Zaradi strmega upada biodiverzitete pogosto ne moremo več neposredno spremljati sprememb v ekosistemih. Za opazovanje vrst in oceno stanja biotske raznovrstnosti se zato denimo uporablja posredna tehnika zbiranja okoljske DNK, ki najbolje deluje v vodnih ekosistemih. Kljub široki uporabnosti metode v vodi pa za zbiranje okoljske DNK iz zraka še ni enovitega pristopa. Britanska raziskovalna skupina je preverila metodo, s katero naj bi zaznali in identificirali fragmente DNK, ki jih živali med interakcijo z okoljem puščajo v okoliškem zraku. Svoje ugotovitve so opisali v reviji Cell.

Raziskovalna skupina je, da bi testirala svojo hipotezo o zaznavi in identifikaciji fragmentov DNK v delcih iz zraka, vzorčila zrak v lokalnem živalskem vrtu. Na različnih lokacijah so s pomočjo vakuumskih črpalk zbirali vzorce s črpanjem zraka skozi filtre. Iz delcev, pobranih s filtrov, so izolirali DNK in jo sekvencirali. Zaporedja iz vzorcev zraka so primerjali z zaporedji iz referenčne baze podatkov ter tako prepoznali, katerim živalskim vrstam pripadajo fragmenti iz zbranih vzorcev.

Po analizi so ugotovili, da vzorca ne sestavljajo samo delci DNK, ki pripadajo genomom živali iz živalskega vrta. V vzorcu so odkrili tudi okoljsko DNK živali, ki živijo na podeželju blizu živalskega vrta. V nekaterih vzorcih so našli tudi DNK živali iz živalskega vrta, ki bivajo v zaprtih ogradah daleč od mest vzorčenja.

Raziskovalna skupina sicer priznava, da je visoka gostota živali v živalskem vrtu umetno povečala verjetnost zaznave okoljske DNK. Vpliv na koncentracijo okoljske DNK bi lahko pripisali tudi dejavnostim oskrbnikov in obiskovalcev živalskega vrta. Kljub temu glede na rezultate verjamejo, da je vzorčenje zraka uporabna metoda za biomonitoring kopenskih ekosistemov. Zaradi svoje neinvazivnosti je metoda posebej uporabna za spremljanje stanj populacij ogroženih ali težko dostopnih živalskih vrst.

Z okoljsko DNK je po zraku letel vajenec Žiga.