Poleti leta 2003 smo na svetu uspešno zajezili epidemijo prvega sarsa, a ta je bil v ključnih točkah drugačen od trenutne zdravstvene grožnje. Sars 1.0 se je tako vezal predvsem na receptorje v pljučih, okuženi pa so hitro v razvoju bolezni pokazali težje znake bolezni in so bili najbolj kužni v drugem tednu bolezni, kar je otežilo širjenje virusa. Tako je bilo njegov izbruh veliko lažje ustaviti, kar pa – kot vsak dan znova ugotavljamo – ni tako pri tem sarsu. 

Nemška raziskovalna skupina v reviji Nature poroča, da v krvi in v urinu virusnih delcev SARS-CoV-2 niso odkrili. V blatu je bil virusni genski material prisoten, a virusa niso uspeli gojiti v kulturah, kar pomeni, da v blatu niso bili prisotni virusni delci, ki bi bili sposobni povzročiti bolezen. Analiza brisov nosno-žrelnega prostora in žrela ter izmečka oziroma izkašljane snovi iz dihal pa je pokazala, da se virus ne deli zgolj v spodnjih delih dihalnega sistema, torej globoko v pljučih, kot pri prvem sarsu, pač pa tudi v zgornji dihalni poti. Pri tem je bila koncentracija novega koronavirusa v brisih nosno-žrelnega prostora in žrela na vrhu izločanja kar 1000-krat večja v primerjavi s prvim sarsom. SARS-CoV-2 se torej uspešno veže že na celice povrhnjice žrela in se tam tudi množi. Ravno zato se uspešno širi med populacijo, v kateri okuženi še ne kažejo težjih simptomov, kot sta suh kašelj in oteženo dihanje.