Morska voda je rahlo bazična, njen pH je bil v predindustrijskem času krepko čez 8. Sedaj počasi upada in se tako bliža kislemu pH območju; po napovedih naj bi do leta 2100 padel pod 8 in se približal vrednosti 7,8. Tako okolje, “morje jutrišnjega dne”, pa je mogoče opazovati okoli gradu Aragonese, ki leži blizu otoka Ischia v bližini Neaplja v Italiji. Tja iz odprtin na morskem dnu izhaja ogljikov dioksid. V tem zakisanem območju morja uspejo raziskovalci in raziskovalke našteti tretjino manj vrst kot v okolju, ki je še bolj bazično, a se, zaradi človeških izpustov ogljikovega dioksida v ozračje, nevarno hitro kisa.

Elizabeth Kolbert opiše ta svet nekje na sredini knjige Šesto izumrtje: nenaravna zgodovina, ki ji je namenjena današnja znanstvena recenzija. Knjiga Šesto izumrtje je izšla leta 2014 v angleškem jeziku pod naslovom The Sixth Extinction: An Unnatural History pri založbi Henry Holt and Company. Leta 2015 si je avtorica Elizabeth Kolbert za to knjigo prislužila Pulitzerjevo nagrado. Štiri leta po izidu izvirnika, leta 2018, pa je izšel slovenski prevod pri založbi UMco. Pod prevodom se je podpisala Anja Radaljac.

Elizabeth Kolbert v knjigi ne zagovarja posebej pomena biodiverzitete, a s samimi opisi potovanj in videnega bralko ali bralca prepriča, da si zaželi raznolikosti živega. Knjiga pa lahko tudi vzbudi strah in gnus nad našo vrsto. Čeprav na koncu ne ponudi rešitve in tudi ne veliko upanja, je nujno čtivo za današnji čas podnebne krize in upora proti izumiranju.

Avtorici se lahko pridružimo na potovanju po Amazoniji, po naravnih parkih v Združenih državah Amerike, po muzejih v Evropi, po morjih ter otokih v Avstraliji in še kje. V knjigi so med znanstvenimi dejstvi in pogovori z raziskovalkami in raziskovalci spretno vpleteni potopisi iz različnih krajev, ki jih je avtorica obiskala. Zato se knjiga hitro in lahko bere, vseeno pa ji ne manjka strokovnih virov in ne skopari s predstavitvijo prepletenosti in zapletenosti živega sveta. 

V začetku knjige predstavi pretekla izumrtja živih organizmov. Na podlagi raziskav fosilov predstavi geologijo in sam razvoj raziskovanja dosedanjih izumrtij vrst živih bitij. Zanimivo je, da so ljudje šele v 18. stoletju prvič spoznali, da so vrste v preteklosti izumirale. To spoznanje je sovpadalo tudi z razvojem zgodnje evolucijske misli. V zadnjih 200 letih sta področji geologije in raziskovanja izumrtij napredovali, a ne pretirano hitro. Izumrtje na koncu krede, ko so izginili dinozavri, so na primer raziskovalci in raziskovalke pojasnili šele v 80. letih prejšnjega stoletja. 

Knjiga Elizabeth Kolbert Šesto izumrtje je polna znanstvenih obratov in novosti. Zdi se, da so bile vse znanstvenice in znanstveniki, ki so kadarkoli proučevali izumrtja in jih želeli pojasniti, na robu pomembnih znanstvenih odkritij. Na začetku jih je redko kdo jemal resno, na koncu pa je bilo že skoraj prepozno.

Pomembno spoznanje, ki ga avtorica Kolbert večkrat izpostavi, je, da vrste ne izumrejo z danes na jutri, ampak gre za počasen potek, ki se lahko vleče tudi več tisočletij. Vseeno pa v fosilnih ostankih jasno vidimo porast novih vrst in nenadna izumrtja, kar lahko, ko gledamo skozi prizmo geološkega časa, privede do napačne predstave, da so izumrtja hitra ter kratkotrajna obdobja. 

V drugi polovici se ob branju o šestem izumrtju počasi potopimo v oceane in preselimo v svet, v katerem še obstaja in je že obstajal misleči človek. Narobe je misliti, da se je šesto izumiranje začelo dogajati po industrijski revoluciji in da bo posledica podnebne krize. Ne, kot predstavi Elizabeth Kolbert v knjigi izumrtij, smo bili ljudje iztrebljevalci drugih vrst že od takrat, ko smo poselili vse celine. Pred nekaj deset tisoč leti smo tako uspešno iztrebili mega favno in marsikaterega od ogromnih sesalcev, ki so takrat naseljevali planet. Tako so izumrle vrste, kot so jamski medved, mamut v Evraziji in mastodon v Ameriki.

Ko se zavemo našega starodavnega vpliva na naravo, vidimo, da se je s tehnološkim razvojem kriza biološke raznovrstnosti le še poglabljala. Človeške selitve in obljudenost najrazličnejših habitatov so pripomogle k prenašanju organizmov, ki  napadajo, zajedajo ali na kakršenkoli drugačen način pogubljajo druge vrste. Tako na primer vrste netopirjev izginjajo iz ameriških jam, raznovrstnost žab v Amerikah se manjša. Mimogrede: dvoživke so v trenutnem izumiranju vrst najbolj na udaru. Ko Elizabeth Kolbert jasno in nazorno opiše različne načine, na katere je človeška vrsta uničila in še uničuje druge vrste, verjetno marsikdo začuti kar sovraštvo in gnus do svoje lastne vrste. 

Zaključek knjige o šestem izumrtju vrst morda razočara, na drugi strani pa tudi preseneti, saj ne ponuja upanja, kot je to v navadi. Ne, svet bomo verjetno odstopili orjaškim podganam. Za kar smo in bomo odgovorni sami.

O knjigi Šesto izumrtje avtorice Elizabeth Kolbert bomo govorili tudi v četrtek, 26. septembra, ob sedmih zvečer na Vodnikovi domačiji v sklopu niza pogovorov Znanstveno kazalo. Pogovoru o biotski raznovrstnosti in izumiranju vrst se bosta pridružila raziskovalca z Nacionalnega inštituta za biologijo, doktor Davorin Tome in mladi raziskovalec Timotej Turk Dermastia.

Z izumrtji se je seznanila Zarja.