Nova raziskava, objavljena v Current Biology, kaže na možnost, da pri sproščanju ogljikovega dioksida v ozračje sodelujejo tudi virusi v oceanu. Gre za viruse, imenovane tudi cianofagi, ki naselijo celice cianobakterij in jih uporabijo za lastno nespolno razmnoževanje. Cianobakterije ali modrozelene cepljivke so bakterije, sposobne fotosinteze. Virus ob vstopu v njihovo celico spremeni proces fotosinteze in tako vpliva na vezavo ogljika iz ogljikovega dioksida v enostavne sladkorje. Z virusom okužene cianobakterije posledično višajo koncentracijo ogljikovega dioksida v ozračju, saj ga ne uporabijo za sintezo osnovnih organskih molekul.

Raziskovalke in raziskovalci so testirali vpliv virusa na vrsto iz skupine pikocianobakterij. To so najmanjše in najštevilčnejše predstavnice cianobakterij, ki proizvedejo kar deset odstotkov zemeljske primarne produkcije osnovnih organskih molekul. Primerjali so fotosintetsko aktivnost med okuženimi in neokuženimi cianobakterijami.

Celice, okužene z virusom, niso proizvajale manj energije kot tiste neokužene. Razlika se je pojavila v poznejši fazi fotosinteze, ko so celice brez virusa začele porabljati ogljik iz okolja in ga vezale v enostavne sladkorje. Energija, ki so jo okužene celice proizvedle s fotosintezo, pa se ni porabila za nastanek enostavnih molekul sladkorja, pač pa so jo virusi predvidoma uporabili za sintezo novih virusov.

Skupina raziskovalcev iz Švedske je pokazala, da pri veliki sinici gnezdenje v mestu vodi v krajše kromosome in posledično krajše življenje. Del kromosoma, ki se intenzivneje krajša, imenujemo telomera in je povezan z življenjsko dobo celice. Telomere so skrajni vrhovi kromosomov, v katere so zaviti naši geni. Z vsako celično delitvijo se telomere celic skrajšajo. Ko pa dosežejo kritično majhno dolžino, jo celični popravljalni mehanizmi spoznajo kot okvarjeno DNK in zaustavijo celično delitev, ki vodi v celično smrt.

Raziskovalci in raziskovalke so opazovali in primerjali razvoj mladih sinic. Iz šestnajstih gnezd na podeželju in prav toliko gnezd v mestu so vzeli dva dni stare mladiče in zamenjali njihovo okolje. Mladiče iz mesta so prestavili na podeželje in obratno. Po petnajstih dnevih so preverili njihovo težo, velikost in gensko sliko. V mestnem okolju vzgojeni mladiči so imeli v povprečju za enajst odstotkov krajše telomere. V raziskovalni skupini sklepajo, da bo tudi življenjska doba teh sinic krajša.

Raziskava kaže na to, da na dolžino telomere ne vplivajo samo podedovane lastnosti, pač pa pomembno vplivajo tudi okoljski dejavniki. Vpliv okolja se torej na veliko sinico pokaže zelo hitro, v samo petnajstih dneh življenja. Sklepajo, da so krajše telomere v mestu živečih mladičev posledica bolj onesnaženega zraka in drugačne prehrane. Druga možna razlaga pa je tudi večja količina stresa pri življenju v mestu.

Sinicam je energijo kradla Urša.