Bila je huda mravljica

V današnjem Znanstvenem britoffu poročamo o raziskavi, objavljeni v znanstveni reviji Royal Society Open Science. Kanadska znanstvena skupina je ugotovila, kako se pajki izogibajo mravljam. Zaznavajo namreč posebne kemikalije, ki jih mravlje izločajo.

Že nekaj časa je znano, da pajki pri izbiranju lokacije za svojo mrežo pazijo, da ta ni preblizu mravelj. Poskušajo se jim čim bolj izogibati, saj jim predatorske mravlje predstavljajo nevarnost; s pajki se namreč prehranjujejo. Ker je izdelava pajkove mreže dolgotrajen in energetsko potraten proces, so pajki med gradnjo bolj izpostavljeni nevarnosti. Prav zato mreže raje pletejo na manj nevarnih lokacijah, oddaljenih od predatorskih mravelj in njihovih kolonij.

Da bi raziskovalna skupina dobila odgovor na vprašanje, kako pajki prepoznajo bližino predatorskih mravelj, je zbrala več vrst mravelj in pajkov. Uporabila je rdeče vozlaste mravlje, črne mravlje in tesarske mravlje, od pajkov pa omarnega pajka, črno vdovo, navadnega križevca in pajka hobo. Poskus je zastavila tako, da je skupino mravelj vsake vrste posebej za 12 ur zaprla v posodo z navlaženo bombažno kroglico. Nato je pripravila dve posodi, ki sta bili med seboj povezani z majhnim tunelom - v eno je dala navlaženo bombažno kroglico, ki je bila v stiku z mravljami, v drugo pa tako, ki z njimi ni bila v stiku. Nato je v posodo dodala skupino pajkov in opazovala, kam se bodo premaknili. 

Večina pajkov se je bombažni kroglici, ki je bila v stiku z mravljami, umaknila. Nanjo so se namreč vezale kemijske snovi, ki jih izločajo mravlje in ki jih pajki očitno lahko zaznajo. Slednji so se zato raje umaknili v posodo brez takšne vate. Vse vrste mravelj pa na pajke niso imele enakega vpliva. Najbolj so nanje vplivale rdeče vozlaste mravlje, saj se je večina pajkov, potem ko je zaznala njihovo prisotnost, umaknila v drugo posodo. Zanje so bili najbolj dovzetni pajek hobo, omarni pajek in črna vdova. Najmanjši vpliv so imele na navadnega križevca. Drugi dve vrsti mravelj, torej črne in tesarske mravlje, pa na nobenega izmed pajkov nista zares vplivali.

Raziskovalna skupina sklepa, da se odgovor skriva v izjemni napadalnosti, agresivnosti in uspešnem plenilstvu rdečih vozlastih mravelj. Prav zato se je najverjetneje tudi pri pajkih, ki predstavljajo njihov plen in ki živijo v podobnih ekoloških nišah, razvil poseben nagon za izogibanje. Raziskovalna skupina sklepa tudi, da navadni križevec ni razvil nagona za izogibanje, saj tudi v naravi redkeje pride v stik s to vrsto mravelj.

Kemijske spojine, ki jih mravlje izločajo, bo raziskovalna skupina v prihodnje še bolje raziskala, saj imajo velik potencial, da bi jih ljudje lahko uporabili kot repelent proti pajkom.

S pajki je pred mravljami bežala Dora.