Buče!
Napisati knjigo o sranju je napisati knjigo o pravzaprav vsem. Medtem ko knjiga s podobnim naslovom - Zgodovina dreka - prikaže, kako se je človeška vrsta skozi zgodovino ukvarjala s svojim izločanjem, pa letos izdana knjiga evolucijskega biologa Carla T. Bergstroma in raziskovalca podatkov Jevina D. Westa z naslovom Calling Bullshit: The Art of Skepticism in a Data-Driven World govori o nekem čisto drugem sranju. Če je bilo prvo sranje z vzponom meščanske družbe vedno bolj očem skrito in potisnjeno v intimni prostor individuuma, je drugo sranje, ravno nasprotno, vse bolj vseprisotno in javno - v njem se dobesedno utapljamo.
Vendar pa podajanje sranja ali - če uporabimo bolj precizen slovenski izraz - prodajanje buč ni nov izum današnje napredne tehnološke dobe. Kot opozori Bergstrom, je v živalskem svetu zavajanje nekaj vsakdanjega. Cilj je seveda prevara, da bi z njo prišli do vira hrane, območja, partnerja oziroma partnerke ... Človeško komunikacijo po drugi strani omogoča jezik, ki razpira neslutene možnosti zavajanja. Avtorja tako na začetku knjige tematizirata predvsem blefiranje in pomensko izmuzljivost oziroma dvoumnost v vsakdanjih pogovorih, kot tudi nove načine javnega in zasebnega komuniciranja prek novih tehnoloških kanalov. In seveda senzacionalizem medijev - pri katerem gre predvsem za povečanje prodaje in klikov in ne za podajanje verodostojnih novic. Prodajanje buč je danes bolj vseprisotno, ker smo količinsko zasuti z več informacijami, ki so nam posredovane in jih tudi mi sami posredujemo na drugačne načine.
Zato senzacionalizem verjetno še najbolje povzame spremembe v diskurzu, pri katerih modus operandi postajajo razni medijski spini ter širjenje tako napačnih in nepreverjenih informacij kot tudi namenoma zavajajočih dezinformacij. In nenazadnje fabriciranje realnosti z lansiranjem protislovnih fake news, katerih namen ni več samo zavajanje, ampak načrtno odvračanje pozornosti od celotnega dogajanja. Bistvo takega posredovanja podatkov po tehnoloških kanalih je prav v njihovem hitrem širjenju, medtem ko kvaliteta vsebine in njena resničnost nista več zares tako pomembni.
Bergstrom in West se v izhodišču naslanjata na ameriškega filozofa Harryja Frankfurta, ki je že pred dobrimi 30 leti napisal kratek esej O sranju. Slednje je definiral kot popolnoma indiferenten odnos do resnice. Namen prodajanja buč je namreč predvsem v ustvarjanju dobrega vtisa ali prepričevanju v lasten prav. Pri tem prodajalec ali prodajalka buč ne izbira sredstev in se ne ozira na resnično stanje stvari, ki ga verjetno niti ne pozna zares dobro. Prav v tej točki se razlikuje od lažnivca ali lažnivke, ki se laže zgolj z ozirom na resnico - ker pozna resnično stanje stvari in želi občestvo odvrniti stran od njega. Prodajalcem buč pa je vseeno, kaj je res ali ne, dokler jim uspe kontekst ukriviti do te mere, da obvelja njihova resnica.
Prav zato problem utapljanja v sranju najbolje povzame Brandolinijev princip: Količina energije, ki jo potrebujemo, da ovržemo sranje, je vsaj za en red velikosti večja od količine energije, ki je bila potrebna za njegov nastanek. Razkrinkavanje lažnih zgodb in potvorjenih dejstev zahteva namreč veliko veliko več napora, kot ga je bilo vloženega v izmišljevanje in prodajanje buč. Po eni strani gre za sledenje informacijam, preverjanje virov in oblikovanje nove narative, ki dejstva postavi v ustrezen kontekst. Po drugi strani posredovanje razkrinkanja zahteva od poslušalca ali poslušalke koncentracijo in željo po vedenju resnice oziroma tem, da ne širi buč. Resnici na ljubo, vsi smo že prodajali ali pa morda celo ves čas prodajamo in kupujemo buče, zato zanesljivo poznamo ta občutek.
Izumljanja strategije, kako se boriti proti onesnaževanju sveta s sranjem in bučami, sta se Carl Bergstrom in Jevin West lotila leta 2017, ko sta na Univerzi v Washingtonu osnovala predmet Calling bullshit in omogočila spremljanja video predavanj tudi na internetu. Knjiga izhaja iz izkušenj predavanj in je napisana z jasnim didaktičnim namenom - učiti, kako zapazimo buče, ter tudi, kako obtožimo prodajanja buč.
Vendar sta specifika knjige Calling Bullshit in tisto, kar jo loči od podobnih emancipatornih pozivov humanističnih in družboslovnih knjig, v tem, da se osredotoča predvsem na kvantitativne, torej številčne podatke. Gre za informacije in podatke, ki so podani v obliki številk, grafov, procentov, s sklicevanjem na vrednosti algoritmov, p-vrednosti .... Kot razlog avtorja navajata, da se v zadnjem času pojavlja neka nova sorta buč, ki se sklicuje na jezik matematike, znanosti in statistike.
To novo sorto buč avtorja opredelita kot new school bullshit in jo razločita od tako imenovanega old school bullshita, ki se nanaša predvsem na izpiljeno retoriko in veščino prepričevanja. V slednjem so v stari Grčiji blesteli sofisti, danes pa smo že navajeni, da smo na vsakem koraku zasuti z zavajajočimi oglaševalskimi sporočili, birokratsko latovščino, političnimi floskulami in raznimi new age nakladanji.
Novo sorto buč bi lahko filozofsko okarakterizirali kot fetiš števil, saj so v naši družbi števila tista, ki podajo avro verodostojnosti. Ponazarjajo namreč preciznost, objektivnost in metodo znanstvenega pristopa. Verodostojnost števil je predpostavka, brez katere ne morejo niti psevdoznanstveniki in psevdoznanstvenice ter zagovorniki in zagovornice raznih teorij zarot. Vsi se sklicujejo na številke ter posnemajo vtis znanstvenih raziskav in strokovnost avtoritet. Tako kot z besedami pa se zlahka manipulira tudi s števili, saj se jih lahko bodisi prestavi v neustrezen kontekst ali pa oblikovno priredi in na ta način onemogoči ustrezne primerjave. Poleg tega izobraževalni sistemi večinoma ne dohajajo nuje poučevanja interpretacije vizualnih podatkov in njihovega umeščanja v ustrezen kontekst.
Pri sranju nove šole gre torej za omotavanje informacij v oblike, ki jim dajo videz legitimnosti, saj so podane z odstotki, diagrami, tabelami, grafi in krivuljami. Vendar namera vizualnega potvarjanja računa predvsem na to, da se veliko ljudi ne znajde v kvantificiranih podatkih - torej da ne znamo razbrati, za kaj gre, in postaviti podatkov v ustrezen vsebinski kontekst.
Zato je prava vrednost knjige Calling Bullshit v njeni didaktični naravnanosti, saj prek niza lekcij s praktičnimi primeri ponazori, kako se pravzaprav izviti iz matrice videza. Primeri v knjigi segajo od pojasnjevanja razlike med korelacijo in vzročnostjo do principov delovanja algoritmov in velikega podatkovja ter pristranskosti izbire pri vzorčenju podatkov. Velik del knjige je namenjen obrazložitvi podatkovnih vizualizacij, ki so oblikovane z jasnim namenom zavajanja, v knjigi pa nam avtorja s primeri ponazorita, na kaj moramo biti pozorni pri njihovi interpretaciji. To pogosto počneta s še dovoljšnjo mero humorja, da se nevajena bralka, včasih bolj, kdaj pa tudi manj uspešno, prebija skozi statistične razlage.
Seveda pa je veščina razbiranja in razumevanja podatkovnih vizualij zgolj polovica poti. Ključna je tudi ustrezna kontekstualizacija. Tu se pokaže precej idealistična predpostavka avtorjev, da za prepoznavo buč ne potrebujemo nujno tehnične podkovanosti in formalnega izobraževanja iz statistike. Po njuno zadošča že, da namesto prepuščanja čustvom uporabimo logično razmišljanje in kritično mišljenje, ter predvsem, da prepoznavanje sranja vadimo. Razkrinkavanje buč je namreč veščina, ki jo je treba gojiti, da postane navada. Le na ta način bomo tudi sami prispevali k zmanjšani prodaji takšnih in drugačnih sort buč. To je že vse res. Vendar avtorja morda premalo poudarita, da tudi sposobnost kritičnega mišljenja ni tako samoumevna, ampak verjetno še bolj redka in težko pridobljena veščina. Brez umestitve podatkov v širši okvir, ki je v vsakdanjem življenju ponavadi kar družbeno-politični kontekst, bomo širjenje buč namreč težko ustavili.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj