V tokratnem odprtem terminu se bomo ukvarjali in preizpraševali razmerje med psihoanalizo kot klinično prakso in znanostjo. Letos se namreč pripravlja nova resolucija zakona o duševnem zdravju. Verjetno se bodo formalne procedure dogajale jeseni, ampak v vsakem primeru, tudi brez navezave na obstoječi zakon, je vprašanje psihoanalize v našem prostoru, predvsem glede njene klinične prakse, pertinentno.

Omemba Lacana je bila v Sloveniji štirideset let vezana na filozofijo in aplicirana na številna druga polja. Medtem ko je psihoanaliza, kot jo je v Parizu od tridesetih do začekta osemdesetih let dvajsetega stoletja koncipiral Lacan, v slovenski prostor vstopila lansko leto. Gre torej za novo diskurzivno formo, ki pa se razlikuje od tedaj obstoječih pristopov k subjektu: od psihologije, kognitivizma, psihiatrije in tako dalje. Ti pristopi imajo znanstveni status, kar v družbenopolitičnem kontekstu omogoča njihovo priznanje in pravno delovanje.

Namen današnjega prispevka pa je osvetliti kaj psihoanaliza, specifično lacanovska, sploh pomeni v svoji praksi, zakaj pri nas paradoksno ni bila prisotna in pa vprašanje njenega statusa - kako je pravno urejen ter pod kakšnimi pogoji se prakticira v tujini.

Pogovarjali smo se z Nino Krajnik, predsednico Slovenskega društva za lacanovsko psihoanalizo, doktorico filozofije in direktorico inštituta Acheron. V pogovoru pa boste lahko slišali tudi izseke pogovorov s filozofom Mladenom Dolarjem, psihoanalitičarko Samanto Eler ter francoskim psihoanalitikom in predsednikom Freudovskega polja Danielem Royem.