Norwegian Beaver Project
Šestega februarja je na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete potekalo poljudno predavanje. Doktorica Patricia Graf z Univerze v Ljubljani je poslušalcem predstavila Norwegian beaver project, pri katerem je sodelovala. Cilj projekta je odkrivanje slabo poznanega načina življenja bobrov, nekoč ogrožene živalske vrste.
Projekt poteka od leta 1997 in že od takrat je naravnan predvsem znanstveno. Raziskovalna ekipa se danes ukvarja s pridobivanjem podatkov o vedenju bobrov na Norveškem in drugod po Evropi. Nove razsežnosti v raziskovanju je vsekakor prinesel tehnološki razvoj. Z njim smo namreč pridobili naprave, ki nam omogočajo merjenje zapletenejših vedenj. Ljudje smo se nedolgo nazaj odločili, da bomo začeli podrobneje raziskovati življenje bobrov. To počnemo predvsem zaradi varstva te živalske vrste, prav mi pa smo bili odgovorni tudi za njihovo skorajšnje izumrtje. Bobrom se je na ozemlju današnje Evrope slabo godilo od 16. do 19. stoletja. V tem času so jih ljudje pobijali predvsem zaradi kožuha, iz katerega so izdelovali krzno, na jedilnikih pa se je večkrat znašlo tudi njihovo meso. Duhovščina ga je takrat smatrala kot ribje in zato so ga ljudje lahko jedli tudi med postom. Danes želimo vzpostaviti ravnovesje tako, da bobre ponovno naseljujemo v njihov naravni prostor. Na ekosistem imajo namreč številne pozitivne vplive, predvsem je zelo koristno njihovo mojstrsko grajenje jezov.
Bobri so pri grajenju zelo izurjeni. Iz vej dreves izdelujejo jezove, kadar je gladina vode nižja od dvajsetih centimetrov. Z njimi si zagotavljajo varnost pred plenilci, ustvarijo pa si tudi stabilno raven vode za lažji prenos vej. O pozitivnem vplivu jezov na okolje zopet spregovori predavateljica.
Razlogov, da je bober kot vrsta v ekosistemih nepogrešljiv, je torej več kot dovolj. Ponovno uvajanje vrst v njihovo naravno okolje je precej boljše, če poznamo njihovo vedenje. Bobre je zapleteno preučevati, saj so aktivni le ponoči, njihova bivališča pa se ponavadi nahajajo sredi zajezenih območij. Zgrajena so iz drevesnih vej, vhod vanje pa je mogoč le pod vodno gladino. V preteklosti so bobre preučevali predvsem v ujetništvu, vendar se živali v teh razmerah ne obnašajo enako kot v naravnem okolju. Ekipa Norwegian beaver project se raziskovanja loteva na drugačen način, in sicer z merilniki pospeška. Delovanje naprave nam razloži predavateljica.
Raziskovalka je z ekipo projekta na jugovzhodu Norveške preučevala vrsto bobra Castor fiber. Živali najprej ujamejo in jim na hrbet namestijo prej omenjene merilne naprave, nato pa s pomočjo pridobljenih podatkov spremljajo njihovo vedenje. Doktorica je meritve v svoji raziskavi primerjala s posnetki bobrov v ujetništvu. Tako se je prepričala, ali se podatki med sabo ujemajo.
Znanstvenica je v povezavi z velikostjo ozemlja bobrov raziskovala dve vedenji. Prvo je bilo iskanje hrane. Bobri so rastlinojedi, hranijo se predvsem z lubjem dreves ter drugimi zelnatimi in vodnimi rastlinami. Te dobijo na svojem ozemlju, ki ga vestno in včasih tudi agresivno branijo pred vsiljivci. Drugo vedenje je raziskovalka opredelila kot patruljiranje oziroma delanje obhodov, s katerimi svoje ozemlje stražijo.
Bobri živijo tako v vodi kot tudi na kopnem in njihova telesa so ustrezno prilagojena na oba načina življenja. Na zadnjih tacah imajo plavalno kožico, med plavanjem pa si pomagajo tudi s ploščatim luskastim repom. Zanimivo je njihovo krzno, ki ga sestavljata dve plasti. Zunanja jih ščiti pred vdorom vode, obe skupaj pa predstavljata učinkovit izolacijski sistem v vlažnih in suhih pogojih. Ker veliko časa preživijo v vodi, prevladuje prepričanje, da so bobri redni potapljači. Vedenjske vidike potapljanja bobrov je v okviru projekta raziskovala doktorica Patricia Graf. Merila je globino in čas potopa, zadrževanje na dnu ter število potopov na noč, nam pa pojasnila zanimive izsledke raziskave.
Uporaba sodobne, tehnološko izboljšane opreme nam je zagotovo omogočila dragocen vpogled v sicer skrivnostno življenje bobrov, ter omogočila uspešno vpeljevanje teh živali nazaj v naravo. Pa nam bo tehnologija in z njo pridobljeno znanje zares koristilo pri ohranjanju živalskih vrst, ki smo jih v preteklosti že porinili na rob izumrtja? Zdi se, da se s tehnološkim napredkom kopiči število podatkov o živalih. V kolikšni meri pa podatki vplivajo na ozaveščanje ljudi o sobivanju z vrstami ter njihovem spoštovanju?
Bobre in ekosistem spoštuje vajenka Laura.
Dodaj komentar
Komentiraj