Kako to, da nam je danes lahko smešno (in) blizu nekaj, česar nismo živeli, v jeziku, ki ni naš prvi jezik, v prostoru, ki ni naš vsakdanji? Kdaj je nekaj hkrati dovolj daleč in dovolj blizu, da je smešno? Kakšna je funkcija humorja, kdaj in kje ga iščemo, kako ga najdemo in zakaj nas združuje in kdaj razdvaja? Kje se smešno sreča s trpljenjem, turobnostjo in brezupom in kaj nam to pove? Ali je v stičišču med melanholijo in humorjem smiselno iskati kaj balkansko-jugoslovansko specifičnega? In seveda, zakaj je to psihološko zanimivo vprašanje?

V zadnji Psihoteki leta 2024 se nama je v studiu pridružila Marijana, poslušalstvu radia poznana tudi kot sodelavka glasbene redakcije. Pogovarjale smo se o razmerju med melanholijo in humorjem v postjugoslovanski filmski produkciji. Začele smo s kratkim uvodom v filmsko teorijo in nadaljevale z razvozlavanjem družbeno-kulturnih specifik, ki nas združujejo v melanholičnem humorju in humorni melanholiji razdružene postjugoslovanske krajine.