Znanstveniki se močno trudijo, da bi svet okoli nas spravili v okvire najrazličnejših definicij, konceptov, hipotez in teorij. Ta razumska orodja veliko pripomorejo k razumevanju našega okolja ob enem pa so močno odvisna od razvoja tehnologije ter širšega družbenega ustroja. Zato ni nič nenavadnega, da se definicije spremenijo, hipoteze ovržejo, teorije pa postanejo neveljavne. Prav tako lahko različna stališča raziskovalcev privedejo do vročih razprav ter bitke za prevlado določenega teoretičnega spoznanja nad nekim drugim ali mrzličnega iskanja enotne teorije, ki bi se kar najlepše prilagajala čim več rezultatom.

Kot lep prikaz opisanega služi že več kot pol stoletja staro iskanje odgovora na vprašanje, kaj v znanostih o živem svetu predstavlja beseda vrsta. Torej, kako na najbolj objektiven način ločiti eno skupino organizmov od druge. Veja biologije, ki se ukvarja s tem vprašanjem, se imenuje taksonomija. Za disciplino, ki si želi vpeljati red v naravni svet, je ta lahko precej kaotična, saj se pri vključevanju organizmov v drevo življenja poslužuje okrog tridesetih različnih definicij, ki želijo opredeliti koncept vrste.

Čeprav je bilo poimenovanje organizmov v človeški družbi prisotno dolgo pred pojavom znanstvenega mišljenja, bomo našo zgodbo začeli s švedskim botanikom in zdravnikom Karlom Linnejem. Ta velja za očeta sodobne taksonomije, saj je v osemnajstem stoletju ustvaril hierarhični sistem, na katerem sloni sodobno drevo življenja.

Linne je deloval v času, prežetim z bibličnimi nazori, zato so zanj vrste predstavljale zaključene entitete, nespremenjene v prostoru in času že od začetka stvarstva. Njegovo delo je veliko doprineslo k enotni klasifikaciji življenja, prav tako pa je vprašanju kje se ena vrsta konča in druga začne, dalo nov zagon.

Naslednja velika miselna revolucija na tem področju se je seveda zgodila z Darwinom in njegovo teorijo evolucije. To, da vrste v času izumirajo in nastajajo, je dotedanja prepričanja obrnilo na glavo ter njihovo definicijo naredilo še bolj abstraktno in arbitrarno.

Naturalisti, ki so živeli v času obeh velikih mož, so se za opise vrst posluževali tako imenovanega morfološkega koncepta vrste. V okviru tega koncepta se vrste med seboj razlikujejo po svojih morfoloških in fizioloških znakih, kot so na primer barva perja, dolžina kljuna, število zob.

Ta koncept in njemu sorodni so prevladovali do začetka dvajsetega stoletja, ko je razvoj genetike in njenih metod omogočil vpogled v do tedaj skrite lastnosti organizmov. V tem času je nastala ideja, da nezmožnost izmenjevanja genetskega materiala omogoča nastanek novih vrst. Reprodukcijske bariere, ki si jih najlažje predstavljamo na primeru fizičnih ovir, ki ločijo skupino med sabo se parečih organizmov na dvoje. Med skupinama na vsakem delu pregrade ne pride več do parjenja oziroma izmenjevanja genov, tako se mutacije, ki se zgodijo na eni strani, ne prenesejo več na drugo. S časom se te mutacije kopičijo do te mere, da ob odstranitvi pregrade parjenje med obema skupinama ni več mogoče. Iz ene vrste dobimo dve. Ta zelo splošen opis predstavlja proces, imenovan speciacija, ki igra pomembno vlogo pri tako imenovanem  konceptu biološke vrste.

Ta koncept je v začetku dvajsetega stoletja predstavil nemški biolog Ernes Mayr, ki je vrsto opredelil kot skupino osebkov, ki so se sposobni med seboj, dejansko ali potencialno, pariti ter imeti plodne potomce, od ostalih osebkov pa so reprodukcijsko izolirani.

Na prvi pogled je nov koncept med vrstami zarisal natančnejše meje kot predhodni, ki je razlike črpal iz morfologije osebkov, ki si jo je vsak raziskovalec razlagal po svoje. Pa vendar ima svoje pomanjkljivosti. Prva med njimi je, da je uspešnost parjenja potrebno potrditi z opazovanji, kar je lahko storiti pri velikih in pogostih sesalcih. Težje pa pri redkih vrstah ali majhnih žuželkah, sploh nemogoče pa za že izumrle vrste. Prav tako ta koncept ne reši vprašanja plodnih hibridov, križancev dveh vrst, ki so se sposobni razmnoževati med seboj ali s katero od materinskih vrst.

Kot primer tovrstnih hibridov v živalskem svetu poznamo križance med polarnimi medvedi in grizliji ali grolar medvede. Čeprav sta si vrsti različni tako po svoji morfologiji kot načinu življenja, bi jih, če slepo sledimo biološkemu konceptu, označili kot eno vrsto. Največja pomanjkljivost koncepta biološke vrste pa je, da iz kategorije vrste popolnoma izloči vse organizme, ki se razmnožujejo nespolno, torej večino sveta mikroorganizmov.

V drugi polovici dvajsetega stoletja je nemški entomolog Willi Henning vzpostavil nov način razvozlavanja gordijskega vozla evolucije, in sicer filogenetsko sistematiko. Za to panogo je značilno ugotavljanje sorodstvenih odnosov med živimi bitji. Njena značilnost je grafični prikaz razvoja življenja, imenovan filogenetsko drevo. Kot nam pove že samo ime si tega najlažje predstavljamo kot drevo , ki se začne v eni točki in se v času razveja. Vsaka točka, kjer se graf razdeli v dve novi veji, predstavlja skupnega prednika novonastalih vrst. Kjer se veje nehajo deliti, najdemo predstavnike še živečih ali izumrlih vrst, ki jih želimo vzeti pod drobnogled.

Z novo disciplino so se razvili tudi novi koncepti dojemanja vrst - tako imenovan filogenetski koncept vrst. Ta v grobem predstavlja vrste kot skupino organizmov, ki so neposredni potomci enega skupnega prednika in si z njim delijo značilne lastnost. Te so lahko morfološkega, fiziološkega ali genetskega značaja. Ta koncept reši problem določanja že izumrlih vrst ali tistih, ki se razmnožujejo nespolno. Njegova pomanjkljivost pa je, da lahko močno poveča število vrst. To nam najlepše oriše študija, v kateri so primerjali število ptičjih vrst po konceptu biološke vrste ter filogenetske vrste na podlagi genskih sekvenc. Rezultati te študije so pokazali, da če sledimo filogenetskemu konceptu, se število vrst podvoji v primerjavi s tistimi, določenimi po biološkem konceptu.

Predstavljeni koncepti predstavljajo tiste najpogosteje uporabljene pri določevanju vrst, saj, kot smo že omenili, v znanosti najdemo okrog trideset takih konceptov. Omeniti je treba, da je večina njih mešanica prej predstavljenih in da so si nekateri med seboj zelo podobni.

V sistematiki tako vlada nekakšen pluralizem konceptov, kar pomeni, da se strokovnjaki s tega področja poslužujejo več konceptov pri opisovanju še neznanih vrst. Nova odkritja, predvsem s področja molekulske biologije, povzročajo manjše ali večje spremembe v sistemu življenja.

Na vse skupaj lahko gledamo kot na znanstveno dlakocepstvo. Vendar pa se moramo zavedati, da ima to posledice v vsakdanjem življenju. Te so verjetno najopaznejše v primeru varovanja vrst. Vrste predstavljajo osnovne gradnike biotske pestrosti, tako da, če želimo to varovati in ohranjati, moramo vedeti, kaj vrsta sploh je. Seznami ogroženih vrst ter zakonodaja in sporazumi, ki te varujejo, se ne ozirajo na znanstveno debato v ozadju, ampak na vrste gledajo kot na fiksne entitete. Vendar zamegljene meje med vrstami v tem večkonceptnem sistemu tega ne omogočajo. Zato se lahko zgodi, da se nekateri res redki organizmi izmuznejo varovalnim ukrepom  ali pa obratno, da varujemo organizme, ki niso ogroženi.

Enotnega odgovora na vprašanje, kaj je vrsta, ni na vidiku, zato se je morda treba zavedati, da so vrste konstrukti, ki smo jih ustvarili ljudje za lažje razumevanje sveta okoli nas. V tej luči bi za konec današnjega komentarja podali še malenkost bolj cinično definicijo vrste: “Vrsta je to, kar dovolj usposobljen človek reče, da je.”

Definicije in koncepte je razvrščal Gregor.