Raziskovalna skupina iz Sydneyja je uspešno vgradila bionična očesa devetim ovcam. Svoje delo je predstavila v reviji Biomaterials.

Slepota in slabovidnost sta lahko posledica okvar vidne poti na različnih nivojih. Vsaj delno bi lahko vid vrnili z uporabo vidnih protez, ki z električno stimulacijo oponašajo prenos informacij po naravni vidni poti. Vidne proteze pogosto temeljijo na pojavu, imenovanem fosfen. Pri tem imamo občutek, da vidimo svetlobo, čeprav v resnici svetloba ni vstopila v oko. To se zgodi, denimo, ko si pomencamo zaprte oči in vidimo podobe. Do fosfenov pride zaradi mehanične, električne ali magnetne stimulacije vidne poti. Oblika fosfena je odvisna od načina stimulacije in od vidne poti, ki se med posamezniki močno razlikuje, kar je glavni problem pri oblikovanju bioničnih očes. 

Bionično oko, ki so ga uporabili v študiji, je sestavljeno iz niza elektrod, pritrjenih na žilnico, vizualnega stimulatorja in telemetričnega vsadka. Telemetrični vsadek je povezan z zunanjim oddajnikom, ki mu posreduje podatke o svetlobnih signalih iz okolja oziroma o sliki. Prejete signale telemetrični vsadek nato pošlje vizualnemu stimulatorju, ki se na to odzove z električno stimulacijo mrežnice prek elektrod. 

Po operativnem posegu za vgraditev bioničnega očesa preizkusnim ovcam, ki se je izkazal za varnega, so raziskovalci in raziskovalke z rentgenskimi posnetki spremljali položaj elektrod. Izbrali so metodo postavitve elektrod, pri kateri ne pride do direktnega stika med mrežnico in elektrodo, kar zmanjša verjetnost poškodb mrežnice. Največji problem pri vgrajevanju naprav v telo je njihov vpliv na okoljna tkiva, saj v telesu delujejo kot tujek. Ob poškodbi pride do vnetja, ki povzroči fibrozo oziroma razraščanje vezivnega tkiva. Vnetje mrežnice lahko vodi v njeno tanjšanje zaradi odmiranja celic, ki jo sestavljajo. Tanjšanje mrežnice in fibroza lahko ovirata prenos električnih signalov po vidni poti. Pri večini primerkov je sicer prišlo do minimalnega začasnega razrasta vezivnega tkiva. 

Znanstveniki in znanstvenice so torej pokazali, da je bionično oko biokompatibilno. Čeprav so študijo naprave izvedli na majhnem vzorcu, so rezultati vzpodbudni za nadaljnje preizkušanje. Naslednji potencialni korak bi bila uporaba bioničnega očesa na ljudeh, pri čemer napravo čaka še največji preizkus. Ali se bodo električni signali iz elektrode prek vidnega živca v vidno skorjo prenesli v obliki smiselnih fosfenov in bodo uporabnikom in uporabnicam znatno izboljšali kvaliteto življenja, je vprašanje, na katerega bodo odgovarjale prihodnje raziskave.

Ovce je v cyborge spreminjala vajenka Ajda.