Invazivne tujerodne vrste predstavljajo v svetovnem merilu eno izmed največjih groženj izgube biodiverzitete. Gre za vrste organizmov, ki so iz svojega avtohtonega okolja prenesene v alohtono, torej tuje okolje. Glavni člen pri prenosu organizmov med različnimi lokacijami pa je človek. Invazivne vrste ogrožajo biodiverziteto predvsem tako, da v novo naseljenem okolju vplivajo na stabilnost ekološkega  ravnotežja. Več o samih invazivnih vrstah ste lahko slišali v majski Frequenzi della scienzi z naslovom Rožica, kaj pa ti tukaj delaš.

A čeprav je človek s svojo globalizacijo glavni krivec za prenos organizmov na nove lokacije, je hkrati tudi sam tisti, ki mu invazivne vrste predstavljajo grožnjo. Zato so te organizmi pogosto označeni kot negativni, nevarni, nezaželjeni, škodljivi tako človeku kot tudi ostalim vrstam. Da se izognemo negativnemu odnosu do invazivnih organizmov, moramo vstopiti v Simbiocen, projekt, nomadsko platformo, ki skuša s svojim delovanjem prevetriti ustaljene medvrstne odnose grenkega prizvoka.

Projekt Simbiocen, ki je zaživel v septembru, v svoji osnovi predstavlja preplet interakcij med čebelami, človekom in invazivnimi rastlinami. Med čebelami in človekom že tisočletja prevladuje simbiotski odnos, kjer je preživetje slednjega močno povezano s čebeljim opraševanjem rastlin. Zveza med človekom in invazivnimi rastlinami pa je negativna oziroma kompeticijska.

A vendar čebele v invazivnih vrstah ne vidijo tekmeca, kljub temu da so zveste spremljevalke človeka. Celo obratno, marsikatera invazivna rastlina, kot je na primer japonski drestnik, cveti pozno poleti in tako čebelam omogoča pozno pašo. Ta dejavnik ima velik pomen za ohranjanje zdravja čebel v zimskem času.

Projekt Simbiocen preoblikuje medvrstne odnose tako, da negativni odnos do invazivnih rastlin transformira v čebelam uporaben prostor in človeku uporabne dobrine.  Simbiocen je pod okriljem avtorjev kolektiva Trajna, oblikovalcev Gaje Mežnarić Osole in Andreja Koruze, našel svoje zatočišče v projektnem prostoru Muzeja za arhitekutro in oblikovanje.

Doživetje razstave se prične med vzpenjanjem po stopnišču proti podstrešnemu prostoru muzeja, kjer hodnik krasijo pozno poleti cvetoče invazivne rastline.  Kot prvi eksponat razstave se pod LED svetili bohotijo mladi, v lončke zasajeni invazivni visoki pajesni, po domače imenovani tudi “božje drevo” oziroma strokovno Ailanthus altissima. Pot skozi podstrešje se nadaljuje proti delovnemu prostoru, kjer se nahajajo produkti inovativne uporabe invazivnih rastlin.

Osrednji prostor razstave krasi pohištvo, izdelano iz visokih pajesnov, ter blazine, ki so zlato obarvane s pomočjo invazivne rastline, in sicer kanadske zlate rozge, strokovno imenovane tudi Solidago canadensis. Prostor predstavlja tudi okolje, v katerem so se in se bodo tekom meseca zvrstila predavanja in delavnice, povezane z inovativno uporabo invazivnih rastlin ter njihovim odnosom z ostalimi organizmi. Več o preteklih predavanjih nam je zaupala Gaja Mežnarić Osole:   

Izjava

V prijetnem vzdušju podstrešnega prostora se tako ob čaju iz zlate rozge, ki ima tudi zdravilne učinke, združujejo ideje trajnostne urbane skrbi za naravo in njenih produktov, v katerem igrajo ključno vlogo čebele in z njimi povezana obrt čebelarstva.  

V prihodnjem tednu se bosta v podstrešju muzeja zvrstila še dva dogodka. V torek ob 17-ih se bo v prostoru muzeja odvilo še zadnje predavanje, v okviru katerega bo potekala predstavitev umetniškega projekta Tree of Heaven Woodshop, ter predavanje doktorice Lene Marion na temo vloge dreves v urbanih okoljih. V petek, 29. 9., ob 19-ih pa bo potekala zaključna odprta dražba pohištva, izdelanega iz invazivnih rastlin.  

Poleg notranjega prostora del razstave predstavljata tudi  čebelnjaka, ki se nahajata pod krošnjami visokega pajesna v parku pred Fužinskim gradom. Obe zatočišči čebel sta izdelani iz invazivne rastline, ki ju obdaja. Slovenska avtohtona pasma čebele kranjska sivka, imenovana tudi Apis mellifera carnica, tako s pomočjo človeka vzpostavi simbiotski odnos z invazivno vrsto, ki jo predstavlja visoki pajesen. Kot smo že omenili, invazivne rastline nudijo čebelam tudi dobro pašo.

Prevetritev medvrstnih odnosov tako odpira polje, v katerem invazivne rastline ne predstavljajo več zgolj škodljivcev organizmov, temveč jim podeljuje novo vlogo. Avtorja projekta Simbiocen pri tem omenita naslednje:

Izjava

Invazivni tujerodni organizmi ostajajo globalen ekološki problem delovanja človeka in podnebnih sprememb. A vendar projekt, kot je Simbiocen, kaže, da nove vrste organizmov, kot so kanadska zlata rozga, japonski drestnik, visoki pajesen, obstoječim ekosistemom ne predstavljajo izključno grožnje. Z inovativnostjo lahko negativne prizvoke tujerodnih organizmov preoblikujemo v na novo nastale odnose, ki kompeticijo popeljejo proti simbiozi.