»Oddaljeni zapuščeni stolpi so kot korale na starodavnem grebenu – obeljene in brez barv, izropane življenja.«

Margaret Atwood, Leto poplave

V letih, ko v znanstveni fantastiki nastaja nov žanr podnebne fantastike, postaja vedno bolj jasno, da podnebna kriza ni zgolj tematika, o kateri naj bi se govorilo na srečanjih podnebnih znanstvenic in znanstvenikov. Podnebna kriza zadeva prav vse in počasi, iz meseca v mesec, ko temperature dosegajo rekorde, prehaja v naš vsakdan. 

Konec devetnajstega stoletja, ob koncu angleške viktorijanske dobe, je bilo obdobje, ko so bili raziskovalci obsedeni z ledenimi dobami. Pojavili so se prvi izračuni o povezavi med izpusti ogljikovega dioksida in možnih spremembah v temperaturi ozračja, takratni raziskovalci pa so bili do teh izračunov in napovedi podnebne prihodnosti zelo skeptični. Nihče si ni predstavljal, da bi lahko človek imel tako velik vpliv na naravo, da bi ti izračuni kdaj lahko prišli prav. Prvi raziskovalci podnebja so bili torej, kot danes rečemo, skeptiki.

Skepsa še danes obkroža podnebno krizo. Danes jo podpirajo predvsem lobiji za porabo fosilnih goriv in tisti, ki si ne želijo resnih družbenih sprememb. V današnji oddaji ne bomo govorili o zanikanju in skepsi o podnebni krizi. Z besedami Davida Wallacea-Wellsa iz knjige Nenaseljiva Zemlja: življenje po segrevanju lahko rečemo:»Hudo je, mnogo huje, kot si mislite. Počasnost podnebnih sprememb je pravljica, morda tako kot tista, ki pravi, da se podnebne spremembe sploh ne dogajajo.« Stanje je veliko slabše, kot smo si pripravljeni priznati. Prostora za zanikanje in skepso ni več.

Lahko se morda tudi ne strinjate s tem, da obstajajo antropogeni vzroki za podnebne spremembe, a ljudje smo edina živalska vrsta, ki po svetu potuje z letali. Ob vsakem letu malo večjega letala, ki prevaža nekaj 100 potnic in potnikov in preleti nekaj sto kilometrov, se merijo količine izpuščenega ogljikovega dioksida v tonah. Na letu iz londonskega Heathrowa do Dunaja na posameznico ali posameznika pride do izpusta 205 kilogramov ogljikovega dioksida. Medtem so izpusti ogljikovega dioksida Opel Corse letnik 2018 na enaki razdalji na avtomobil 218 kilogramov. Ampak v avtomobilu se lahko pelje več kot le eden in že v primeru, ko se peljeta dve osebi ali več, je avto torej čistejša izbira. Pri omembi onesnaževanja zaradi letalskega prometa pa nikakor ne smemo zanemariti izpustov vojaškega letalstva.  

Ljudje smo tudi edina vrsta, ki lahko izmeri raven ogljikovega dioksida v ozračju in napove podnebne spremembe v prihodnosti. Čeprav se v napovedih skriva kar nekaj negotovosti, smo vseeno edini, ki lahko začnemo živeti bolj solidarno z našimi zanamkami in zanamci ter drugimi organizmi, s katerimi si delimo planet Zemlja. Ljudje smo zmožni družbenih sprememb, razvoja zelenih delovnih mest, uporabe zelene energije in predvsem solidarnosti.

Podnebna kriza se odvija zdaj in če ljudje ne bomo v bližnji prihodnosti spremenili našega načina življenja, se bomo mi in predvsem naše zanamke ter zanamci soočili z različnimi naravnimi katastrofami. Družboslovne znanosti in humanistika nam lahko ponujajo okno v razumevanje človekovega odnosa do narave ter tudi s podnebno krizo. Ravno podnebni krizi in psihologiji namenjamo naslednjo dobro uro. 

Eno izmed podpodročij psihologije, ki preučujejo ta pojav, je okoljevarstvena psihologija. Več o njej nam je povedala Polona Kalc, magistra psihologije, študentka biologije ter avtorica prispevka Okoljevarstvena psihologija kot raziskovalno področje v Psiholoških obzorjih.

Izjava: "Okoljevarstvena psihologija je ..."

V literaturi se poleg okoljevarstvene psihologije pojavljata tudi termina okoljska psihologija in ekopsihologija. Kalc nam pojasni, v čem je razlika med omenjenimi vejami psihologije.

Izjava: "Ja, okoljska psihologija je ..."

Roisin Murphy - Dear Miami

Poslušate oddajo Psihoteka, ki jo lahko na frekvenci 89,3 MHz ujamete vsak tretji četrtek v mesecu. Danes v oddaji predstavljam povezavo med psihologijo in podnebno krizo.

Čeprav se o podnebnih spremembah govori že več kot sto let, pa se se je psihologija začela z odnosom človeka do podnebnih sprememb ukvarjati v zadnjih desetletjih. Okoljevarstvena psihologija je tako sorazmeroma mlada veja psihologije. Več o njeni zgodovini in razvoju nam je povedala Polona Kalc.

Izjava: "Področje se je oblikovalo ..."

Prvo obsežnejše poročilo o povezavi med psihologijo in podnebnimi spremembami je bilo objavljeno pred desetimi leti. Leta 2009 je namreč Ameriško združenje psihologov izdalo poročilo z naslovom Psihologija in globalne podnebne spremembe. V njem so izpostavili, da psihologija lahko prispeva k razumevanju odnosa in vedenja posameznice ali posameznika do okolja. Na koncu poročila so tudi predlagali, kako naj bi se raziskovalci, učitelji in drugi, ki so kakorkoli vpeti v psihologijo, odzvali in ravnali pri raziskovanju in poročanju o podnebnih spremembah. Predvsem pa so v poročilu pokazali, da ljudje sicer vedo, da se podnebne spremembe dogajajo, a nikakor niso čutili, da se je nujno odzvati čim prej.

Če se je še pred desetimi leti nujnost odzivanja na podnebno krizo izgubila nekje med negotovostjo, zanikanjem človeškega vpliva na podnebje in nezaupanjem znanosti, se danes izgublja v občutku nemoči, panike, prestrašenosti in sprijaznjenosti z vročo prihodnostjo. Kljub temu veliko znanstvenic in znanstvenikov ne izgublja upanja, vsi pa priznavajo, da je pomembno poročanje medijev o podnebni krizi. Okoljevarstveni psihologi se ne strinjajo povsem, ali je bolje poročati o krizi in negativnih pojavih ali o pozitivnih optimističnih zgodbah o spreminjanju podnebja. Dihotomiji se je vsekakor dobro izogniti in o podnebni krizi govoriti s čim več ljudmi.

Zato najdemo več priporočil za poročanje o podnebnih spremembah širši javnosti tudi v drugih objavah raziskovalnih skupin s področja psihologije. Tako na primer nekatere predlagajo, naj bo poudarek na poročanju, da se podnebne spremembe že odvijajo in da smo ljudje dovzetni za družbene norme. Pri tem lahko sooblikujemo nove norme ravnanja, ki so prijazne do okolja. Posledice podnebne krize lahko vidimo v okolju, ki nas obdaja, na posledice pa lahko spomnimo tudi s pripovedovanjem o preteklosti. Poleg tega, da posameznica ali posameznik ne bosta spremenila poteka podnebnih sprememb, lahko do okolja prijazno vedenje vseeno vodi v razvoj novih družbenih norm in s tem do večjih sprememb.

Poleg spodbujanja okoljsko ozaveščenega vedenja je treba biti previden tudi pri podajanju informacij iz znanstvenih raziskav podnebnih sprememb. Nedavno ste morda zasledili članek, objavljen v znanstveni reviji Plos One, ki za Ljubljano napoveduje največjo razliko med povprečnimi temperaturami v mesecu juliju med letoma 1970 in 2000 ter predvidenimi najvišjimi temperaturami leta 2050 v primerjavi z drugimi mesti, ki so bila vključena v raziskave. 

V opisanem znanstvenem prispevku je raziskovalna skupina želela podnebne modele približati širši javnosti. To je bil tudi razlog za pregled velikega števila mest po svetu in jasne razlage. Vseeno je za poglobljeno razumevanje modelov in napovedi treba vzeti v zakup tudi intervale zaupanja in negotovost napovedovanja, ki je v omenjeni raziskavi visoka, česar pa v izsledkih raziskave žal niso navedli. Slabo pojasnjene napovedi in zamolčana negotovost, ki jo ponujajo različni modeli podnebnih sprememb, so pravzaprav lahko voda na mlin zanikovalkam in zanikovalcem podnebnih sprememb.

Šest let po objavljenem poročilu o psihologiji in globalnih podnebnih spremembah je sledil članek Psihološke raziskave in globalne podnebne spremembe. Objavljen je bil leta 2015 v reviji Nature Climate Change, z njim pa je raziskovalna skupina skušala doseči širok bazen ljudi. V članku tako izpostavijo tri področja, na katerih bi psihologija lahko bila pomemben akter na področju podnebne krize. Ta tri področja so: opisovanje človekovega dojemanja podnebnih spremeb; razumevanje in spreminjanje posamezničinega ali posameznikovega vedenja ter ravnanja gospodinjstev, ki vodijo v podnebne spremembe; in raziskovanje človeškega vpliva ter odziva na podnebne spremembe.

Okoljevarstveni psihologiji sta blizu tudi socialna in razvojna psihologija. Več o tem in o oblikovanju okoljske identitete sledi po glasbenem premoru.

Courtney Barnett - Kim's Caravan

Pozdravljeni nazaj na frekvenco 89,3 MHz. Poslušate poletno Psihoteko, v kateri zavoljo poletnih temperaturnih rekordov premlevamo podnebno krizo skozi oči psihologije.

Ljudje s svojim ontogenetskim razvojem in s pripadnostjo v družbenih krogih razvijamo identitete. Del njih je namenjen tudi našemu odnosu do okolja. Zato se pri proučevanju razmerja med človekom in okoljem okoljevarstvena psihologija znajde tudi v preseku s socialno ter razvojno psihologijo. Več o okoljski identiteti nam je povedala Kalc.

Izjava: "Okoljsko identiteto bi ..."

Okoljsko identiteto torej oblikujemo med svojim razvojem in jo razvijamo ter spreminjamo v odnosu s svojim družbenim okoljem. Pogovori, izobraževanje, skupne akcije in pobude lahko spremenijo odnos do okolja.

Ta odnos pa psihologija preučuje s pomočjo različnih metod, za razumevanje odnosa med človekom in naravo so pomembni tudi različni dejavniki. Več nam pojasni Polona Kalc.

Izjava: "Psihologija to raziskuje ..."

Anderson .Paak - Yada Yada

Poslušate Radio Študent na frekvenci 89,3 MHz. V današnji Psihoteki se sprašujemo, kakšna je vloga psihologije v času podnebnih sprememb.

Podnebne spremembe se zdijo ljudem nekaj oddaljenega in neotipljivega, kljub temu da zadnja leta vsako leto doživljamo vedno več poletnih temperaturnih rekordov. Vse raziskave in modeli jasno kažejo, da se je podnebje v zadnjem stoletju spreminjalo, kar je bilo tudi pričakovano. A nikoli v zgodovini se še ni spreminjalo tako hitro. Znanstvenice in znanstveniki so enotni, da je vzrok za podnebno krizo tudi delovanje človeka.

Zdi se, da ljudje težko razumemo, kakšne posledice prinaša podnebna kriza. O tem sem vprašala psihologinjo Polono Kalc.

Izjava: "Ja, vsekakor obstaja ..."



V izjavi smo slišali, da imajo psihološke pristranskosti lahko vpliv na naše videnje in razumevanje stanja okolja. Tako na primer zaradi optimistične pristranskosti podnebne krize ne jemljemo tako resno, kot bi jo morali. Pri razumevanju in sprejemanju podnebne krize se prepletajo tako mentalne bližnjice, čustva, okoljski signali, družbene izkušnje in kontekst, v katerem je posameznica ali posameznik. Znano je, da se v primeru, ko se v medijih več govori o podnebni krizi in to poročanje sovpada z večjim nihanjem lokalnega vremena, zavedanje o podnebnih spremembah okrepi. Gre za tako imenovano dostopno hevristiko. Za razumevanje večine posamezničinih in posameznikovih vedenj je potrebno vzeti v zakup tudi družbene norme, navade in privzete možnosti v odnosu z okoljem in naravo.

Do okolja prijazna vedenja naj bi se razlikovala tudi med spoloma. Raziskava iz leta 2016 je pokazala, da naj bi bilo razumevanje do okolja prijaznih vedenj bolj v domeni žensk kot moških. Nedavno pa je raziskovalna skupina iz Združenih držav Amerike in Nizozemske poročala, da obstaja razlika v razumevanju vedenja moških ter žensk in njihove spolne usmerjenosti. Če ženska ali moški izkazuje vedenje, ki jih sicer kot značilnosti pripisujejo nasprotnemu spolu, jo oziroma ga drugi prej vidijo kot nekoga, ki ni nujno heteroseksualka ali heteroseksualec. Tipična ženska vedenja naj bi bila tako na primer tudi ločevanje odpadkov in uporaba reciklirane nakupovalne vreče, medtem ko naj bi bila domena pravih moških skrb za avtomobil in tesnenje oken ter vrat.

Opisani raziskavi o razlikah v okolju prijaznem vedenju in spolu se dotikata le WEIRD oziroma zahodnih, izobraženih, industrializiranih, bogatih in demokratičnih družb. Pa vseeno bi bil sklep obeh navedenih raziskav tudi, da moramo stopiti izven okvirov spolne in seksualne binarnosti in se primarno osredotočiti na do okolja prijaznejši in bolj zelen način življenja.

Poleg optimistične pristranskosti in drugih hevristik v psihologiji za razlago nastanka ter obstoja skupin, ki zavajajo ter zanikajo podnebno krizo, pogosto omenjajo konformnost ljudi in željo po pripadnosti določeni družbeni skupini. Konformnost je eden od načinov družbenega učenja in lahko vodi v kopiranje prepričanj ter vedenj zavoljo pripadnosti in posnemanja drugih v neki družbeni skupini.

Če nekateri vidijo pobudo za zanikanje podnebne krize tudi v človeški konformnosti, je morda ravno ta tudi upanje za nadaljni boj za boljše življenjsko okolje ljudi in drugih živali. O tem, kako uporabiti znanja iz psihologije za spreminjanje vedenj in navad ljudi, bomo govorili v nadaljevanju današnje Psihoteke.

V nedavni raziskavi odnosa ljudi do gensko spremenjenih organizmov so ta odnos primerjali tudi z odnosom posameznic in posameznikov do podnebnih sprememb. Raziskovalna skupina je odkrila, da so nasprotnice in nasprotniki gensko spremenjenih organizmov pogosto tisti, ki o njih malo vedo, a so prepričani, da imajo poglobljeno znanje. Raziskovalna skupina pa ni odkrila podobnega vzorca med objektivnim in samoocenjenim znanjem ter prepričanji o podnebnih spremembah. Ljudje imajo lahko v primeru podnebnih sprememb objektivno znanje o njih, a kljub temu zanikajo njihov obstoj, če jih k temu vodijo politična prepričanja. Neobstoječo povezavo med objektivnim in samoocenjenim znanjem ter prepričanji o podnebnih spremembah pripisujejo dejstvu, da je razprava o podnebnih spremembah politična in tako naša ideološka prepričanja povozijo posamezničina ali posameznikova znanja ter prepričanja.

Ravno zato so nujni pogovori o podnebni krizi in aktivnostih vsake posameznice ter posameznika v družbi. Tako se lahko sčasoma zaradi norm in želje po pripadnosti skupini spremenijo tudi naša ideološka prepričanja; tudi v primeru, ko že imamo poglobljeno znanje o podnebnih spremembah. V nadaljevanju današnje Psihoteke bomo govorili ravno o tem, kaj lahko psihologija prispeva k spreminjanju vedenj ljudi.

Tune-Yards - ABC 123

Poslušate avgustovsko krizno Psihoteko, v kateri na frekvenci 89,3 MhZ odpiramo vroče teme o podnebnih spremembah in njihovi povezavi s psihologijo.

Raziskovalna skupina v članku o psihologiji in globalnih podnebnih spremembah se je dotaknila tudi tega, kako lahko psihologija raziskuje oziroma podpira spreminjanje človeškega vedenja kot odziv na podnebne spremembe.

Pri proučevanju odnosa med človekom in okoljem ima psihologija svoje omejitve. Podnebna kriza ne zadeva zgolj posameznic ali posameznikov v njihovem okolju, pač pa vse ljudi. To omejitev izpostavi tudi Polona Kalc, ko sem jo vprašala, kaj lahko psihologija kot veda prispeva k skrbi za okolje in boju proti podnebni krizi.

Izjava: "Brala sem ..."

Nikakor se ne smemo slepiti, da bomo samo s spremenjenim vedenjem posameznic in posameznikov ter peščice obveščenih in zelenih gospodinjstev spremenili potek podnebne krize. Takšno vedenje je sicer treba spodbujati, saj če držijo teze, ki pripisujejo pomen konformnosti za spreminjanje vedenj, lahko vodijo do razvoja vedenj, prijaznih do okolja v večjih družbenih skupinah. Vseeno pa to ni razlog, da bi zanemarili globalna okoljska gibanja, ki edina lahko vodijo do večjih sprememb.

Če nam psihologija ponuja uvid v posamezničino ali posameznikovo vedenje, nam antropologija in sociologija omogočata spoznavati skupnosti ljudi in njihov odnos do podnebne krize. Pomembna spoznanja o odnosu med družbo, človekom in naravo ponuja tudi filozofija. Po glasbenem premoru se bomo posvetili raziskovalkam in raziskovalcem, ki so dnevno soočeni s posledicami podnebnih sprememb.

Snail Mail - Heatwave

Poslušate Radio Študent na frekvenci 89,3 MHz. V avgustovski Psihoteki predstavljamo psihologijo podnebne krize.  

Če smo do sedaj govorili o vseh ljudeh in se nismo osredotočili na določeno skupino ljudi ter njihov odnos do podnebne krize, se sedaj posvetimo znanstvenicam in znanstvenikom, ki so na prvi bojni črti. To so tiste raziskovalke in raziskovalci naravnega sveta, ki se dnevno soočajo s spremembami v naravnem okolju, ki so posledice globalnih podnebnih sprememb. Sčasoma in ob dnevni izpostavljenosti neobetajoči se prihodnosti razvijejo svojstven odnos do podnebne krize. Nekateri poročajo o negativnem počutju, o nemoči in anksioznosti, drugi imajo več upanja. O odnosu raziskovalk in raziskovalcev do podnebnih sprememb in z njimi povezanih vplivov na naš planet sem povprašala Polono Kalc.

Izjava: "Vprašanje mi je ..."

Podnebna kriza torej ni samo nekaj, kar zadeva različna področja naravoslovja - z dviganjem temperatur in ravni morja postaja resničnost za marsikatero prebivalko in marsikaterega prebivalca planeta Zemlja. Podnebna kriza je del nas, del našega življenja in tako jo moramo tudi razumeti, o njej se moramo pogovarjati, izražati strahove in upanje za prihodnost ter zavestno spreminjati naše vedenje, ki lahko podnebno krizo blaži, ter se vključevati v gibanja, ki se borijo proti nadaljnjemu uničevanju planeta.

Podnebne krize ne moremo celostno razumeti brez razumevanja ljudi in družbe, hkrati pa je boj proti podnebni krizi tudi boj za bolj enakopravno ter solidarno življenje vseh na tem planetu - pa naj bodo to rastline ali druge živalske vrste in različne skupnosti ljudi.  

Za zeleno prihodnost, Zarja.