Notranji sovražnik

Notranji sovražnik

Recenzija izdelka
25. 1. 2019 - 16.00

Notranji sovražnik

Današnja recenzija znanstvene redakcije bo posvečena knjigi, stari že skoraj deset let. Knjiga o raku z naslovom Kralj vseh bolezni: biografija raka, ki jo je napisal zdravnik onkolog Siddhartha Mukherjee, je s svojo temo brezčasna in jo lahko beremo kot kriminalni roman. Delo v izvirniku nosi naslov The Emperor of All Maladies: A Biography of Cancer in je leta 2010 izšlo pri ameriški založbi Simon & Schuster. Slovenski prevod je izšel dve leti kasneje pri založbi Modrijan. Besedilo je prevedla Lili Potpara, strokovno pa ga je pregledala magistra Mirjana Rajer, doktorica medicine z Onkološkega inštituta Ljubljana.

Pisati o bolezni je vedno hoja po robu. Na eni strani je nevarni prepad medicinske suhoparnosti, na drugi strani pa lahko pademo v luknjo samopomilovanja in romantičnih metafor. Avtor knjige Kralj vseh bolezni se uspešno izogiba obeh strmin. Ponuja zgodovinski pregled razvoja raziskav in zdravljenja raka ter skozi različne zgodbe prikaže nešteto obrazov te bolezni: od osebne stiske in srečevanja z obolelimi do političnih spletk in finančnega ozadja zdravljenja. Izmuzljiva narava raka je osnovni motor pripovedi. Njegovo nenehno spreminjanje je razlog, da nenehno uhaja zdravnikom iz rok.

Siddhartha Mukherjee je po izobrazbi zdravnik, raziskovalec celične biologije raka, zaposlen v medicinskem centru Univerze Columbia v New Yorku. V njegovi poklicni usmerjenosti je možno iskati vzrok za opisane zelo osebne zgodbe o srečanjih z obolelimi in po drugi strani za natančne opise celičnih lastnosti tumorja. Knjiga Kralj vseh bolezni je njegov prvenec, zanjo je leta 2011 prejel tudi Pulitzerjevo nagrado. Do danes pa je napisal že drugo knjigo z naslovom The Gene: An Intimate History, ki pa še nima slovenskega prevoda. (popravek: Knjiga je izšla tudi v slovenskem prevodu z naslovom Gen: intimna zgodovina, pri založbi UMco leta 2018. Za napako se opravičujem.)

Podnaslov knjige napeljuje na misel, da je glavni protagonist romana kar rak sam. Prvi zapisi o odstranitvi tumorja dojke izvirajo iz obdobja Starega Egipta. Na tem mestu se začne potovanje neštetih vprašanj. Kaj je rak, je to virus, je nalezljiv, kako ga lahko uničimo, ga lahko izrežemo, zažgemo, zastrupimo? Avtor opisuje številne primere v zgodovini zdravljenja raka, ko so zdravniki in zdravnice že mislili, da so premagali to bolezen. Razsejani tumorji v pljučih ali kje drugje so pogosto izginili in tolikokrat se je zdelo, da je bolnik ozdravljen. Dokler se ni obdobje remisije bolezni končalo, rak pa se je vrnil in ponavadi udaril še močneje. Ob takšnih nihanjih so se pri zdravljenju raka uveljavile različne metode, katerih kombinacijo uporabljamo še danes.

Prvi najbolj neposreden poseg je kirurška odstranitev tumorja. V začetkih so izrezovali čim več tkiva, razmišljali so po principu “več je bolje”. Ženskam z rakom na dojki so odstranili še spodaj ležeče prsne mišice, bezgavke in kakšno rebro. Sledili so novejši trendi zdravljenja s kemoterapijo. Po razcvetu radikalne kirurgije v devetnajstem stoletju je v začetku dvajsetega prišlo do odkritja citostatikov. Ni naključje, da odkritje kemoterapije sovpada z drugo svetovno vojno.

Prvi dokazano učinkovit citostatik, ki so ga začeli uporabljati za zdravljenje, je bil bojni plin iperit. Zgodilo se je, da so nemški vojaki v letalskem napadu na pristanišče v mestu Bari na jugu Italije razstrelili tudi skrivne angleške zaloge prepovedanega bojnega plina. Preživele posameznike in posameznice so zdravili in naredili biopsijo njihovega tkiva. Ob pregledu celic preživelih so ugotovili, da je plin uničil predvsem hitro deleče se celice v njihovih telesih. Hitre delitve pa so značilne tudi za rakave celice. Po serijah poskusov se je izkazalo, da plin uspešno uničuje tudi notranjega sovražnika. Bitka z rakom se je spremenila v državljansko vojno v telesu bolnika.

Ob odkritju prvega citostatika so začeli testirati zelo različne strupe in iskali pravilno, najbolj učinkovito doziranje. Cilj je bil najti ravnovesje, pri katerem človek še preživi, njegov rak pa ne. Vzporedno z razvojem kemoterapije pa je prišlo tudi do odkritja rentgenskih žarkov. Izkazalo se je, da so žarki dvojno uporabni. Omogočili so pogled na tumor znotraj telesa in hkrati uničevali njegovo hitro rast. Danes je klasično zdravljenje raka še vedno kombinacija treh omenjenih metod: kirurške odstranitve, zdravljenja s citostatiki in obsevanja. Glede na tip in lokacijo tumorja pa so možnosti s sodobnih terapij bolj številne in manj invazivne.

Rak je bolezen vsakega posameznika, je bolj ali manj naključen proces napačnih celičnih delitev. V knjigi Kralj vseh bolezni nas avtor pripelje tudi do sedanjosti in bolj tarčnih terapij. Individualizirano zdravljenje omogoča natančen napad in manj kolateralne škode. Takšno zdravljenje predstavljajo denimo hormonska terapija, imunoterapija, elektrokemoterapija in genska terapija. Ob pregledu zgodovine raka nam postane jasno, da o njem težko govorimo na splošno, saj je prav vsak zgodba zase. Številna rakava obolenja so danes že ozdravljiva, pri drugih pa se odstotek preživetja od časa starega Egipta do danes ni spremenil.

Avtor bolezen spretno vpleta v čas, o katerem piše. Skozi odnos do raka raziskuje tudi širše razmišljanje o telesu in zdravljenju, značilno za prostor in obdobje dogajanja. Vojne z rakom ne bije zgolj vsak posameznik, pač pa zmago nad rakom napoveduje tudi vsak naslednji ameriški predsednik, torej država in sistem. V ozadju se obračajo zaslužki farmacevtske industrije, katere interesi so usmerjeni v zaslužek in manj v prid človeka. Duh časa avtor oriše z metaforičnimi in konkretnimi izjavami ljudi, ki so tako ali drugače oblikovali razmišljanje o tej bolezni. Prav to je največja prednost knjige, saj ne zaide v strogo medicinsko obravnavo, pač pa bolezen obravnava celostno, sistemsko. Rak ni zgolj bolezen človeka, pač pa ima tudi simbolno mesto v družbi.

Bitka z rakom je večna, in čeprav je razvoj v zadnjih letih vedno hitrejši, še vedno v krogih lovimo svoj rep. Rak je del naše evolucijske dediščine. Vedno je bil in bo prisoten z nami, ob nas in v nas. Morda pa se bo nekoč dovolj osamosvojil in zapustil varno človeško telo, ki ga s svojo rastjo ubija, ter odkorakal v svojo smer.

Raku je žvižgala Urša.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness