Psihologija primatov
»Če želijo psihologi doseči celovito razumevanje človeškega vedenja in kognicije, ne smejo spregledati primatološkega znanja o vedenju in kogniciji drugih primatov, še posebej naših bližnjih sorodnikov.«
Lepo pozdravljeni v marčevski Psihoteki na Radiu Študent, kjer raziskujemo področje psihologije primatov in pomena, ki ga ima ta za psihologijo. Na splošno raziskovanje primatov v psihologiji spada v področje primerjalne psihologije oziroma psihologije drugih živalskih vrst. Glavna premisa te oddaje je vprašanje, če res lahko preučujemo le ljudi same, da razumemo njihovo vedenje?
Primerjavo človeških psiholoških procesov z živalskimi nam omogočata obstoj skupnih prednikov in evolucijski izvor vedenja. Živalski model predpostavlja, da obstajajo pri ljudeh in primatih pomembne podobnosti v strukturi in funkciji možganov oziroma podobnosti psiholoških procesov in procesov učenja. Ugotovitve raziskav, narejenih na nečloveških primatih, zato lahko nakažejo smer raziskovanja pri ljudeh. Vendar pa primatološke raziskave ne nudijo neposrednih informacij, ki bi jih lahko brez premisleka in dodatnega raziskovanja posplošili na ljudi.
Ker so živalski modeli dolgo časa služili kot analogija za človeški razvoj, sta bili v preteklosti psihologija in primatologija močneje povezani. Primatologija je bila koristna tudi zaradi etičnih omejitev pri raziskovanju vedenja ljudi, ki so bile pri živalih manjše. Do sedemdesetih let dvajsetega stoletja sta psihologija in antropologija dominirali na področju primerjalnega raziskovanja človeških in nečloveških primatov, medtem ko sta od takrat dalje vodilno vlogo prevzeli ekologija in evolucijska biologija. Predvsem v psihologiji je napredek nevroznanosti sprožil zanemarjanje vedenjskih raziskav. Oblikovalo se je prepričanje, da bo preučevanje možganske strukture in funkcij z natančnimi merskimi pripomočki vodilo v odvečnost raziskovanja vedenja.
Kljub temu, da je v zadnjem času primatologija v psihologiji odrinjena na stranski tir, ji veliko avtorjev priznava pomemben doprinos k oblikovanju določenih psiholoških teorij. Čeprav je njen vpliv danes manjši, primatologija še vedno služi kot podporni sistem psihologiji, predvsem pri usmerjanju psihološkega raziskovanja in oblikovanju hipotez.
Sprehodimo se počasi skozi džunglo razumevanja psihologije in primatologije ter njunih povezav.
Psihologija se od drugih vedenjskih disciplin razlikuje po teorijah in metodoloških postopkih, a so osnovna raziskovalna vprašanja v svojem bistvu enaka ne glede na proučevano vrsto: kako genetski in okoljski dejavniki sovplivajo na razvoj vedenja? Kateri so endogeni faktorji in zunanji dražljaji, ki nadzorujejo in urejajo vedenje? Kako vedenje pripomore k preživetju in razmnoževalnem uspehu posameznika?
Primerjava človeškega vedenja in vedenja drugih živali lahko temelji na homologiji in analogiji. Če vedenje opisujemo kot pridobljeno po skupnem predniku, govorimo o homologiji. Verjetnost, da je vzorec vedenja podedovan, je večja, če sta si vrsti filogenetsko bližje. Človeško vedenje je torej bližje primatom, posebej velikim afnam in še posebej šimpanzom. Če je podobno vedenje odraz konvergentne prilagoditve podobnemu okolju, ali, povedano drugače prilagoditev različnih vrst organizmov na enake ekološke pogoje, govorimo o analogiji. Zaradi omejitev pri prilagoditvi okolju so nam bližje genetsko, anatomsko, fiziološko in kognitivno podobne vrste, primati.
Primatologija je veda o nam evolucijsko najbližjih vrstah - primatih. Je interdisciplinarna veda, ki se umešča nekam med biologijo in antropologijo. Ukvarja se z raznolikimi področji kot so anatomija, antropologija, biologija, medicina, psihologija in zoologija; strokovnjaki iz teh področij posegajo po znanjih iz primatologije.
V novejši taksonomiji obsega rod primatov ali prvakov več kot tristo vrst, ki jim poljudno rečemo opice. Človeku najbolj evolucijsko oddaljene so polopice ali prosimiani, bližje so nam opice novega, še bližje od teh pa opice starega sveta. Sami spadamo v skupino afen oziroma v angleščini apes . Afne delimo na nižje, višje in človeka. Med višje afne spadajo šimpanzi, bonobi, gorile in orangutani, med nižje pa giboni. Vrste se med seboj zelo razlikujejo po očitnih lastnostih, kot so velikost in teža, a tudi po nam bolj pomembnih lastnostih, kot je raznolikost vedenja.
Izbira določene vrste za primerjavo s človekom je arbitrarna, razen če ne vključimo v izbiro več podobnosti, kot je zgolj vedenje. Človeku po bioloških, vedenjskih in socialnih vzorcih najbolj ustreza primerjava z opicami iz starega sveta makaki in pavijani ter z višjimi afnami šimpanzi in bonobi.
Ljudje smo si z najbližjimi živečimi afnami delili prednike pred 6–8 milijoni let. V tem času so se nakopičile spremembe, ki nas očitno ločujejo od afen. Primatologi so, da bi premostili te ogromne razlike, pogosto poenostavljali človeško vedenje in tako onemogočili pridobitev smiselnih izsledkov. Poleg tega psihologija ni sprejela vpogledov primatologije v svojo disciplino, saj so biološko podlago, skupno tako nam kot primatom, razumeli kot škodljivo za razvoj lastne, neodvisne discipline.
Živali, ne samo primati, so bile kot modeli človeškega vedenja in objekti raziskovanja pregnane iz družboslovja. Prav tako se družboslovcev ne uči evolucije, etologije in genetike, kar so osnove primatološkega raziskovanja. Ljudje smo, kot v družboslovju pišejo Aristotel, Descartes, Kant in Marx, več kot živali. Pravijo, da imamo jezik, kulturo, razum, dušo, orodje in samozavedanje, česar ostale živali ne premorejo.
S tem se je težko strinjati! Tovrstno zmotno mišljenje ustvarja ogromen prepad med ljudmi in ostalimi živalmi, kar v praksi onemogoča produktivno sodelovanje psihologije in primatologije.
Argument proti uporabnosti primerjalnega vedenjskega raziskovanja je predpostavka, da je človeško vedenje popolnoma določeno z okoljem, ki pa je v sodobnosti precej drugačno od okolja skupnih prednikov in obstoječih primatov. Kar seveda ne drži, kot kažejo preštevilne vedenjsko-genetske raziskave, sploh dvojčkov.
Človeško vedenje in um sta unikatna ravno toliko, kot so unikatna vedenja in um drugih vrst. Evolucijski procesi, ki so omogočili edinstvene lastnosti, so bistveno podobni za vse vrste na zemlji. Zelo verjetno je, da imajo socialne in reproduktivne dejavnosti dolgo evolucijsko preteklost in se deloma še vedno kažejo v moderni družbi. Človeški vedenjski vzorci sodelovanja, tekmovanja in iskanja spolnih partnerjev so še danes podobni najbližjim sorodnikom.
No, morda so podobni, ampak kultura in družba sta neločljiv del človeka. Človeška konstitucija, če mislimo možgane ali družbo, omogoča nadzor in spreminjanje gonskih, če parafraziramo, evolucijskih vzgibov.
Da ne zaidemo v lažno iskanje razlik ali celo človeške superiornosti, se spomnimo še na mnoge podobnosti. Z živalmi, še posebej primati, si delimo značilnosti, kot so socialno življenje v večjih ali manjših skupinah, kooperacijo in tekmovanje. Tudi pri živalih lahko govorimo o intraspecifični raznolikosti, torej različnosti posameznih osebkov znotraj vrste. Nekateri psihologi so tudi pri živalih odkrili podobne faktorje osebnosti, kot jih imamo ljudje. Odvisno od definicije pa lahko tudi pri primatih govorimo o jeziku in kulturi.
Primerjalni psiholog Maestripieri o pomembnosti raziskovanja primatov pravi: »Proučevanje vedenja in uma nečloveških primatov lahko izboljša naše razumevanje prilagoditvene vrednosti mnogih človeških umskih in vedenjskih procesov. Velja pa tudi obratno.« Tudi tokratni gostji oddaje sta izpostavili, zakaj se zdi njima pomembno raziskovati primate.
Prvo jasno povezavo med vedenjem ljudi in primatov je v knjigi The expression of the emotions in man and animals iz leta 1872 nakazal Charles Darwin, ki je v tem delu primerjal obrazne izraze primatov in ljudi. Primerjalnega raziskovanja se je sistematično lotil gestalt psiholog Wolfgang Köhler, ki je na Tenerifih med prvo svetovno vojno proučeval zmožnost vpogleda šimpanzov v različnih eksperimentalnih nalogah. Njegov sodobnik, psiholog Robert Yerks, je na Floridi v ZDA ustanovil primatološki laboratorij. S proučevanjem velikih afen je poskušal nasloviti nerešljive probleme v psihologiji.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja sta zakonca Kellog skupaj vzgajala šimpanzinjo Gua in sina Donalda. V večmesečnem projektu, ki sta ga skrbno popisovala in snemala, sta želela Guo naučiti tudi jezika ... Kar jima je, kot mnogim za njima, spodletelo. Po drugi svetovni vojni se je zanimanje psihologije za vedenje primatov povečalo, na kar kažejo tudi poskusi Harryja Harlowa. Čeprav se je v samem začetku osredotočal na učenje primatov, je danes najbolj znan po prikazu navezanosti dojenčkov in socialnega razvoja primatov, še posebej rezusov. Čeprav v svojem času najbolj popularen, je največji napredek v konceptualni integraciji bioloških in psiholoških pristopov k proučevanju vedenja prispeval Robert Hinde, ki ga je k proučevanju primatov usmeril Bowlby, in je prav tako proučeval navezanost mame in dojenčka pri rezusih. Svoje raziskovanje je strnil v konceptualni okvir proučevanja socialnih procesov na treh ravneh kompleksnosti: interakcije, odnosi in socialna struktura.
V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja so antropologijo in psihologijo zamenjale ekologija, evolucijska biologija in druge biološke discipline (genetika, molekularna biologija in nevroznanost), zaradi česar sta se področji psihologije in vedenja primatov ločili. Poleg zunanjih dejavnikov manjšega zanimanja za vedenjsko primatologijo sta tej umanjkali trdna teoretska podlaga in metodološka strogost.
Griffin in Gallup sta močno pripomogla k razvoju polja kognicije primatov, s čimer je vedenjska primatologija teoretično in empirično napredovala ter se zopet navezala na psihologijo. S sodobnimi genetskimi študijami se je model primata za raziskovanje človeške kognicije in vedenja izkazal za najbolj ekološko veljavnega, torej najbolj primerljivega z resničnim življenjem človeka.
Hkrati z eksperimentalnimi pristopi pa je vladalo v prvi polovici 20. stoletja veliko zanimanje za proučevanje primatov v naravnem okolju, vendar pa so se odprave prekinile zaradi druge svetovne vojne. Po vojni so japonski raziskovalci najprej antropološko, nato pa tudi psihološko proučevali vedenje in kulturo makakov. V kombinaciji s proučevanjem rezusov v Portoriku so prepoznali matrilinearne strukture makaških družb in mehanizme pridobitve dominantnosti.
Zahvaljujoč paleontologu Louisu Leakeyu so na področje primatologije vstopile tudi trimatinje Jane Goodall, Dian Fossey in Biruté Galdikas oziroma ljubkovalno Leakeyevi angeli.
Ravno smo dobro začeli s Psihoteko na Radiu Študent o psihologiji primatov. Besedo predajamo mladima raziskovalkama evolucijske antropologije Zarji Muršič in Marie-Claire Pagano.
Marie-Claire je magistrica primatologije, ki je v svoji magistrski nalogi opazovala vedenje makakov.
Zarja je doktorska študentka evolucijske antropologije in se ukvarja s proučevanjem inovativnosti pri otrocih. Je sodelavka znanstvene redakcije Radia Študent in Metine liste, svoja zanimanja deli na blogu Piškotarna.
Pogovarjale smo se o razlikah v proučevanju otrok in primatov, posebej zanimivo se nam je zdelo pretirano posnemanje otrok.
Ponavadi poskuša psihologija svoje metode prenesti direktno na proučevanje tujih vrst ali obratno. Če otrok izvaja nalogo, ki je v naravi pogosta pri vranah, ali če izvede nalogo, ki bi jo sicer izvajal otrok, šipmanz, ne moremo pričakovati dobrih rezultatov. Dobrih v smislu, da bi odražale lastnosti v vsakdanjem življenju posameznika. Principu, pri katerem so naloge zelo blizu vsakdanjim opravilom in katerih izsledke posledično lažje prenesemo v življenje, pravimo ekološka veljavnost.
Pozdravljeni na večernem programu Radia Študent. Vračamo se k tretjemu delu Psihoteke o primatologiji. Za nami je že vsa teorija in polovica pogovora. V naslednjih minutah lahko prisluhnete pogovoru z Zarjo in Marie-Claire o razširjenosti primatoloških centrov, vplivu ujetništva na vedenje živali in kulturi pri primatih.
Primati imajo srečo, da se nam zdijo, tako kot pande, simpatične živali. Veliko več denarja in pozornosti pritegne karizmatičen orangutan kot pa za noht velika žuželka, kar sta obe sogovornici naslovili kot problem v varstveni biologiji.
V hitrem zaporedju si v nadaljevanju sledijo drobci pogovora o izmuzljivi témi kulture pri živalih.
Prišli smo do konca marčevske Psihoteke. O primatologiji je pisala Ana, brala sta Cvetko in AMG, tehniciral je Makis. Sledi zaslužena glasbena poslastica. Pa lahko noč!
Glasba v oddaji:
Bonobo: Dial M for monkey
Gorillaz: Clint Eastwood
Pixies: Monkey gone to heaven
Simian Mobile Disco: Caught in a wave
Orang-utan: Magic playground
Dodaj komentar
Komentiraj