Ali se vplivi na okolje, povezani z nacionalnimi prehranskimi smernicami, po svetu razlikujejo in, če da, kako? Ameriški raziskovalci in raziskovalke so v reviji Nutrition Journal objavili članek, v katerem so poskušali odgovoriti na to vprašanje.

Večina prejšnjih raziskav, ki se ukvarja z vprašanjem, ali so nacionalne smernice zdrave prehrane ekološke, se osredotoča na zgolj eno državo. Ne primerjajo pa razlik v vzorcih potrošnje na nacionalni ravni. Da bi odpravili to vrzel, so znanstveniki in znanstvenice oblikovali model ogljičnega odtisa prehranskih smernic iz sedmih različnih držav. To so ZDA, Indija, Nemčija, Nizozemska, Oman, Tajska in Urugvaj.

Model je vključeval uporabo šestih skupin živil, in sicer beljakovin, mlečnih izdelkov, žita, sadja, zelenjave ter maščob. Za določitev specifičnih količin posameznih živil znotraj teh skupin so uporabili podatke o preskrbi s hrano, ki je na voljo za prehrano ljudi v vsaki državi. Ti se nahajajo v bilanci stanja živil v bazi podatkov OZN za prehrano in kmetijstvo. Emisije toplogrednih plinov, ki se uporabljajo za proizvodnjo živil, so bile navedene iz njihove lastne baze podatkov, ki je bila sestavljena iz pregleda literature o oceni življenjskega cikla določenega živila. Vse smernice so bile osnovane na zaužitih 2000 kilokalorijah na dan na osebo.

Določene vrste živil močno povišajo skupni ogljični odtis države, saj ima njihova pridelava in predelava večji vpliv na okolje. Tak primer je goveje meso ali mleko oziroma mlečni izdelki. Za proizvodnjo kravjega mleka se ustvari petkrat več toplogrednih plinov kot za pridelavo sojinega mleka. Poraba mesa v Urugvaju predstavlja večji odstotek zaužitih beljakovinskih živil kot na primer v Nemčiji. Tako je izračun toplogrednih plinov v Urugvaju višji od nemškega, kljub dejstvu, da sta količinski priporočili obeh držav za beljakovinska živila približno enaki.

Rezultati se po državah zelo razlikujejo. Ogljični odtis indijskih prehranskih smernic je bil v primerjavi z ameriški razmeroma nizek. Priporočena prehrana v Indiji je bila povezana z ekvivalentom 0,9 kilograma CO2 na dan, v Ameriki pa s 3,83 kilograma CO2 na dan. Ugotovili so, da je ogljični odtis ameriških prehranskih smernic približno 1,2-krat večji kot na Nizozemskem in približno 1,5-krat večji kot v Nemčiji. Ameriške vegetarijanske prehranske smernice so imele v primerjavi s primarnimi ameriškimi smernicami precej nižji okoljski vpliv, a je bil ta še vedno višji od indijskih, predvsem zaradi visoke porabe mlečnih izdelkov v ZDA.

Študija žal upošteva samo en vpliv prehrane na okolje, ne pa tudi recimo rabe zemlje in vode za pridelavo določenih živil. Razlike med državami so očitne, pri čemer imajo ameriške smernice najvišji ogljični odtis, indijske pa najnižji. Razumevanje tega problema nam lahko v prihodnje pomaga pri oblikovanju trajnostnih prehranskih smernic na nacionalni ravni.

Ogljični odtis za slovenske prehranske smernice bo začela računati Jana.