič pojavile leta 1934, vendar so sprva tvorile zgolj manjše kolonije. Leta 1989 je bila opisana prva superkolonija. Za superkolonije so bile označene kolonije z več kraljicami in veliko gostoto osebkov. Danes na otoku sobivata vsaj dve genetsko ločeni superkoloniji. Skupaj prekrivata površino 250 hektarjev in obsegata več milijard osebkov.

Sočasno z vzponom mravelj pa je prišel zaton rakov. Njihov mineraliziran zunanji skelet jih namreč ne more zaščititi pred čeljustmi in kislino mravelj. Te napadajo sklepe, oči in druge nezaščitene dele raka. Najprej ga oslepijo in paralizirajo, potem pa raka počasi razkosajo na manjše dele in odnesejo v svojo kolonijo. Raki so najbolj ogroženi ravno med svojim odhodom na obalo. Takrat so prisiljeni prečkati ozemlje mravelj. Kolonija norih rumenih mravelj za preživetje potrebuje zajetno količino hrane in migracija milijonov rakov je zanje kot all-you-can-eat bife.

Posledice širjenja mravelj ne zadevajo zgolj ene vrste, ampak so veliko bolj daljnosežne. Rdeči raki so na Božičnem otoku ključna vrsta, od katere je odvisna sestava celotnega otoškega ekosistema. Razkrajajoča se organska snov na gozdnih tleh se kopiči, ker ni rakov, ki bi jo zaužili. Zemlja je kompaktnejša, ker raki v njej ne delajo več toliko rovov. Odsotnost rakov je utrla prosto pot drugim invazivnim vrstam členonožcev in mehkužcev. Zaradi manjšega števila rakov danes sadike, ki bi jih nekoč požrli raki, preživijo in rastejo naprej. Z drugačno rastlinsko združbo se posledično spreminja tudi lokalna favna in podoba Božičnega otoka.

Na otoku živijo tudi žuželke, imenovane kaparji. Ker so njihovi sladki izločki pomemben vir hrane za mravlje, jih te strastno ščitijo pred plenilci. To vodi v povečano število kaparjev, ki širijo rastlinske glivne bolezni in povzročijo umiranje dreves. Tu pa v zgodbo vstopi še ena vrsta živali, osa Tachardiaephagus somervillei, ki zajeda mravljine najljubše kaparje. Z vnosom teh os na Božični otok bi lahko zmanjšali število kaparjev in tako posredno vplivali na populacijo mravelj. Avstralsko ministrstvo za okolje in energijo trdi, da je osa povsem varna za ostale živali, ljudi in okolje. Upamo, da se bo ta poskus biološke kontrole invazivne vrste za Avstralijo končal boljše kot prejšnji!

Zdaj pa se bomo z avstralskih otokov preselili na letnemu času primernejši del sveta. Vabimo vas, da z nami poletite na severni tečaj, kjer domujejo severni jeleni. Verjetno najpomembnejši Božičkov pomočnik Rudolf je vsem poznan s svojim prepoznavnim rdečim svetlečim nosom. Pa ste se kdaj vprašali, zakaj njegov nos sveti v temi? Če se niste vi, so se znanstveniki in znanstvenice zagotovo že. Razkrili so, da se skrivnost severnih jelenov in njihovega rdečega nosu skriva v gosti ožiljenosti z majhnimi žilicami, ki vodi v močno prekrvavitev nosnega predela.

Severni jeleni so predstavniki družine jelenov, ki so razširjeni okrog severnega pola. Njihov habitat predstavljajo arktični in subarktični predeli, tundra, tajga in gorovja severne Evrope, Sibirije in severne Amerike. V Evropi jih lahko najdemo na Norveškem, Finskem, Islandiji in v Rusiji. Na ekstremno hladno okolje z velikimi temperaturnimi nihanji so severni jeleni dobro prilagojeni. Pri nizkih temperaturah jim pomaga debel kožuh, ob pomanjkanju hrane v zimskem času pa sposobnost prehranjevanja s sicer težko prebavljivimi lišaji.



Tako za živali kot za ljudi je pri vdihavanju mrzlega zraka pomembno uravnavanje njegove temperature, preden potuje naprej po dihalnih poteh. Prekrvavitev v nosnem predelu omogoča segrevanje, filtriranje in vlaženje vdihanega zraka, prenos kisika v celice in prenos tekočine, potrebne za tvorbo sluznice. Prekrvavitev nosu je zelo pomembna tudi pri regulaciji temperature možganov, kar je pri arktičnih živalih izjemnega pomena. Več o uravnavanju telesne temperature s pomočjo prekrvavitve nam je razkril profesor doktor Marko Kreft, raziskovalec s področja fiziologije živali na Biotehniški fakulteti.



izjava



Pri živalih, ki so prilagojene na zelo hladno okolje, so mehanizmi za izgubljanje telesne toplote močno zreducirani. Ob segrevanju telesa pri telesni aktivnosti zato pride do tveganja za pregrevanje možganov. Pri severnih jelenih je ta problem rešen z dovajanjem hladne krvi iz nosne sluznice v možgane. Lokalni pretok krvi uravnavajo številne žile majhnega premera. Nosna sluznica je močno prekrvavljena in vsebuje visoke koncentracije rdečih krvničk.

Razporeditev žil v predelu nosu je pri severnih jelenih podobna kot pri ljudeh, vendar je njihova gostota žil za petindvajset odstotkov višja kot pri nas. Tako ljudje kot severni jeleni imamo v nosnem predelu prisotne žlezam podobne strukture, ki verjetno služijo za izločanje snovi, ki tvorijo sluznico. Tako v nosni votlini ohranjajo optimalne pogoje tudi v vlažnem in hladnem okolju. Tudi teh struktur imajo severni jeleni več kot ljudje, verjetno kot odgovor na hladnejši življenjski prostor.



Severni jeleni imajo na običajni dnevni svetlobi značilno rožnato obarvanost nosu. Do tega pride zaradi odsotnosti kožnega pigmenta melanina, ki je odgovoren za obarvanost kože. Podoben pojav lahko opazujemo pri albino zajcih z rdečimi očmi. Več o melaninu in obarvanosti kože nam je pojasnil doktor Marko Kreft.



izjava



To nas je že pripeljalo na pravo pot k odgovoru na vprašanje, zakaj ima slavni Božičkov pomočnik Rudolf rdeč nos. Še zanimivejši kot rožnati nosovi severnih jelenov na dnevni svetlobi pa so njihovi nosovi pod infrardečo kamero. Če severnega jelena po telesni aktivnosti posnamemo s kamero za iskanje toplote, bo njegov nos žarel v živo rdeči barvi. Ta proces, ki pretvori infrardeče elektromagnetno sevanje v sliko, se imenuje termografija. Objekti z višjo temperaturo se na posnetku obarvajo rdeče, saj odbijajo več infrardeče svetlobe. Kako deluje infrardeča kamera, nam je razložil sogovornik Marko Kreft.



izjava



Med lêtom severnih jelenov s severnega tečaja na božično noč se lahko temperature zraka spustijo zelo nizko, telesna temperatura pa zaradi fizične aktivnosti naraste. Da lahko jeleni pri tem ohranijo primerno temperaturo možganov, vanje po gostem omrežju žil iz nosne sluznice dovajajo hladno kri. Kri se ohlaja ob stiku s hladnim zrakom v koži nosnega predela. Črpanje krvi v kožo vodi v lokalno povišanje temperature nosu, ki zato odbija več infrardeče svetlobe. Tako so znanstveniki in znanstvenice s pomočjo raziskovanja fiziologije severnih jelenov razkrili Rudolfovo skrivnost. Spomnite se na njihovo trdo delo, ko boste naslednjič iskali žareč rdeč nos na temnem nebu božičnega večera.

Po glasbenem predahu sledi predstavitev redkega medicinskega pojava, ko novoletno jelko namesto v gozdu najdemo v človeškem telesu.

Poslušate tradicionalno praznično Frequenzo della Scienzo na 89,3 megaherca. V oddaji, polni nepovezanih tem, a s skupno rdečo nitjo božiča, bomo iz snežink, božičnih zvezd in otokov ter rdečenosih jelenov prešli v človeško anatomijo in nenavadno bolezen.

The Christmas tree bladder ali po slovensko “mehur v obliki božične jelke” je bolezen, ki lahko prizadene človeka. Bolezen je redka, zato mora zdravnik imeti res srečo, da se v svoji karierni poti sploh sreča z mehurjem v takšni obliki. Da bi lahko bolje razumeli vzrok in potek preoblikovanja mehurja, si bomo na začetku razložili nekaj osnov.

Sečni mehur je organ za zbiranje urina, ki se nahaja v mali medenici in predstavlja stičišče treh cevk. Od vsake ledvice se vzporedno spuščata dva sečevoda, ki se od zadaj izlivata v mehur. V spodnjem delu mehurja najdemo sečnico, ki urin odvaja od mehurja. Sečni mehur nima stalne oblike, temveč se spreminja glede na količino zbranega urina.

Velikost organa se med ljudmi razlikuje, povprečno pa lahko človek zadrži do 350 mililitrov urina. Rekorder med mehurji je lahko zadržal kar šest litrov urina. Sečni mehur lahko zaradi svoje zgradbe močno spreminja svojo obliko. Pravimo, da je sluznica iz prehodnega epitelija. Epitelij je tkivo, ki pokriva vrhnjo zunanjo ali notranjo površino organa. Pri mehurju ga predstavljajo dežnikaste celice, ki so raztegljive. Prazen mehur ima debelo steno in vidne gube v sluznici, medtem ko ima poln mehur tanko steno, sluznica pa je gladka.

Zelo pomemben del stene mehurja pa je njegova plast mišic, ki omogoča praznjenje organa. Uriniranje ali z drugo besedo mikcija je proces krčenja mišic, ki ga sproži naše avtonomno živčevje. Mišična plast je zgrajena iz treh plasti mišic, ki v spodnjem delu tvorijo sfinkter. To je krožna mišica, ki zapira vhod v sečnico.

Avtonomno živčevje, kot nakazuje že ime, je samostojno in nanj ne vplivamo zavestno. Sestavljeno je iz simpatičnega in parasimpatičnega živčevja, ki izvirata iz različnih delov hrbtenjače in možganov. Sečni mehur oživčujeta oba predstavnika avtonomnega živčevja. Medtem ko parasimpatično živčevje sproži krčenje mišic v steni mehurja, simpatično živčevje ravno obratno sproži relaksacijo mišičja.

Čeprav avtonomno živčevje sproži krčenje stene mehurja, se lahko zavestno odločimo, kdaj bomo urinirali. Slednje je možno zaradi drugega sfinktra, ki se nahaja nekoliko nižje. Ta sfinkter gradi krožna mišica, ki je pod komando somatskega živčevja, na katerega lahko zavestno vplivamo. Torej če obnovimo, je za proces mikcije potrebna koordinacija hrbtenjače in možganov, ki pošiljajo signale mehurju za krčenje in sproščanje mišic.

Preden se lahko naš mehur preobrazi v božično jelko, je potrebna poškodba hrbtenjače. Pogost vzrok poškodbe so prometne  nesreče, zaradi katerih lahko človek utrpi hude posledice. Težek primer je lahko paraplegija, ko človek ne more več premikati spodnjih okončin. Ena izmed možnih posledic je tudi nevrogeni mehur, pri katerem je moteno odvajanje urina.

Po poškodbi nastane spinalni šok, ki lahko traja do tri mesece. Z besedo spinalni šok označujemo hudo motnjo v delovanju organov pod mestom poškodbe hrbtenjače. Posledica šoka je popolna odsotnost delovanja avtonomnega živčevja, kar pomeni, da je stena mehurja mlahava, odsoten je tudi občutek polnjenja mehurja. Pri takšnih bolnikih je zato potreben kateter; to je cevka, ki jo zdravnik vstavi v sečnico zato, da lahko bolnik odvaja urin.

Nadaljnji potek okrevanja je odvisen od višine poškodbe. Možno je, da bolnik občuti polnjenje mehurja, vendar nima nadzora nad uriniranjem. V mehurju je tako prisoten visok pritisk, pri uriniranju pa lahko del urina ostaja v mehurju. Posledice so različne, vsekakor pa je potrebna uporaba katetra.

Eden najpogostejših zapletov nevrogenega sečnega mehurja je okužba sečil. Eden od razlogov zanjo je ravno v kateterizaciji, saj lahko tako v telo vnesemo patogene bakterije. Drug pogost zaplet so sečni kamni, ki nastanejo zaradi motnje v pretoku urina. Nenazadnje pa so pogoste tudi razne patološke spremembe v ledvicah.

Možna posledica je končno tudi mehur v obliki božične jelke. Takšen mehur je hipertoničen, kar pomeni, da je tonus gladkih mišic v steni mehurja povečan. Hkrati pa bolnik ne občuti polnosti mehurja, zato je v mehurju tlak povišan. Mehur je postavljen  vertikalno s široko bazo in koničastim vrhom. Poleg poškodbe hrbtenjače je lahko takšna oblika mehurja posledica multiple skleroze ali hernije diska.

Z božičnimi temami in njihovimi znanstvenimi ozadji bi lahko še nadaljevali. Lahko bi recimo izračunali, koliko dimnikov na sekundo mora obiskati Božiček, če hoče obdariti vse otroke, ali pa koliko kalorij bi zaužil z vsemi pojedenimi piškoti. Vendar pa vam za konec rajši zaželimo neskončno lep preostanek leta in ravno toliko božičnih pesmi, kot si jih poželite. Če december ni vaš najljubši mesec, pa lahko za tolažbo vedno poslušate Radio Študent.

Gradivo za pogovore ob prazničnih večerjah in kosilih smo vam servirali Zarja, Katarina, vajenki Bronja in Maša ter vajenec Matej.