Tokratno Katedro za bilologijo posvečamo recenziji knjige Inferior: The True Power of Women and the Science that Shows It ali Manjvredne: Dejanska moč žensk in znanost, ki to kaže, avtorice, sicer znanstvene komunikatorke, Angele Saini. Knjiga Inferior je bila izdana lani pri založbi 4th Estate Books v Veliki Britaniji. Na Otoku pa je postala popularna letos poleti, ko je fizičarka Jess Wade začela s pobudo, da z množično podporo ljudi zbirajo denar za nakup te knjige za vse knjižnice javnih srednjih šol v Veliki Britaniji.

Še lani je fizik Lawrence Krauss, sicer ob Dawkinsu glasen zagovornik ateizma, drzno zatrdil, da v znanosti ni mizoginije in pristranskosti. Nedolgo zatem pa so na površje pricurljale prve omembe spolnega nadlegovanja žensk na Univerzi v Arizoni, kjer je deloval. V tem času je torej res že skrajni čas, da znanstveniki in znanstvenice preberejo tudi kakšno knjigo o spolih. Knjiga Angele Saini Inferior je namenjena tistim, ki bi se radi borili proti samoumevnemu razumevanju superiornosti moških in bi se radi seznanili z biološkimi, psihološkimi, nevroznanstvenimi in antropološkimi raziskavami spolov.

Avtorica Angela Saini nas v knjigi popelje na potovanje po raziskovalnih institucijah, obišče pa tudi domove znanstvenic in znanstvenikov. Na podlagi tega osebnega pristopa nam vsakega raziskovalca ali raziskovalko predstavi s človeške bližine in ne kot kakšna nedostopna bitja, ki se skrivajo v slonokoščenih stolpih. V knjigi izvemo, kje živijo, avtorica skoraj pri vseh na kratko predstavi njihovo življenje. Prav skozi te osebne predstavitve kaj hitro dobimo predstavo o tem, v katerih pogledih bi lahko bili pristranski. S tega vidika je pomembno tudi, da se nekateri raziskovalci in raziskovalke niso odzvali njenemu povabilu na intervjuje, kar je zgovorno samo po sebi.

Rdeča nit knjige so razlike med spoloma z različnih vidikov. Začne z Darwinom in biologijo, zatem se posveti psihologiji in nevroznanosti, nato preide na vedenje živali in na koncu predstavi odnose med spoloma v nekaterih lovsko-nabiralniških družbah. V knjigi omenja tudi prešuštništvo, pri katerem naj bi prednjačili moški. Sainijeva pokaže, da ženske ne varajo nič manj od moških. Knjigo sklene z menopavzo in pomenom žensk v družbi.

Večino raziskovalcev in raziskovalk avtorica umesti v čas, v katerem so raziskovali. Tako je ne čudi, da Darwin ženskam ni namenil večje vloge, saj so njegova spoznanja temeljila na navadah iz viktorijanske dobe. Kljub temu pa Sainijeva predstavi delovanje bork za pravice žensk iz tistega obdobja. Ena izmed njih je bila Američanka Caroline Kennard, ki si je med drugim  dopisovala tudi z Darwinom. A ta se ni dal: vseeno je menil, da so ženske intelektualno podrejene moškim in naj se tako posvetijo le skrbi za družino.

V nadaljevanju knjige o manjvrednih ženskah sledi predstavitev in kritika nevroznanstvenih raziskav, ki naj bi kazala na razlike med ženskimi in moškimi možgani ter potrjevala mite o tem, kako imajo ženske bolj razvite družbene in jezikovne komponente ter čustva, medtem pa naj bi bili moški boljši pri prostorski predstavi in matematiki. Te teze spretno zavrne z novejšimi raziskavami in samo kritiko metod, uporabljenih v teh raziskavah.

Vseeno pa so miti in zamisli o moški nadrejenosti zelo ukoreninjeni. Te predstave se reproducirajo predvsem zato, ker imajo moški ženske pod nadzorom. Avtorica omenja načine nadzora v tistem delu knjige, v katerem predstavlja skakanje čez plot pri moških in ženskah. V tem delu knjige tako zelo nazorno predstavi in opiše mutilacijo ženskih genitalij, ki jo prakticirajo v nekaterih družbenih okoljih. Tudi to predstavi kot eno izmed praks nadzora nad dekleti, tudi če je moški neposredno ne zahtevajo. Skozi zgodovino se je ukoreninila v zavest žensk do te mere, da to spodbujajo kar same in pri tem mladim deklicam pripravljajo velika slavja po nadvse bolečem procesu. V tem delu knjige avtorica preseneti s podrobnostmi tega početja.

Morda bi bralka ali bralec pričakoval, da bo knjiga govorila tudi o ženskah v znanosti, a se te teme avtorica dotakne le bežno. Ta tema je sicer prisotna skozi celotno knjigo z zgodovinskimi orisi raziskav, v katerih izvemo, kdaj so kot avtorji prevladovali znanstveniki in kdaj so se začele pogosteje pojavljati tudi znanstvenice.

Avtorica Angela Saini se v svoji knjigi bolj konkretno dotakne žensk v znanosti, ko spregovori o primatologiji. Ta veda je ena izmed redkih naravoslovnih ved, ki so jo od začetka zasnovale  raziskovalke in ženske v njej še danes prevladujejo. Pri tem ne gre za poudarjanje primatologije, temveč avtorica na ta način opozarja na splošno spolno pristranskost bioloških raziskav. Te so bile do nedavnega v veliki večini usmerjene zgolj v preučevanje moškega dela vrst in njihovo vedenje. Najprej v primatologiji, nato pa tudi drugod, so se šele raziskovalke začele zanimati tudi za ženske osebke različnih vrst in njihova vedenja.

Tekom knjige se ves čas ponavlja podoben vzorec, tisti, ki vidijo več razlik med spoloma so ponavadi raziskovalci, medtem pa raziskovalke izzivajo znanstvena spoznanja določenega časa. To avtorica tudi eksplicitno poudari v predzadnjem poglavju. V samem sklepu knjige o manjvrednih avtorica Angela Saini tako ponuja dodatno upanje, ko omenja še dva druga avtorja, in sicer Ashleya Montaguja in Melvina Konnerja, ki sta se v svojih delih zavzemala za enakost med spoloma.

Knjiga temelji na dobro raziskanih virih. Sainijeva v vsakem poglavju predstavi argumente za izbrano tezo, ki se tiče različnih razlogov, zakaj naj bi bile ženske podrejene, a tudi argumente proti tej tezi. Z uporabo pripovedi iz intervjujev z različnimi raziskovalkami in raziskovalci potem oblikuje svoje mnenje in ga umesti k sicer zahtevno predstavljenim raziskavam. V skoraj vseh primerih se izkaže, da smo si ljudje ne glede na spol med sabo v resnici zelo podobni in da je nadrejenost moških neutemeljena.

Avtorica je pri pisanju knjige imela le en cilj, ki ga je dobro zastavila, in sicer predstaviti, da smo si v resnici moški in ženske zelo podobni. Če razlike obstajajo, jih najdemo le na skrajnih robovih populacij. Pri tem pa jasno pokaže, da biologija nikakor ni edina odgovorna za tisto malenkost dejansko izmerjenih razlik med spoloma. Prepoznavanja in priznavanja teh razlik nikoli ni mogoče ločiti od okolja in kulture. Knjiga Angele Saini je tudi zato orožje proti mizoginiji in zagovarjanju v resnici namišljene, na biologiji temelječe nadrejenosti moških.

Dodatne pohvale si knjiga zasluži za svojo obliko. Grafično oblikovanje namiguje tudi na oblikovalski seksizem oblačil za moške znamke supreme ali glavni, nadrejeni, saj naslovnica nekaterih izdaj prinaša praktično enak bel napis na rdečem ozadju, vendar z naslovom inferior ali manjvreden, podrejen. Na koncu pa so tudi navedeni vsi znanstveni viri, ki v marsikateri poljudnoznanstveni literaturi izostanejo.

Knjiga Angele Saini je medtem izšla že v marsikaterem prevodu, a slovenski še ne obstaja. Prav nič ne bi bilo narobe, če bi jo lahko brali tudi slovenski gimnazijci in gimnazijke. Morda bi celo morala postati obvezno branje pri kakšnem naravoslovnem predmetu. V tej knjigi namreč avtorica izpostavlja tudi zgodovino znanosti in znanstvene metode ter odstira probleme in težave, s katerimi se raziskovalke in raziskovalci spoprijemajo danes. Med temi težavami je na primer ponovljivost raziskav.

Eno izmed glavnih sporočil knjige Inferior je, da znanost ni sveta in ne obstaja zunaj ljudi, ki raziskujejo in želijo čim bolje spoznati svet okoli sebe. Ti ljudje, znanstvenice in znanstveniki niso nepristranski ter imajo vnaprejšnja prepričanja. Tako natančnosti in sledenju znanstveni metodi navkljub pogosto ne preverjajo ter zavračajo svojih hipotez, temveč iščejo predvsem potrditev svojih osebnih prepričanj. Ta prepričanja pa, ko bolj podrobno pogledamo tudi ostale znanstvene raziskave, marsikdaj niso skladna z empiričnimi opazovanji.

Proti nad- in podrejenosti kateregakoli spola se bo še naprej borila Zarja.