Svetovni dan hrane 2019
Lepo pozdravljeni v današnjem odprtem terminu za znanost na valovih Radia Študent, kjer bomo v naslednji uri pozornost namenili hrani. Natančneje svetovnemu dnevu hrane, ki se ga že vse od leta 1945 drži datum 16. oktober. Takrat je bila ustanovljena tudi Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo oziroma The Food and Agriculture Organization, bolj znana pod kratico FAO.
Letošnji svetovni dan hrane je potekal pod sloganom »Naša dejanja so naša prihodnost. Z zdravim prehranjevanjem za svet brez lakote«. Konferenco, posvečeno dnevu hrane, je v sredo, 16. oktobra, gostila Zdravstvena fakulteta Univerze v Ljubljani v soorganizaciji z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Evropskim centrom za mir in razvoj in Evropsko mrežo za živilsko tehnologijo.
Organizacijski odbor so letos sestavljali profesor doktor Peter Raspor, predsednik Evropske mreže za živilsko tehnologijo, Janez Podobnik, direktor Evropskega centra za mir in razvoj, doktorica Elizabeta Mičović z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, doktor Andrej Ovca in doktorica Mojca Jevšnik z Zdravstvene fakultete ter doktor Zdravko Štor iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Program konference so sestavljala predavanja govorcev in govork, ki so trajala dvajset minut, na koncu pa se je vse skupaj končalo z okroglo mizo. Vsako leto izdajo tudi publikacijo v recenzirani obliki, kjer so zbrani vsi članki, po katerih povzemajo predavanja. Konference se je udeležila tudi ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, doktorica Aleksandra Pivec.
Prejšnje leto je bilo 820 milijonov lačnih in kronično podhranjenih prebivalcev na svetu. Po drugi strani pa še vedno narašča število ljudi s prekomerno telesno težo, ki jih je po podatkih za leto 2018 celo več kot podhranjenih. Ob svetovnem dnevu hrane je vredno omeniti tudi zavrženo hrano, katere je v Evropski uniji 88 milijonov ton letno, kar je 20 odstotkov vse proizvedene hrane. V Sloveniji zavržemo 64 kilogramov hrane na prebivalca, prebivalko, kar je okoli 131.000 ton hrane na leto.
Omembe vredno je tudi to, da so na predlog Združenih narodov prvič letos sedmi junij proglasili za svetovni dan varne hrane. S tem želijo spodbuditi zavedanje o tem, kaj pomeni varna hrana in kakšna je ta vrednota za človeštvo. Varna hrana je hrana, ki ni škodljiva za zdravje človeka, torej ne vsebuje kemičnih, mikrobioloških, fizičnih ali fizikalnih dejavnikov tveganja. Tukaj se lahko navežemo še na preteklo afero z mletim mesom in dodajanjem prepovedanih aditivov, ko se vsak izmed nas vpraša, ali je hrana na policah res varna. Sicer pa so si Združeni narodi do leta 2030 zastavili cilj ustaviti svetovno lakoto.
Še nekaj suhoparnih, a pomenljivih statističnih podatkov, ki so ključni za razumevanje pomena svetovnega dneva hrane. Na Statističnem uradu Republike Slovenije so ob letošnjem svetovnem dnevu hrane izdali dokument za leto 2018, v katerem so želeli prikazati, kolikšna je v Sloveniji poraba živilskih proizvodov, kolikšni so izdatki za hrano ter koliko podjetij se ukvarja s proizvodnjo živil in kako poslujejo. Posamezen član gospodinjstva letno za hrano porabi okoli tisoč evrov ter malo več kot tristo evrov v gostinskih obratih. Največji prihodek je bil ustvarjen s prodajo klobas in kruha. Podjetja v Sloveniji, ki se ukvarjajo s proizvodnjo živil, so v letu 2018 uvozila za 1,7 milijarde evrov hrane, izvozila pa za 1 milijardo evrov.
Kakšni so trendi prehranjevanja in kam gre razvoj, razloži eden izmed soorganizatorjev konference ob svetovnem dnevu hrane, mednarodno uveljavljen znanstvenik na področju mikrobiologije in biotehnologije, profesor doktor Peter Raspor:
Ljudje vedno bolj posegamo po predpripravljeni hrani, bolj znani pod okrajšavami »ready to eat«, »ready to cook« in »ready to heat«. S tem prihranimo čas, a podpiramo svoje ugodje in lenost, kar pa sicer velja za vodilo današnjega človeka.
Izzivi za prihodnost so veliki, kot na primer ozdraviti presite, ozavestiti nevedne in informirati potrošnike in potrošnice. Ideja, da bi ljudje ostali brez dostopne hrane na policah za dva tedna, se sliši skrajno radikalna in nepredstavljiva, saj imamo iz dneva v dan več kot dovolj hrane na voljo. A velikokrat se zgodi, da ne pomislimo, od kje je ta hrana prišla, kdo jo je pridelal, posadil, pobral? Tako se je skozi leta pozabilo, kakšno pomembno vlogo v prehrambeni verigi ima vsak člen. Velik problem predstavlja tudi zanemarjanje poklicev v povezavi s kmetijstvom, gospodinjstvom in gostinstvom. Več o tem pove doktor Jože Podgoršek, državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano:
Veliko dela nas čaka tudi na področju zavržene hrane, saj ima to neposreden vpliv na samooskrbo. Manj hrane, kot bomo zavrgli, bolj bomo samooskrbni, pravi Podgoršek. Slovenija spada med države, ki imajo relativno malo zavržkov hrane, a smo še vedno na več kot šestdesetih kilogramih na človeka. Tukaj se šteje tudi hrana, ki se zavrže med procesom predelave oziroma pridelave.
Eno izmed vprašanj publike med predavanjem gospoda Podgorška se je glasilo, zakaj v Sloveniji aktivnejše ne spodbujamo ekološkega kmetijstva. Ekološko kmetijstvo je oblika kmetovanja, kjer se dopolnjujeta rastlinska pridelava in reja živali. Sledi naravnim metodam in kroženju snovi v naravi, zato ni dovoljena uporaba gensko spremenjenih organizmov, pesticidov, regulatorjev rasti in lahkotopnih mineralnih gnojil. Podgoršek odgovarja:
S samooskrbo lahko povežemo tudi varnost živil. Koliko je sam sistem sposoben dostavljati varno hrano, sploh v času kriznih razmer, kot so to na primer zmrzal, pozebe, poplave ali odmevne afere? Kje so vsi elementi kakovosti in nadzora odpovedali in kdo ni opravljal svojega dela ter zakaj? Afere so posledica izkoriščanja sistema oziroma posledica iskanja bližnjic, medtem ko varnost in nadzor popustita. Trajnostna veriga bi morala obsegati varne in zdrave izdelke, treba bi bilo ohranjati povezavo med podeželji in mesti. Primeri visoko razvite skupnosti, ki sledi smernicam za trajnostni razvoj, je Dubaj s svojimi 46 hektarji območja z nično porabo energije oziroma 100-odstotnim izkoristkom obnovljivih virov.
V preteklosti je za strateškega prehranskega vodjo veljal Aleksander Veliki. O slednjem več pove izredni profesor doktor Andrej Raspor s Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici:
Če se iz nacionalne in lokalne scene preselimo na globalno, moramo omeniti velik pomen izmenjave blaga, torej izvoz in uvoz dobrin. Glavno vlogo tukaj igrajo multinacionalke, ki držijo glavno nit globalne nabave in dobave, saj ustvarjajo prihodnost z vplivi na potrošnika, oglasi, promocijo in sofinanciranjem raziskav. Kot primer omenimo dobavo banan z ladjami, na katerih le-te še zorijo, ali dobavo japonskih rib, ki se jih dobavlja z reaktivnimi letali zaradi zahtevane svežine.
Nahajamo se v obdobju oblačne tehnologije, ki se je razvila s prihodom interneta, poleg tega pa so se v zadnjih letih razpasle tudi spletne trgovine, ki nam omogočajo naročanje hrane na dom. Ljudje smo snovalci tega, kar nam je ponujeno, kar se v trgovini prodaja. Kaj pa nam prinaša prihod nove tehnologije oziroma omrežje pete generacije, razloži Andrej Raspor:
Od tehnologije pa se selimo na področje nepoštenih praks pri komuniciranju s potrošniki. Označevanje živil je najbolj neposredna komunikacija med nosilcem živilske dejavnosti ter ljudmi, a kljub temu velikokrat zaznamo veliko zavajanj in nepravilnosti. Ena izmed praks je izpustitev pomembnega podatka na označbi živila, kot je na primer sestavina, alergen ali dodatek. Poleg tega se lahko zgodi navajanje napačnih podatkov o sestavi hranilne vrednosti in sestavinah ali pojav zavajajočih in nepravilnih zdravstvenih ali prehranskih trditev.
Prej omenjene prakse veljajo za močno marketinško orodje, saj smo ljudje izredno dojemljivi za besedne in grafične podobe, ki se nahajajo na embalaži. Tudi oglaševanje je komunikacija, ki lahko deluje agresivno, kjer navajajo, da nam določen izdelek poviša spolno slo, spodbuja rast ali ima visoko vsebnost vlaknin.
Zakaj pa se pojavlja vedno več nepoštenih praks na področju živilstva in zakaj narašča kriminaliteta? Sociologa Cohen in Felson sta postavila teorijo, v kateri sta definirala rutinske dejavnosti. Ker prehranjevanje velja za rutinsko dejavnost, ljudje nismo pozorni na to, kaj jemo. Nekaj več o združevanju družboslovja in naravoslovja pove Elizabeta Mičović z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano:
Do sedaj smo že večkrat omenili besedo afera, zato lahko to besedo razširimo z zadnjim primerom dodajanja neoznačenih aditivov v mleto meso. Afera se začne z motiviranim storilcem ali storilko, ki želi prihraniti denar, kar je v našem primeru nosilec živilske dejavnosti. V dejanja ga vodi vpliven motiv, močna namera in korist ter možnost udejanjanja. Gre za zavestno odločitev, kjer je gonilo pohlep, vsi pa vemo, da prilika dela tatu. A zakaj smo ljudje tako lahka tarča goljufij, razloži Mičović:
K aferam spada tudi delovanje inšpekcijskih služb, ki je zadnje čase omejeno. Omejeno je zaradi kadrovskih, časovnih ter finančnih omejitev ter predvsem zaradi vedno večjega števila novih nosilcev živilskih dejavnosti, kar zahteva več nadzora, hkrati pa pomeni večjo možnost tveganja. Izzivi za prihodnost so predvsem usklajevanje in sodelovanje nadzornih organov, nevladnih organizacij, porabnikov, porabnic ter nosilcev in nosilk živilskih dejavnosti. Vedno več je tudi nosilcev živilskih dejavnosti, ki si želijo implementirati privatne standarde kakovosti, ki niso obvezni, s tem pa kažejo na željo po poštenem poslovanju. Še vedno pa je najbolj pomembno in potrebno ozaveščanje in izobraževanje ljudi.
Nosilec živilske dejavnosti je odgovoren za ustrezno izobraževanje zaposlenega v nekem gostinskem obratu, a se velikokrat dogaja, da tudi sam ni primerno izobražen, kar pa se dogaja predvsem v manjših obratih. Vsi, vključeni v živilsko verigo, bi morali imeti opravljeno usposabljanje in izobraževanje, saj je le-to ključno za varnost znotraj obrata. Po zadnjih izsledkih znanje ni zadostno, saj se mora to izvajati v praksi. Zadnje čase se velikokrat ukvarja s tem tudi psihologija. Zanimiv konstrukt pri omenjeni tematiki nam predstavi docentka doktorica Mojca Javšnik z Zdravstvene fakultete z oddelka za sanitarno inženirstvo:
Kultura zagotavljanja varnosti se je začela s Frankom Yiannasom, Špancem, ki je bil dvajset let zaposlen v Walmartu, zdaj pa dela za vladni urad Food and Drug Administration v ZDA. On je v omenjeno trgovsko podjetje vpeljal sistem za preverjanje varnosti živil. Ljudje bi morali prepoznati, da je varnost živil prioriteta in vrednota. Vsi sistemi slonijo na človeku in izmenjavi informacij, zato je komunikacija ključnega pomena pri urejenosti gostinskega obrata. Pri sistemu HACCP, torej najbolj znanem konceptu analize tveganj in kritičnih nadzornih točk za varnost živil, vedno več sociologov poudarja, da je pomemben timski pristop in dobra medsebojna komunikacija.
Kakšni vse pa so vplivi na to, kako se ljudje prehranjujemo, se je spraševal naš naslednji predavatelj, doktor znanosti iz kemijske tehnologije Bojan Pahor z direktorata za hrano in ribištvo, ki spada pod Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Poudaril je, da se vloga hrane vedno bolj spreminja, tukaj ne smemo pozabiti na pomembnost časa, finančnega vidika, okolja in globalizacije. Na hrano lahko gledamo iz različnih vidikov, to sta na primer zdravstveni ali prehranski. Vedno več je tudi hedonizma, torej prehranjevanja iz užitka, kar spodbuja tudi vedno več restavracij. Omenimo lahko prenašanje vonja po internetu, kar so v praksi že nekaj let nazaj predstavili Japonci.
Hrana torej dobiva nove oblike in vidike, pri tem pa ne smemo pozabiti omeniti pomembnosti pakiranja živil. Torej sektor živilstva, ki varuje naše živilo pred različnimi dejavniki, dobiva nove oblike. Od običajnih embalažnih materialov prehajamo na dodajanje nanokompozitov ali užitnih namazov za zaščito sadja. O pomembnosti in novih odkritij na področju pakiranja živil več pove Pahor:
Milenijci so glavni motor trendov in okusov pri proizvajalcih hrane. Prav tako spadajo v internetno generacijo, ki vedno pogosteje naroča dostavo hrane na dom. Nekateri izmed nas so družbeno kritični in se vključujejo v različna gibanja oziroma diete, kot sta na primer veganstvo in vegetarijanstvo. Drugi pa se ob poplavi informacij še vedno prehranjujejo neprimerno. To narekuje naprednost agro-živilskih industrij. O izzivih za prihodnost, zavržkih, personalizaciji in 3D-tiskanju Pahor:
Naslednji segment predavanj je vodil docent doktor Andrej Ovca z Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani, kjer nam je predstavil pojem prehransko zrele osebe in kaj to v resnici je. Prehransko zrela oseba je posameznik ali posameznica, ki je osebnostno zrel in se skozi vseživljenjsko učenje spoznava s koncepti prehrane in prehranjevanja. Prehranska pismenost je še en pojem, ki ga povezujemo s prehransko zrelostjo, saj brez njega ne moremo doseči zrelosti. Pismenost pomeni biti dovolj izobražen o določenih prehranskih temah, zajema planiranje jedilnika, zavedanje pomena hrane, zrelost pa to uresničuje.
Zrelost je dinamičen proces, ki se spreminja glede na različne dejavnike, kot so finance, okolje, stres, čustva in se razvija skozi celotno življenje. Ključna stvar pri tem pa je kritičnost in izpopolnjevanje. Sicer ljudje veljamo za lene, a težnja po tem, da smo vedno boljši, je naša motivacija za boljšo prehransko pismenost. Naš organizem ni navajen na hitre spremembe v okolju, biokemijski procesi v telesu so skozi zgodovino ostali isti, edina stvar, ki se spreminja, je okolje. Kakšen pa je vpliv prej omenjenega prehranskega izobraževanja, razloži Ovca:
Pridobivanje informacij v dobi interneta je na dosegu roke, a kje ljudje dobimo največ podatkov o varnosti hrane? Po raziskavah sodeč prevladuje televizija, šele na drugem mestu so spletne strani, nekje proti koncu seznama pa se zvrstijo strokovne revije in članki. Tukaj je zelo zanimiv fenomen kuharskih oddaj, o katerem več pove Ovca:
Zadnja sogovornica Ksenija Ekart, doktorica medicine in svetovalka za športno prehrano na inštitutu za športno medicino v Mariboru, se je osredotočila na pasti zdravega prehranjevanja razvitih in nerazvitih držav. Pod pojmom zdrava hrana štejemo varno, varovalno in uravnoteženo hrano, ki organizmu priskrbi vsa potrebna makro- in mikrohranila. To vse pa velja ob zadostni fizični aktivnosti in zadostnem vnosu tekočine.
Prehranska piramida je podstavek prehranskim smernicam, ki nagovarja k izboru pravilnih živil, vode in fizične aktivnosti. Večinoma jo je zamenjal zdrav krožnik, ki nas poučuje, kako naj bi izgledal krožnik posameznika ali posameznice in iz katerih živil naj bi bil sestavljen. Pomembno je dejstvo, da nobeno živilo ne vsebuje vseh hranil, zato je v prehrani potrebna uravnoteženost. Dejstvo je, da živimo v okolju, kjer je debelost v porastu.
Poleg omenjenih vzrokov je tukaj še problem lokalov s hitro prehrano v okolici fakultet, osnovnih in srednjih šol in pa avtomatov z nezdravo hrano. V trgovinah so vedno bolj pogosta polpripravljena in pripravljena živila, kar narekuje hitro uživanje in pripravo. Velikokrat obroke zaužijemo stoje, vse prehranske prakse in navade pa potem prevzamejo naši otroci. Njim pravimo tudi tako imenovano okolje priložnosti, saj imajo omejeno sposobnost kritičnega mišljenja, zato so najlažja tarča marketinških potez. Leta 2016 so sprejeli smernice, ki prepovedujejo oglaševanje živil otrokom med predvajanjem risank.
Posledica okolja, ki podpira debelost, je stigmatizacija debelih ljudi. In ko postanemo nezadovoljni s svojim telesom, postane hujšanje naš edini cilj. Takrat naš vodnik postane internet, kjer iščemo informacije in smernice. Ob tem videvamo posameznike ali skupine, ki promovirajo določen tip prehranskih dodatkov, objavljajo svoje rezultate, pričajo o boljšem počutju in večji energiji.
Največjo nevarnost predstavljajo ljudje, ki sledijo določenemu načinu prehranjevanja in ga oglašujejo. Niso vse diete primerne za vsak tip čoveka, tukaj pride do nevarnosti in mešanja informacij. Prav tako so gonilo slavni ljudje, ki imajo veliko sledilcev in s tem škodijo predvsem mlajšim vzornikom ali vzornicam. O prehranjevanju brez glutena in keto dietah nekaj več pove Ekart:
Hrana je strateška dobrina, česar se bi morali zavedati vsi udeleženci in udeleženke prehranske verige, od kmeta do potrošnika oziroma potrošnice. Glede na raziskave Slovenci dajemo prednost domačim in ekološko pridelanim živilom, a velik problem tukaj predstavlja finančno stanje posameznika ali posameznice, saj velikokrat izberemo ceno namesto kvalitete. S temi končnimi mislimi pa tudi zaključujemo današnji odprti termin za znanost in se vam zahvaljujemo za pozornost.
Non ut edam vivo, sed ut vivam edo. - Ne živim, da jem, ampak jem, da živim.
Dodaj komentar
Komentiraj