Z Univerze v Kaliforniji tokrat prihaja nekoliko temnejša novica o 3D tiskalnikih. Raziskovalna ekipa Williama Groverja je namreč s pomočjo dveh različnih vrst 3D tiskalnikov natisnila večje število majhnih diskov. Prva vrsta 3D-tiskalnikov je proizvedla izdelke iz stopljene plastike, druga pa iz tekoče smole. Zanimalo jih je, če bo pri zarodkih rib cebric prišlo do razvojnih pomanjkljivosti zaradi neposredne bližine natisnjenih diskov.

Dobljeni rezultati so negativno presegli njihova pričakovanja, saj so v vseh petrijevkah z ribami in natisnjenimi diski zabeležili nižjo stopnjo preživetja. Bolj smrtonosni so bili diski iz tekoče smole, kjer so po sedmih dneh največkrat pomrli vsi zarodki. V redkih primerih rojstev pa so vedno zabeležili razvojne pomanjkljivosti.

Sklepajo, da je do tega prišlo, ker so nekateri člani iz družine monomerov, ki jih uporabljena tekoča smola lahko vsebuje, v določenih primerih strupeni. Omenjene ugotovitve odpirajo pomemben, a nekoliko zapostavljen vidik morebitne škodljivosti plastičnih izdelkov, ki jih tiskamo s 3D-tiskalniki.

Nima vsak dobre orientacije, zato ni čudno, da je  bila lani podeljena Nobelova nagrada namenjena prav odkritju možganskega GPS-a. V znanstveni reviji Neuron pa znanstveniki z bostonske univerze sedaj pišejo, da so opazili, da iste mrežne celice, ki v možganih oblikujejo sliko prostora in nas tako pravilno usmerijo, obenem merijo tudi razdaljo in čas potovanja.

Raziskovalci so podgane postavili na tekaško stezo in iz na prvi pogled nepredvidljivih signalov, ki so prihajali iz mrežnih celic, razbrali nekakšen vzorec. Ko je podgana pretekla točno določeno razdaljo, se je - ne glede na hitrost premikanja - v njenih možganskih mrežnih celicah sprožil signal. Podobno so se signali pojavljali v določenih časovnih intervalih. Signali so se sicer prožili tudi iz drugih vrst možganskih celic, toda mrežne celice so bile pri tem najbolj natančne.

Tudi druge celice hipokampusa, ki je med drugim odgovoren za tvorjenje spominov, tesno sodelujejo z našimi mrežnimi celicami. Zato ne preseneča, da so te poleg računanja porabljenega časa in prehojene razdalje pomembne tudi za časovno umestitev dogodkov. Ob tem se upravičeno sprašujemo: ali je neozdravljivo zamujanje večno kritiziranih posameznikov nemara pogojeno zgolj s slabšimi računskimi sposobnostmi možganskih mrežnih celic?

Danes sva za vas zamujala Sebastijan in Andrea.