Rezultati nedavne raziskave objavljene v reviji Developmental Cell, so pokazali, kako so se fotoreceptorji - celice za zaznavo svetlobe in barv, prilagodili na šibkejšo svetlobo. Razvoj očesa pri sesalcih je namreč pospešeno potekal v obdobju jure, pred približno 150 milijoni let, ko so se zaradi dnevne prevlade dinozavrov morali prilagoditi na nočno življenje.

Oko sesalcev je namreč zgrajeno  iz dveh vrst fotoreceptorjev. Sestavljajo ga čepnice, s pomočjo katerih se zaznavajo barve, ter paličnice, ki so občutljive na svetlobo ter so nujne za nočni vid. Raziskovalke in raziskovalci so pokazali, da so bile najprej v očesu sesalcev verjetno  prisotne samo čepnice. Iz njih pa so se kasneje razvile paličnice, brez katerih sesalci ne bi zmogli videti v temi.

Raziskava je primerjala embrionalni razvoj očesa pri miših, kot predstavnikih nočnih sesalcev, in ribah cebricah, kot predstavnikov dnevnih živalih. Pri miših, starih dva dni, so v razvoju celic čepnic opazili izraženje genov, ki se pojavljajo pri razvitih kratko-valovnih paličnicah. Pri dnevno aktivnih ribah cebricah pa je nasprotno raziskava razvoja očesa pokazala, da se celice čepnice ne pretvorijo v paličnice. To preprečuje transkripcijski faktor NRL, ki je odgovoren za tvorbo celic čepnic, a hkrati ovira razvoj na svetlobo občutljivih paličnic.

Pri sesalcih je torej prav omejitev izražanja gena NRL dopustila razvoj celic čepnic v paličnice. Slednje je namreč omogočilo prilagoditev na nočno življenje, ki je bilo ključna za njihovo preživetje. V času dinozavrov je tako v evoluciji sesalcev potekala selekcija, ki je posledično vplivala na razvoj očesa pri sesalcih, kot ga poznamo danes.

Vonj v znanosti, kot tudi v vsakodnevnem življenju, razumemo kot zaznavanje razpršenih delcev v zraku, ponavadi s pomočjo nosa. Ker pa je nos tudi edina naprava, s katero lahko vonj zaznavamo izven laboratorijskih pogojev, ga je izredno težko izmeriti, saj se moramo zanašati na subjektivni opis vohalca.

Prvo pravo mehansko alternativo nosu pa so sestavili danski raziskovalci iz univerze v Aarhusu. Njihova naprava je zgrajena iz merilca koncentracije in iz prirejenega masnega spektrofotometra, s katerim lahko določijo prisotne snovi v zraku. Skupaj naprava poda podatke o tem, kateri delci se nahajajo v okolici in v kakšni količini. Specifičen vonj je tako mogoče opisati s pomočjo merljivih vrednosti.

Velika prednost naprave je, da se jo lahko uporablja kar na mestu merjenega vonja. Zaradi tega je veliko bolj zanesljiva kot prejšnje metode, kjer je bilo potrebno zrak za analizo prenesti v laboratorij. Pri čemer pa je neredko prihajalo do uhajanja delcev iz zraka ter posledično nezanesljivih meritev.

Izumitelji nameravajo za začetek uporabiti napravo v prašičjih farmah ter drugih objektih, kjer lahko močne vonjave ovirajo delavce ter okoliško prebivalstvo. V primeru, da bi poskušali izboljšati razmere v poslopjih farme, bi se s pomočjo naprave lahko izognili situaciji, kjer bi moral nekdo iti na mesto neznosnega smradu ter povedati, ali je zrak že boljši.  

Z zadržanim dihom sva pisala Arne in vajenec Sebastjan.