Zgodbe iz sveta odpadkov

Zgodbe iz sveta odpadkov

Oddaja

Pozdravljeni v zadnji oddaji v okviru tematskega sklopa Ekovest, ki ga na Radiu Študent pripravljamo v sodelovanju z Eko skladom. Tokratni termin bomo posvetili predelavi odpadkov ter razkrili, kako ta poteka in na kakšen način je recikliranje organizirano v Sloveniji.

V prvem delu oddaje nas bo torej zanimalo, kolikšen delež odpadkov preide v ponovno uporabo, katera podjetja izvajajo prevzem odpadkov in s kakšnimi problemi se sooča slovenski sistem pri recikliranju. V nadaljevanju bomo obravnavali postopke predelave najbolj pogostih odpadkov, namenjenih ponovni rabi, torej embalaže, stekla, papirja in organskih odpadkov, na koncu pa bomo slišali še nekaj izjav naključnih Ljubljančanov, ki smo jih ujeli pri izvajanju dolžnosti recikliranja.

Začenjamo na domačem pragu. Slovenska gospodinjstva so lani pridelala nekaj več kot 980.000 ton komunalnih odpadkov, leto poprej pa je delež predelanih smeti znašal dobrih 41 odstotkov. Kakšna je raven recikliranja v Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami, pojasni Tanja Bolte, generalna direktorica Direktorata za okolje pri Ministrstvu za okolje in prostor.

Izjava

V Sloveniji je način, kako recikliramo odpadke, reguliran z Uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, Uredba o obvezni občinski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov pa ureja področje dela komunalnih podjetij. Ko komunalno podjetje izpred vaše hiše ali bloka odpelje smeti, jih odloži v zbirnem centru, od koder pa so za prevzem zadolžene tako imenovane “družbe za ravnanje z odpadki”. Te poskrbijo za odvoz odpadkov, namenjenih za predelavo, vendar pa običajno ta podjetja sama dejansko ne izvajajo dejavnosti celotne predelave, temveč imajo sklenjene pogodbe s podizvajalci ali pa odpadke prodajo naprej.

Izjava

Dovoljenje za ravnanje z odpadki podeljuje Agencija za okolje, v letu 2017 pa je vlada izbrala šest podjetij, ki lahko prevzemajo odpadke iz komunalnih zbirnih centrov. V Sloveniji trenutno kot družbe za ravnanje z odpadki delujejo podjetja Slopak, Recikel, Dinos, Gorenje Surovine, Embakom in Interseroh. Komunala je tem podjetjem dolžna odpadke predati brezplačno, podjetja pa morajo nato sama poskrbeti za njihovo predelavo z lastno dejavnostjo ali prodajo. Več o delovanju družb za ravnanje z odpadki pove Jože Kobe iz podjetja Recikel.

Izjava

Podjetja, ki se ukvarjajo s prevzemom in predelavo odpadkov, so upravičena do plačila iz tako imenovane embalažnine. Ta predstavlja prispevek tistega, ki na trg pošlje določen izdelek, na primer sok v plastenki. Embalažnina tako predstavlja znesek, potreben za predelavo te plastenke, višino zneska pa izračunajo pri posamezni družbi za ravnanje z odpadki. Nadaljuje Bolte.

Izjava

V komunalnih zbirnih centrih se v Sloveniji na leto zbere dobrih 75.000 ton odpadne embalaže. Po prevzemu gre del te embalaže v snovno predelavo, drugi del pa v energetsko predelavo, torej v peč. Kako s plastično embalažo in odpadnim papirjem ravnajo v podjetju Recikel, pojasni Kobe.

Izjava

Po odločitvi vlade ima družba Recikel največji, štiridesetodstotni delež pri prevzemu odpadnega stekla. Letno tako poberejo približno 15.000 ton razbitih steklenic in kozarcev, prevzem pa izvajajo skupaj s podizvajalci. Sami se sicer ne ukvarjajo s predelavo, temveč gre večina stekla v reciklažo preko meje.

Izjava

Podjetja, ki opravljajo dejavnosti ravnanja z odpadki, teh ne dobijo zgolj iz komunalnih zbirnih centrov. Velik del odpadkov za predelavo namreč nastaja v različnih podjetjih, ki za prevzem odpadkov sklepajo pogodbe s prej omenjenimi družbami za ravnanje z odpadki. Ljubljansko podjetje Dinos, ki sicer tudi pobira smeti pri komunali, večino odpadkov za predelavo pridobi iz podjetij, ki se ukvarjajo s tako ali drugačno proizvodnjo. Več o predelovalni dejavnosti Dinosa pove Brigita Šarc, vodja sektorja za ekologijo in tehnologijo pri omenjenem podjetju.

Izjava

Podjetje Dinos sicer prevzema del odpadne embalaže, papirja, stekla in lesa, zbranih pri komunalnem odvozu smeti gospodinjstev. Vendar pa sami nimajo kapacitet za predelavo in sortiranje vseh odpadkov, zato del reciklaže odpadne embalaže in stekla opravijo podizvajalci. Večino predelovalne dejavnosti v podjetju pa predstavlja reciklaža kovinskih odpadkov in odpadnega papirja. O tem, kako poteka predelava kovin in papirja in s katerimi podjetji sodelujejo, nadaljuje Šarc.

Izjava

Celoten sistem odvoza odpadkov za predelavo pa ne deluje brezhibno. Med družbami za ravnanje z odpadki in komunalnimi podjetji, ki pobirajo smeti pred domovi, se namreč že dalj časa ponavljajo spori glede dolžnosti odvoza odpadne embalaže. Podjetje Interseroh, ki je sicer del mednarodnega koncerna, tako pred časom ni pristalo na odvoz embalaže, ki jo je nabrala Snaga, ker so menili, da je v smeteh preveč drugih odpadkov, ki se jih ne da reciklirati. S težavami, ki pestijo slovenski sistem odvoza in predelave odpadkov, prvi del oddaje zaključuje sogovornica Bolte.

Izjava

Plastenke, konzerve, pločevinke, tetrapake, plastične vrečke, jogurtove lončke in ostale oblike plastične embalaže ločujemo od ostalih vrst odpadkov. Običajno se nam zaradi bogatega načina pakiranja potrošnih izdelkov in votle oblike embalaža nabira v velikih količinah, zabojniki z rumenimi pokrovi pa se vedno zdijo prepolni. Usoda plastenke vode, ki ste jo žejni kupili na bližnjem avtomatu, je močno odvisna od materiala, iz katerega je narejena, in seveda vaše odločitve, kam jo boste odvrgli.

Letna potrošnja plastike na svetovni ravni v zadnjih letih presega 300 milijonov ton, za kar porabimo prav tako nepredstavljivo velike količine fosilnih goriv. Velik delež odpadkov iz gospodinjstev predstavljajo poleg plastike tudi  pločevinke in druga kovinska embalaža. Z ločevanjem in ponovno uporabo kovine lahko privarčujemo pri porabi energije in se izognemo strupenim ostankom, ki nastanejo pri njihovi proizvodnji. Predelava enega kilograma aluminija na primer prihrani šest kilogramov boksita, štiri kilograme kemičnih produktov in štirinajst kilovatnih ur električne energije.

Pogosto imamo v trgovini možnost, da zavrnemo dodatno plastično vrečko. Z načrtno izbiro izdelkov lahko prav tako zmanjšamo količino naše odpadne embalaže, vendar se ji na primer ob nakupu vode v plastenki ne moremo povsem izogniti oziroma smo za to vsaj malo preleni. Kakšna bi torej bila idealna embalaža, s katero bi manj obremenili naše okolje? Idealna embalaža bi bila oblikovana tako, da vzdržuje kvaliteto in varnost hrane, hkrati pa je količina materiala ter teža embalaže minimalna. Pridobljena bi bila iz obnovljivih virov, primerna za ponovno uporabo ali stoodstotno recikliranje.

Čas, potreben za razgradnjo naših plastičnih odpadkov, bi z nekaj stoletij zmanjšali na nekaj mesecev z uporabo tako imenovane bioplastike. Biorazgradljiva plastika ima zelo podobne lastnosti kot sintetični polimeri, vendar je glavna razlika v tem, da je končni produkt razgradljiv. Pridobivamo jo iz naravnih polimerov, kot so celuloza, škrob in polimlečna kislina.

Biološka razgradnja bioplastike poteka pod vplivom različnih mikroorganizmov, ki jo s svojimi encimi lahko razgradijo. Med presnovnimi procesi se biorazgradljivi polimeri v aerobnih pogojih pretvorijo v vodo, ogljikov dioksid in celice mikroorganizmov oziroma biomaso. V anaerobnih pogojih pa jih pretvorijo v metan, vodik in mikrobno biomaso. Značilnost končnih produktov je, da niso toksični in so običajno prisotni tako v naravi kot tudi v živih organizmih.

Potrebno je poudariti, da k bioplastiki prištevamo tudi plastiko, ki ni biorazgradljiva, vendar je sintetizirana iz obnovljivih virov, najpogosteje iz odpadne biomase. Izdelki iz bioplastike so tako biorazgradljivi, narejeni iz obnovljivih virov ali oboje hkrati. Obe omenjeni pozitivni lastnosti bioplastike imata polimlečna kislina in termoplastični škrob, najbolj razširjena materiala za proizvodnjo bioplastike.

Glavna sestavina termoplastičnega škroba je škrob z rahlo spremenjeno strukturo, ki omogoča večkratno zmehčanje in preoblikovanje pri povišani temperaturi in ga lahko obdelujemo kot tradicionalno plastiko. Če ga uporabljamo v naravni obliki, je preobčutljiv na vlago. Polimlečno kislino lahko proizvedemo iz glukoze iz različnih virov, kot so trsni sladkor, krompir ali manioka. Polimlečna kislina je vodoodporna, v procesu industrijskega kompostiranja se razgradi v treh tednih. Uporablja se za embalažo živil, za tekstil, higienske izdelke, folije za kmetijstvo in pribor. Potrebno je poudariti, da za proizvodnjo takšne vrste plastike potrebujemo kmetijske površine za gojenje rastlin, na teh površinah pa torej ne moremo pridelovati rastlin za prehrano.

Zanimiv material za bioplastiko pa so tudi polihidroksialkanoati, biorazgradljivi polimeri, proizvedeni s pomočjo mikroorganizmov, ki jih kopičijo kot znotrajcelično rezervno snov. Zaradi podobnih lastnosti, kot jih imajo običajne sintetične vrste plastike, bi s polihidroksialkanoati lahko nadomestili večino plastičnih izdelkov. Glavni razlog, ki omejuje njihovo uporabo, je visoka cena, ki je štirikrat višja kot cena za sintetično plastiko. Visoke proizvodne stroške je možno zmanjšati z uporabo mešanih mikrobnih kultur in poceni odpadnih snovi, na katerih rastejo mikroorganizmi, ki proizvajajo omenjeno bioplastiko.

Največji potencial ima uporaba bioplastike pri izdelkih, ki jim biorazgradljivost izboljša njihovo uporabnost. To so na primer folije v kmetijstvu, ki jih po uporabi ni treba odstranjevati, ampak razpadejo same. Taki izdelki so tudi krožniki, pribor in kozarci na velikih dogodkih, ki se lahko zavržejo in kompostirajo skupaj s hrano. Nekaterih medicinskih izdelkov iz bioplastike po prenehanju delovanja ni potrebno odstraniti iz telesa z dodatnim kirurškim posegom.

Čeprav potreba po biorazgradljivi plastiki narašča, je delež na trgu še vedno zelo nizek, okrog enega odstotka celotnega plastičnega trga. Razlog je zagotovo v ceni proizvodnje, poleg tega pa bioplastika še ne dosega neuničljivosti sintetičnih polimerov. Njena prihodnost pa je odvisna od okoljevarstvenih ukrepov in s tem volje zakonodajalcev.

Dejansko se v državah Evropske unije ločeno zbere od 50 do 60 odstotkov plastike, ki je bila proizvedena. Po podatkih združenja Plastics Europe za leto 2014 se je od porabljenih 49 milijonov ton plastike ločeno zbralo okrog 25 milijonov ton odpadne plastike, od česar jih je 30 odstotkov šlo na odlagališča, 40 odstotkov za ponovno pridobitev energije, 30 odstotkov pa v reciklažo.

V Sloveniji komunalna podjetja ločeno zbrano embalažo predajo embalažnim družbam, ki jo dodatno ločijo in posredujejo predelovalcem odpadkov. Ti iz plastične embalaže izdelujejo različne cevi, tlakovce, vrečke, preproge, spalne vreče in avtomobilske dele. Iz tetrapakov, ki so sestavljeni iz kartona, polietilena in aluminijeve folije, pa s postopkom termičnega stiskanja izdelujejo tudi posebne plošče, ki se uporabljajo v pohištveni industriji.

Trud za pravilno zavrženo plastenko z vodo, ki nam je potešila žejo, se torej na koncu izplača. S predelavo embalaže občutno pripomoremo k varovanju naravnih virov in zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. V nasprotnem primeru naši odpadki lahko postanejo del milijonov ton plastike, ki vsako leto pristane na deponijah ali v oceanih. Dolgoročnih posledic, ki jih to lahko prinaša za naš planet, se ne zavedamo najbolje.

Vmesni komad

Znova dobrodošli v oddaji na temo odpadkov, ki smo jo v okviru projekta Ekovest pripravili v sodelovanju z Eko skladom. V prvem delu oddaje smo predstavili splošno sliko ločevanja in recikliranja odpadkov v Sloveniji in kakšne so možnosti uporabe bioplastike namesto sintetične. V nadaljevanju se bomo posvetili papirju. Najprej bomo na kratko predstavili zgodovino recikliranja papirja, nato pa bomo predstavili potek recikliranja od odpadka do končnega produkta.

Recikliranje papirja se je pravzaprav začelo že veliko prej, kot bi morda pričakovali. Znano je, da so že v starem Egiptu brisali zapiske s papirusa, da so lahko večkrat uporabili isti list. Prvi dokazi o recikliranju papirja, bolj podobnega temu, ki ga poznamo danes, pa segajo v enajsto stoletje na Japonskem. Tovrstni papir, ki so ga takrat proizvajali iz mešanice starega tekstila, lubja in konoplje, so sicer izumili na Kitajskem pred približno dva tisoč leti. V Evropi in njenih kolonijah se je recikliranje pojavilo kasneje in sicer konec 17. stoletja.

V Evropi se trenutno reciklira več kot 70 odstotkov papirja. Pri vsakem krogu reciklaže se celulozna vlakna v papirju nekoliko skrajšajo, zato je mogoče papir reciklirati približno sedemkrat. Na tem mestu velja omeniti, da v koš za papir sicer ne smemo metati ravno česarkoli papirnatega. V kontejner za papir spadajo pisarniški papir, revije, časopisi, zvezki, knjige, kartonske škatle, lepenka, ne pa tudi plastificiran ali povoščen papir, tapete, papirnate brisačke in robčki ter vlažna ali umazana papirnata embalaža, kot so recimo tetrapaki ali škatle za pico.

Postopek recikliranja odpadnega papirja se tako začne že doma. Nekega dne v našem nabiralniku pristane časopis. Z zanimanjem ga prelistamo in si zapomnimo nekaj naslovov člankov, ki jih nameravamo prebrati v kratkem, ampak ne zdajle takoj. Po kakih dveh tednih, ko se časopis še vedno neprebran valja nekje v stanovanju, nad njim obupamo, ga vržemo v koš za papir in nanj dokončno pozabimo. Kaj se zgodi potem? Časopis se poda na pot, polno vzponov in padcev, končni cilj pa je reinkarnacija.

Pot se začne, ko smetnjak za papir izpraznijo komunalni delavci in ga odpeljejo v najbližji center za ločevanje odpadkov. Tam papir predajo podjetjem, ki se ukvarjajo z reciklažo. V obratu za reciklažo papir najprej razvrstijo glede na vrsto in kvaliteto - na primer na karton, časopisni papir in tako naprej.

Papir nato vstopi v proces kuhanja. Kuhanje poteka v velikem kotlu, kjer sta prisotni naprava, ki papir cefra na majhne koščke, ter mešanica vode in kemikalij, ki povzročijo razpad papirja na čim manjša vlakna.  Nastala masa, z drugim imenom pulpa, gre nato še skozi proces čiščenja. Najprej gre skozi sita in centrifuge, ki omogočijo odstranjevanje koščkov papirja, ki niso razpadli, ter raznih kovinskih sponk in ostankov plastike. S pomočjo vpihavanja zraka ter dodatka vode in kemikalij, pri čemer pride do penjenja, se odstranijo tudi ostanki lepila in črnila. V tem koraku se v mešanico doda tudi vodikov peroksid, ki pobeli papir.

Preostane samo še končni korak, pri čemer se očiščena reciklirana mešanica zmeša s svežo mešanico in steče v napravo, ki s serijo valjev na tekočem traku proizvede nov papir. Tako lahko tisti stari neprebrani časopis postane nov časopis, revija ali papirnata brisačka.

Papir velja za material, ki se po svetu reciklira v največji meri. Pri recikliranju v primerjavi s proizvodnjo papirja iz surovin nastane 74 odstotkov manj emisij, za več kot polovico se znižata tudi poraba energije in vode. Še vedno pa se tudi pri recikliranju porabi veliko kemikalij, zato modernejši pristopi k proizvodnji novega in k reciklaži starega papirja temeljijo na uporabi encimov na različnih stopnjah procesa. Mešanice encimov omogočajo bolj učinkovito razbarvanje in razgradnjo črnila pri recikliranju in razgradnjo smole pri prozvodnji novega papirja. S tem se še dodatno zniža negativni učinek papirne industrije na okolje. Encimi so uporabni tudi za ustvarjanje gladke površine papirja višje kakovosti.

Za konec papirne zgodbe dodajmo še, da lahko nadebudni naredi-si-sam mojstri in mojstrice poskusite z reciklažo papirja kar sami doma. Na spletni strani YouTube lahko najdete navodila za domačo reciklažo papirja, ali ima takšen papir kakšno uporabno vrednost, pa presodite sami.

Ropot

Od papirja pa prehajamo k naslednji vrsti odpadkov. Steklo je za reciklažo zelo hvaležen material, saj se ga da v celoti reciklirati, pri tem pa kvaliteta ostane enaka. Pri recikliranju stekla se porabi 33 odstotkov manj energije v primerjavi s proizvodnjo iz rude, bistveno manjše pa so tudi emisije ogljikovega dioksida. Stopnja recikliranja stekla je sicer v Evropi dokaj visoka, leta 2015 je namreč dosegla 73 odstotkov.

Pri reciklaži steklenih odpadkov je pomembno, da je steklo čisto in da se vsako vrsto stekla obravnava posebej. V splošnem velja, da v kontejnerje za steklo lahko mečemo stekleno embalažo hrane, pijače in kozmetike. Iz različnih razlogov pa v koš za steklo ne smemo metati na primer pleksi stekla, kristalnega stekla, avtomobilskega stekla, laboratorijskega stekla, keramike, porcelana in kakršnih koli žarnic.

Tako denimo nekega večera po pikniku s hrano na žaru v kontejner odvržemo prazen kozarec ajvarja, ki smo ga kot zavedni občani najprej še dobro očistili, in nekaj steklenic piva. Čez nekaj dni kontejner izpraznijo komunalni delavci in steklo se poda na pot. Pred začetkom recikliranja v obratu za predelavo delavci različne vrste stekla ločijo, prozorni kozarec za ajvar se mora torej posloviti od steklenic piva. Steklo, ki vstopi v proces reciklaže, naprave za predelavo najprej očistijo, odstranijo pa tudi razne ostanke kovin in drugih motečih delcev.

Steklo nato zmeljejo in stalijo, za kar je potrebno segrevanje na 1400 do 1600 stopinj Celzija, odvisno od vrste stekla. Staljeno steklo oblikujejo v nov končni izdelek, steklenico, kozarec ali kaj tretjega. Zgodba o kroženju stekla je tako dokaj preprosta, česar pa ne moremo trditi za biološke odpadke, o katerih bo beseda tekla po glasbenem premoru.

Vmesni komad

Pozdravljeni nazaj na frekvenco 89,3 MHz, kjer se danes posvečamo predvsem odpadkom. Seveda v zgodbi o ločevanju ne moremo mimo bioloških odpadkov. Ti namreč predstavljajo velik delež odpadkov, ki pa je hkrati primeren za ponovno uporabo. Zato bomo v nadaljevanju spremljali zgodbo bananinega olupka, od njegove neuporabnosti do končnega ponovno uporabnega produkta.

Zakonodaja, ki določa, kako ravnati z biološkimi odpadki, je zapisana v Uredbi o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom. Pri tem je ključnega pomena to, da biološko razgradljivih odpadkov ne mešamo s komunalnimi odpadki. Tako bananinega olupka nikakor ne smemo vreči med komunalne odpadke, saj ta z mešanjem z ostalimi odpadki postane praktično neuporaben za ponovno uporabo. Poleg tega biološki odpadki med komunalnimi povzročajo na deponijah povečano količino izhajanja toplogrednih plinov, neprijeten vonj na odlagališčih ter vplivajo na nastanek nekaterih nevarnih organskih kislin.

Pot bananinega olupka se začne z njegovo neuporabnostjo. Kam torej z njim? Prvo pot predstavlja domače kompostiranje. Tako lahko na svojem vrtu postavimo kompostnik, ki za svoje delovanje nujno potrebuje neposreden stik s tlemi ter primerno prezračevanje, kar omogoča proces trohnenja. Poleg tega je za primerno kompostiranje potrebna tudi zadostna vlaga. To lahko preprosto preverimo tako, da stisnemo pest komposta, pri čemer ta ne sme razpasti, iz njega pa se tudi ne sme pocediti voda. S kompostiranjem lahko tako sami doma proizvedemo gnojilo, ki je v primerjavi z umetnimi gnojili okolju bolj prijazno.

V primeru, da si domačega kompostiranja ne moremo privoščiti, je za bananin olupek najbolj primeren smetnjak za biološke odpadke, ki je v mestni občini Ljubljana obarvan rjavo. V te zabojnike lahko odlagamo jajčne lupine, kavno usedlino, ostanke sadja in zelenjave, ostanke in pokvarjene prehranske izdelke, odpadno listje, vejevje, stare rože in plevel. Med biološke odpadke pa nikakor ne spadajo cigaretni ogorki, kosti, mrtve živali, mačji iztrebki, kuhinjska olja ter tekstil. Našteti odpadki namreč spadajo med ostale odpadke, medtem ko maščobe in kuhinjska olja uvrščamo med nevarne odpadke.

Bananin olupek je tako ob pravilnem ločevanju pristal v Regijskem centru za ravnanje z odpadki ali krajše RCERO Ljubljana. Medtem ko na domačem kompostniku poteka aerobna razgradnja, v RCERO Ljubljana potekata tako anaerobna kot tudi aerobna razgradnja bioloških odpadkov. Posledico anaerobne digestije ali z drugimi besedami fermentacije predstavlja bioplin. Anaerobni organizmi namreč v procesu fermentacije razgradijo ogljikovodike na molekule ogljikovega dioksida, metana in drugih plinov, kot so vodik, dušik in vodikov sulfid.

Sodelavci Radia Študent smo si ob dnevu odprtih vrat RCERO centra Ljubljana ogledali tudi obrate, v katerih poteka proces ponovne uporabe bioloških odpadkov. Med ogledom smo izvedeli naslednje:

Izjava

Pri anaerobni razgradnji bioloških odpadkov so ključnega pomena primerni pogoji. V prvi vrsti je ključnega pomena odsotnost kisika. Poleg tega je pomemben tudi pH, saj nastajanje metana poteka na ozkem območju pH-ja med 5,5 in 8,5. Pri tem procesu je pomembna tudi temperatura, ki se v procesu giblje med 45 in 70 stopinjami Celzija, tlak, razmerje med dušikom in ogljikom ter mešanje substrata, ki poskrbi za enakomerno potekanje procesov razgradnje.

Tako kot posledica razgradnje - v našem primeru bananinega olupka - nastane bioplin, ki predstavlja vrsto biogoriva. Z njegovo pomočjo je mogoča proizvodnja električne energije in toplote. Bioplin predstavlja obnovljivi vir energije. Ne smemo pa pozabiti, da iz bioloških odpadkov nastane tudi biomasa, ki se jo po procesu fermentacije ožame, prezrači ter pusti toliko časa, da dozori in iz nje nastane kompost. Tako se zgodba ponovne uporabe bananinega olupka zaključi, saj kot gnojilo poskrbi za uspevanje novih rastlin.

Za konec smo kar na ulici pri bližnjih smetnjakih v Rožni dolini preverili še, kako izgleda ločevanje odpadkov v praksi. Naključne mimoidoče smo povprašali, ali ločujejo odpadke. Večina nam je seveda to potrdila, smo pa pri hitrem pregledu smetnjakov videli kar nekaj malomarnosti.

Izjava

Zanimalo nas je tudi, kako zaupljivi so do pristojnih služb za predelavo odpadkov in ali verjamejo, da se njihovo ločevanje izplača.

Izjava

Nekateri mimoidoči so nam zaupali, kako bi po njihovem mnenju lahko izboljšali sistem ločevanja.

Izjava

Smetnjaki so medtem neopazno skrbeli, da se smeti med sabo niso pomešale, vsake toliko pa...

Izjava

Z raziskovanjem sveta odpadkov smo sedaj pri koncu.  Zaključujemo pa tudi z oddajami v okviru projekta Ekovest, zato člani in članice znanstvene in aktualno-politične redakcije upamo, da smo vas v teku oddaj spodbudili k razmišljanju o našem vplivu na okolje in naših zmožnostih, da prispevamo k ohranjanju in izboljšanju stanja na našem planetu.  

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.