Ob opazovanju sonde Juno, raziskovalne sonde, ki kroži okrog Jupitra, so znanstveniki s Politehnične univerze v Valenciji ugotovili, da se njena hitrost ne sklada z napovedano. Tako so naredili nov model napovedi hitrosti, v katerem so upoštevali možne napake starega modela, ter raziskali dodatne vplive na sondino hitrost.

Začenši z Einsteinovo teorijo relativnosti, je človek začel zelo natančno napovedovati nebeške pojave. Tako natančno, da nas lahko GPS vodi korak za korakom! Splošna teorija relativnosti zapoveduje, da bo čas na uri na Zemlji tekel počasneje kot na uri satelita v orbiti okrog Zemlje. Ob neupoštevanju te teorije se nenatančnost lokacijskih naprav GPS v enem dnevu poveča za pet velikostnih redov. Za primerjavo - namesto da vam telefon pokaže malo pikico v centru Ljubljane, bi vam orisal krog možnosti vašega nahajanja vse tja do Domžal. Ko si lahko vsaj malo predstavljamo natančnosti današnjih napovedi, pa pridemo do aktualnega problema: kako lahko spravimo sondo vse tja do Jupitra, nato pa ugotovimo, da smo narobe napovedali njeno hitrost v orbiti?

Sonda Juno je bila z Zemlje poslana petega avgusta 2011. Njena prva naloga je bila utiriti se v krožnico okrog Sonca, narediti en krog na podobni razdalji kot Zemlja ter se nato s pomočjo Zemljine gravitacije katapultirati vse tja do daljnega Jupitra. Ob prihodu se je sonda utirila v orbito okoli Jupitra, vendar se njena hitrost ni skladala z napovedano.

Ekipa znanstvenikov iz Valencie je uporabila podatke sonde v lasti ameriške vesoljske agencija NASA in naredila svoj model napovedi sondine hitrosti. K primerjavi modela so dodali možne napake Nasinih prvotnih napovedi ter raziskali dodatne možnosti netipičnih motenj. Izkazalo se je, da so glavni kandidati za nenatančnost napovedi gravitacijski vplivi Jupitrovih lun, nesimetričnost Jupitrovega gravitacijskega polja ter gravitacijski magnetizem. Gravitacijski magnetizem je področje, ki daje analogije med vplivom relativnostne teorije na dano telo v gravitacijskem polju, s premikajočim se delcem v električnem polju.

Čeravno znanstveniki niso mogli s prstom pokazati na glavnega krivca, ima največji vpliv na sondino hitrost v novih modelih nehomogenost gravitacijskega polja. Dejstvo sovpada z opažanji, da je motnja v hitrosti dosti večja, če je sonda bližje Jupitrovi površini. Če to povežemo s splošno teorijo relativnosti, ugotovimo, da bi bile napake pri napovedi hitrosti sonde Juno zaradi nehomogenosti gravitacijskega polja veliko večje kot napake lokacijskih sistemov na Zemlji. Pa že ti so vas iskali vse tja do Domžal! Ob povedanem pa je treba izpostaviti še, da so podobne motnje pri meritvah hitrosti opazili tudi pri obhodih satelitov na Zemlji.

Tako smo kljub glavoboleči natančnosti planiranja sondinega petletnega potovanja do Jupitra naleteli na prej ne viden problem.

Skozi planete je z vami krožil vajenec Nejc.