Znanstvena novinarka Angela Chen odpre svojo knjigo o aseksualnosti s pogovorom s prijateljico: »Kaj je zate spolna privlačnost in kako jo občutiš?«. Prijateljica boljšega odgovora kot, da gre za neko specifično občutenje, nima. Chen vse to zanima, saj ve, da tega občutenja ne pozna – identificira se kot aseksualka. Njeno zgodbo in razmišljanje podrobneje spoznamo skozi celotno knjigo Ace: Kaj aseksualnost razkriva o poželenju, družbi in pomenu seksa, ki je izšla leta 2020 pri založbi Beacon Press. 

Črka A stoji čisto na koncu kratice LGBTQIA+. Vsaka od teh črk ponazarja manjšinske identitete spola in spolne usmerjenosti kot oznake na zemljevidu. A kot piše Angela Chen, ko se opira na poljskega filozofa Alfreda Korzybskega, zemljevid še ni pokrajina. Citat iz knjige to lepo ponazori: »Zemljevid je preprostejša reprezentacija tega, kar dejansko je tam, in pokrajina je vedno bogatejša kot oznake na listu papirja.« Dodatek termina »aseksualnost« tako bolj točno naslika pokrajino človekove spolnosti, a zavedati se moramo, da je še vedno le zemljevid in da so izkušnje različnih oseb veliko bolj edinstvene in raznolike, zato pa vredne resnega in poglobljenega raziskovanja.  

Knjiga je razdeljena na tri dele. V prvem spoznamo možne definicije aseksualnosti in del avtoričine osebne izkušnje. Krajše izseke nameni celibatu in tudi incelom. Za slednje nima simpatije, vseeno pa njihovo jezo povezuje z družbenimi pričakovanji o moškosti. Chen izpostavi tudi, kako zapostavljeni so aseksualni moški, saj se od moških tipično pričakuje visoka stopnja seksualnosti. V drugem delu knjige se avtorica posveti raznolikosti znotraj skupnosti aseksualnih oseb in družbenemu doživljanju aseksualnosti. Tu odpira vprašanja o tem, zakaj invalidnost pogosto samodejno povezujemo z aseksualnostjo in zakaj je aseksualnost povezana z belci. V tretjem delu preplete več identitet, s poudarkom na spolni usmerjenosti in spolu, loči aseksualnost od aromantičnosti in predstavi različne vrste platonskih razmerij. Na koncu oriše prihodnost, v kateri si želi, da različnost ne bi bila več obravnavana kot drugačnost. Cilj osvobojene aseksualnosti je po mnenju avtorice tudi seksualna in romantična svoboda za vse. 

Skozi celotno knjigo spoznavamo zgodbe aseksualnih oseb. Med pripravo knjige je avtorica opravila pogovore z več kot sto osebami: nekatere v raznospolnih, druge v istospolnih razmerjih in poročene; druge samske; nekatere so transspolne, druge imajo več partnerskih razmerij. Spoznamo osebe z gibalnimi oviranostmi, od katerih družba pričakuje, da nimajo spolnih odnosov, ter osebe iz temnopoltih in latino skupnosti, od katerih primarno belska družba pogosto pričakuje hiperseksualnost. Avtorica vključi tudi primere iz popularne kulture, kot je lik Todda Chaveza iz risanke BoJack Horseman.

Ravno ta preplet sociologije, antropologije, zgodovine in psihologije z osebnimi izkušnjami in doživljanji ljudi ter avtoričinim življenjem bralko ali bralca privabi in vodi po spoznavanju aseksualnosti. V knjigi na primer spoznamo Hunterja, vzgojenega v krščanstvu, ki je čakal do poroke, da je z ženo imel spolni odnos. A ker je aseksualna oseba, sploh nikoli ni razumel, kakšni skušnjavi se izogiba. 

Čeprav aseksualnost obstaja, odkar obstaja seksualnost, se je kot prepoznavna identiteta oblikovala šele z vzponom interneta, ki je ljudem omogočil, da so se našli na forumih in družbenih omrežjih. Mnogo oseb, ki nastopajo v knjigi, izpostavlja, da so se trudile razumeti, kako je njihova seksualnost drugačna od družbeno sprejete, ki naj bi jo čutili vsi. Predpona a- pomeni brez, torej aseksualne osebe druži to, da ne čutijo spolne privlačnosti do drugih. To pa ne pomeni, da si ne želijo intimnih odnosov. Biti »ace« ne pomeni, da nikoli nisi imel ali imela spolnega odnosa ali da jih nimaš, niti da ne masturbiraš. 

Kot druge identitete je tudi aseksualnost spekter. Osebe, ki se denimo opredeljujejo kot demiseksualne, čutijo spolno privlačnost le do osebe, s katero so vzpostavile močno čustveno vez. Siva aseksualnost, angleško grey ace, pa opisuje tiste, ki spolno privlačnost doživljajo zelo redko. Chen piše v knjigi, da je spolna usmerjenost, kamor sodi aseksualnost, le ena izmed dimenzij spolnosti. Tudi aseksualne osebe lahko uživajo v nenavadnih spolnih praksah ali angleško kinks, fetiših, različnih estetikah in fantazijah, ki zapolnjujejo prostor med spolnostjo in intimo.

V knjigi Chen navaja, da je po podatkih raziskav v populaciji približno en odstotek aseksualnih oseb. Več je cis žensk kot cis moških, veliko oseb je trans ali so spolno nekonformne, izstopajo osebe z nevrodiverziteto. Večina je oseb z belo poltjo kože. Raziskave aseksualnosti ne povezujejo s travmami iz preteklosti ali s kakršnimikoli fiziološkimi stanji. Chen kritično obravnava medikalizacijo in nerazumevanje, s katerim se aseksualne osebe srečujejo pri zdravstvenih delavcih. V enem od poglavij predstavi tudi razširjen koncept privolitve avtorice Emily Nagoski, ki privolitev razdeli na navdušeno, prostovoljno, neprostovoljno in prisilno. Ta način privolitve upošteva zapletenost samih odnosov med ljudmi in družbenega ter kulturnega razumevanja položaja določene osebe v odnosu.

Avtorica v knjigi veliko govori o tem, da je spolnost politična. V besedah Chen: »Nadzor nad spolnostjo je klasično orodje dominacije, vedno uporabljeno s strani močnejšega proti šibkejšemu.« Tudi v zgodovini feminističnih gibanj, ki jih avtorica opisuje v knjigi, je ženska osvobojena, šele ko je spolno osvobojena. Takrat ima moč. To je pogosto videnje med belkami iz srednjega razreda. 

Naša kultura temelji na predpostavki, da si vsakdo želi spolnih odnosov, pa naj bo ta oseba biseksualna, razno- ali istospolno usmerjena. Aseksualnost je tako pogosto izpuščena in spregledana. Spolno privlačnost in seks poveličujemo kot nekaj, kar naj bi nam prineslo posebno izpolnitev, pri tem pa pozabljamo, da tega ne doživljajo in ne potrebujejo vsi. Avtorica si želi, da bi razumevanje aseksualnosti vodilo tudi v spremembo našega dojemanja spolnosti na splošno – da bi prišli do sveta, ki ne potrebuje več oznak, ker bi bila raznolikost sprejeta. Hkrati pa bi ljudje imeli boljše intimne, tudi spolne odnose.

S prepletanjem zgodb različnih posameznikov avtorici uspe približati to mnogim težko razumljivo identiteto. S tem osvobaja tudi vse nas ostale od pričakovanj o spolnosti, ki nam jih vsiljujejo popularna kultura in mediji. Skozi knjigo bralka ali bralec namreč lahko na svež način razmišlja o odnosih, intimnosti, romantiki in seksu. Zastavlja se vprašanje, kako spolnost ločiti od nadzora, izkazovanja ter izkoriščanja moči? Morda ravno spoznavanje in sprejemanje aseksualnosti lahko zagotovita nova razumevanja užitka, družbenih odnosov in pomenov spolnosti. Morda celo omogoča preseganje hierarhij, ki so pogosto vpletene v medosebne odnose.

Knjiga Ace daje aseksualnim osebam glas in prostor ter njihove svetove na zanimiv in privlačen način približa vsem. O tem, kako malo govorimo o tej temi, priča že dejstvo, da je avtomatski popravljalnik med pisanjem te recenzije besedo aseksualnost ves čas popravljal v seksualnost ali vsaj biseksualnost. Kot da bi morali biti vsi seksualni, tisti, ki niso, pa morajo ustvarjati drugačno zgodbo. Ta knjiga jim pri tem pomaga. Hkrati pa opozarja na družbene pritiske, povezane s spolnostjo. Med branjem knjige se zavemo, kaj več bi lahko dobili od naših odnosov, če bi se osvobodili predstav o tem, kaj naj bi čutili in počeli.

Poslušali smo glasbeno podlago Ite Kore kompilacije Senzorama volume dve. Brali smo knjigo Ace ameriške znanstvene novinarke Angele Chen. Svetove aseksualnosti je spoznavala Zarja.