Paleontolog iz Kitajske je našel fosil iz jantarja, v katerem je rep bitja, ki se je pred 99 milijoni let ujelo v drevesno smolo.

Na severu Mjanmara se na obrobju mesta Myitkyina odvija jutranja tržnica, kjer mrgoli trgovcev, ki prodajajo nešteto raznovrstnih izdelkov iz jantarja. S kupci se pogajajo za ceno pravega in manj pravega jantarja, ki ga v notranjosti krasi nabor različnih delcev. Največ jih prodajajo kot nakit. Med njimi je eden od primerkov še posebej zanimiv, lastnik pa misli, da prodaja v medeno snov ujeto rastlino. Na srečo znanosti je primerek tega dne našel profesor Lida Xing z Univerze za geološke znanosti iz Pekinga. Xing je 99 milijonov star fosil odnesel na Kitajsko v laboratorij in tam so ugotovili, da gre za del repa, ki je pripadal mlademu pernatemu dinozavru velikosti manjše ptice. Najpogosteje sicer v jantarju najdemo rastline in žuželke, ostanki vretenčarjev pa so v takšni obliki izjemno redki.

Jantar je smola prazgodovinskih dreves. Sposobnost proizvajanja smole so imele le nekatere takratne vrste dreves. Oranžna, viskozna tekočina se je iz lubja sproščala iz obolelih ali poškodovanih primerkov. Na svojem potovanju po gozdnih površinah je včasih pogoltnila manjše organizme ali pa njihove dele. Potem je bila milijone let podvržena kemijskim procesom, ki so jo preobrazili v trdno strukturo - jantar.

Najdba z mjanmarske tržnice je ogromno doprinesla k raziskovanju anatomije, saj je znotraj jantarja opazna tridimenzionalna oblika repa dinozavra. Obenem njegova dobro ohranjena struktura omogoča boljši vpogled v sestavo peres pri dinozavrih in tako dopolnjuje še nezaključeno zgodbo o evolucijskem razvoju peres. Peresa v jantarju nimajo izrazite osrednje osi, značilne za sodobne ptice. Imajo pa strukture, ki sestavljajo preostali del peresa. Pri sodobnih pticah na sredini peresa vidimo srednjo os, imenovano tudi rebro. Nadalje iz njega izhajajo ožja stranska rebra, iz njih pa še manjša rebrca s kaveljčki, ki jih povezujejo v ravno ploskev. Struktura najdenih peres potrjuje eno od teorij o nastanku strukture peres, kot jih poznamo danes. In sicer pravi, da so manjše strukture, podobne stranskim rebrom in rebrcem, nastale pred oblikovanjem osrednje osi.

Omenjena najdba je prva, ki vsebuje fosilizirane ostanke dinozavrov, ki niso bili leteči, so pa bili takšnim dinozavrom sorodni. Zadnja vretenca namreč nimajo podobne paličaste strukture, kot jo opazimo pri pticah. Poleg tega je rep dolg in upogljiv, peresa na njem pa so vzdolž repa razporejena po celi širini.

Raziskave so pokazale, da je primerek v notranjosti še imel telesne tekočine, ko se je ujel v smolo, kar pomeni, da je bil takrat verjetno še živ. Kemijske analize na površini dostopnega dela repa pa so razkrile sledi železa. Znanstveniki predvidevajo, da je to ostanek nečesa, kar je bilo pred 99 milijoni let podobno krvi.

Prazgodovinski organizmi, ujeti v jantar, so danes izjemno dobro ohranjeni in posledično jim znanstveniki pripisujejo veliko vrednost. Dragoceni pa niso le za paleontologe in razvojne biologe, temveč tudi za obrtnike. Poslovanje z jantarjem je namreč dobičkonosna panoga, ki pa s prodajanjem nakita povzroča izgubljanje zanimivih fosilov v zasebnih zbirkah.

Dinozavre je po smoli iskala Laura.