V oddaji o grafenu smo predstavili, kako imajo nekaj atomov tanke plasti materiala drugačne električne in kemične lastnosti kot masa snovi istega materiala. A sinteza tako tankih plasti nikakor ni enostavna in je z obstoječimi metodami možna le pri kopici materialov.

Raziskovalni skupini z univerze v Wisconsinu je uspel preboj na področju sinteze dvodimenzionalnih materialov. Uspelo jim je izdelati nekaj nanometrov debele plasti cinkovega oksida. Sintezo so dosegli s specializirano površinsko aktivno snovjo. Tovrstne snovi, med katere sodi tudi detergent, imajo lastnost manjšanja površinske napetosti, ko jih dodamo tekočini.

Na gladino tekočine s cinkovimi ioni so dodali posebno površinsko aktivno snov s sulfatnimi ioni. Zaradi kemičnih lastnosti se je uredila po gladini in tvorila enojni sloj molekul. Sulfatni ioni v površinski snovi so se razporedili tako, da so kazali v smeri tekočine in zaradi nasprotnega električnega naboja privabljali cinkove ione iz tekočine. V nekaj urah se je tako na površini nabralo dovolj cinkovih ionov, da so tvorili le nekaj atomov tanko plast cinkovega oksida.

Tako proizvedene tanke plasti so za zdaj velike le nekaj deset mikrometrov. Raziskovalci in raziskovalke na podlagi tega odkritja predvidevajo, da je postopek mogoče izboljšati in tvoriti večje površine, primerne za proizvodnjo. Cinkov oksid je danes v uporabi pri tranzistorjih, svetlečih diodah, zaslonih, kot dodatek v gumah, keramikah in vrsti drugih materialov. Dvodimenzionalne snovi pa z novimi lastnostmi nakazujejo širše področje uporabe predvsem v polprevodniški industriji.

Prikazan postopek je vsekakor korak naprej pri razvoju nanomaterialov, saj je predvidoma s spreminjanjem površinsko aktivnih snovi na ta način mogoče izdelati nanometrske plasti vrste drugih materialov.

Razlog za medsebojno negovanje kožuhov pri opicah se morda skriva v zmožnosti ohranjanja stalne telesne temperature. Mednarodna raziskovalna skupina je preučila nagačene hrbte v naravnem okolju poginulih opic vervet. Njihovo dlako so v prvem pogoju negovali tako, kot to počno druge opice. Počesali so jo v smeri od konic proti korenini, kot bi želeli narediti pričesko, polno volumna. V drugem pogoju pa so dlako počesali v obratni smeri od korenin proti konicam, kar je primer nenegovanega opičjega kožuha.

Prečesano dlako so izpostavili vetrovniku in ob tem merili odboj svetlobe z nagačenega kožuha, iz česar so lahko preračunali stopnjo izolacije. Dlaka, ki je bila negovana na način, kot bi to naredile druge opice, je bila debelejša in je tako tudi nudila boljšo izolacijo. Nasprotno pa je bil sloj poglajene dlake tanjši in ni ponujal dobre izolacije.

Najpogosteje omenjen razlog za negovanje je utilitaristične narave, saj naj bi z njim iz dlake odpravili ektoparazite in umazanijo. Termoregulacija se tako pridružuje tovrstnim  razlagam. Negovanje pa lahko razlagamo tudi v kontekstu ohranjanja družbenih vezi v opičjih skupnostih. Opozoriti je treba, da je bila opisana raziskava izvedena na modelnih nagačenih dlakah, za boljše razumevanje pomena in vzrokov za negovanje bo tako treba izvesti še kar nekaj opazovanj opic v divjini.

Opičje dlake sta natančneje raziskala Ian in Zarja.