V današnjem ZbritOFFu na pozitivni nogi začenjamo ponedeljek z raziskavo, v kateri sta raziskovalca ugotavljala vpliv kolektivnih čustev na solidarnost skupnosti po kolektivnih travmah. Izkazana povečana solidarnost nakazuje na družbeno odpornost, rezilientnost skupnosti ob katastrofah. Čeprav sta se avtorja v članku osredotočila na teroristični napad v Parizu leta 2015, podobno velja tudi za časa koronavirusa, ko se solidarnostne akcije na socialnih omrežjih vrstijo ena za drugo.

Raziskovalca sta se oprla na Durkheimovo teorijo kolektivne živahnosti, collective effervescence, ko sta želela razumeti, kakšne funkcije imajo socialna sinhronizacija in njeni učinki. Zanimale so ju medosebne komunikacije, ki ob travmatičnih dogodkih vključujejo izjemno bogate vsebine o poteku dogodkov in spremljajočih čustvih. Ti pogovori so po njunem mnenju zelo podobni socialni sinhronizaciji, saj jačajo skupno identiteto, kolektivno samopodobo, pozitivne afekte in socialna prepričanja ter tako delujejo v prid družbene odpornosti. Trdita, da socialno deljenje kolektivnih čustev torej poganja socialno sinhronizacijo v prizadeti skupnosti in s tem predstavlja različico Durkheimove teorije.

V raziskavi sta predpostavljala, da bo socialno deljenje čustev po travmatičnem dogodku povečalo socialno pripadnost, deljena prepričanja, pozitivna čustva in prosocialna stališča. Empirično sta želela analizirati kolektivno živahnost, tako da sta pogledala povezavo med skupinsko čustveno izkušnjo in solidarnostjo prek primerjave dinamike kolektivnih čustev z leksikalno analizo na solidarnost vezanih objav na Twitterju po terorističnem napadu v Parizu, novembra 2015.

S pomočjo hashtagov, povezanih s terorističnim napadom, sta raziskovalca zbrala originalne francoske tweete uporabnikov s celinskega dela Francije med aprilom 2015 in julijem 2016, kar je vključevalo nekaj manj kot 18 milijonov objav. Objave sta analizirala s pomočjo metod lingvistične analize in štetja besed. Njuna analiza čustev kaže, da sta jeza in tesnoba doživeli vrhunec izražanja na dan napada, medtem ko je žalost dosegla vrhunec dan po napadu. Solidarnost, torej têrmini, vezani na socialne procese, prosocialno vedenje in deljene vrednote, so prav tako doživeli vrhunec objav dan po napadu. Povezavo med obojim so preverili z modelom, ki je pokazal, da tweet s čustveno vsebino dobro napoveduje naslednji tweet iste osebe o socialnih procesih, velja pa tudi obratno, a v manjši meri. Če upoštevamo še precej kompleksno določene spremenljivke, ki nakazujejo čustveno sinhronizacijo skupnosti, raziskava nakazuje tudi korelacijo med posamezniki z visoko čustveno sinhronizacijo in višjo uporabo s solidarnostjo povezanih têrminov.

Sodeč po tej raziskavi je izražanje solidarnosti na Twitterju povezano s predhodno udeležbo v objavljanju kolektivno dojetih čustev. Vendar slika ni tako preprosta; ne gre za vzročno-posledično povezavo, temveč bolj verjetno za vzajemno sovplivanje solidarnosti in čustev v različno dolgih časovnih obdobjih. Zaključujeta, da nismo povezani navkljub kolektivnim travmam, temveč ravno zaradi njih krepimo naše vezi. Mi pa upamo, da to drži tudi v našem primeru in se bomo iz trenutne travmatične situacije vzdignili v solidarnosti.

VIR: https://journals.sagepub.com/doi/pdf/10.1177/0956797619831964