Evropsko divjo mačko poleg izgube življenjskega prostora najbolj ogroža hibridizacija z domačo mačko. Na Škotskem denimo skoraj celotno obstoječo populacijo sestavljajo poudomačeni hibridi. Mednarodna raziskovalna skupina je v članku, objavljenem v reviji Current Biology, pokazala, da je hibridizacija škotskih divjih mačk z njihovimi udomačenimi sorodniki sodoben pojav, ki se je začel šele pred približno sedemdesetimi leti.

Za razliko od čistokrvnih predstavnikov ogroženih vrst hibridi divjih živali in udomačenih živali praviloma niso zakonsko zavarovani. V primeru, ko večino populacije na nekem območju sestavljajo hibridi, je tako vrsta funkcionalno izumrla. Hibridizacija lahko vodi tudi do morfoloških in vedenjskih sprememb ter do zmanjšanja znotrajvrstne genomske pestrosti.

Raziskovalke in raziskovalci so sekvencirali genomska zaporedja iz odvzetih vzorcev živih domačih in divjih mačk v divjini in ujetništvu, arhivskih vzorcev iz 20. stoletja ter iz arheoloških vzorcev iz mezolitske in srednjeveške Škotske. S statističnimi metodami ocenjena stopnja hibridizacije divjih mačk je ostajala nizka od prihoda domače mačke na Britansko otočje vse do 50. letih 20. stoletja – genomi divjih mačk iz tega obdobja so vsebovali med 0 do 5 odstotkov dednine, ki je izvirala iz domače mačke.

V drugi polovici 20. stoletja stopnja hibridizacije skokovito naraste. Danes živeče divje mačke so od domačih mačk tako podedovale 11 do 74 odstotkov celotnega genoma. Nadalje je na podlagi stopnje hibridizacije v različno starih vzorcih raziskovalna skupina določila, da se je povečana hibridizacija divjih mačk začela nekje med koncem petdesetih in začetkom devetdesetih let 20. stoletja. Povečana stopnja hibridizacije bi se zgodila kmalu po drastičnemu upadu škotskih divjih mačk, ki je bil zabeležen okoli leta 1950, ter sovpadala s pospešeno izgubo in fragmentiranjem življenjskega prostora zaradi deforestacije in urbanizacije.

V genomih hibridiziranih divjih mačk so bili najbolj ohranjeni geni domačih mačk, povezani z imunskim sistemom. Domače mačke pogosto prenašajo nalezljive bolezni, kot sta mačji aids in mačja virusna levkemija. Tovrstne okužbe bi bile manj uničujoče za hibridne divje mačke, ki so od udomačenih prednikov podedovale vsaj delno imunost. 

Hibridizacija je škotskim divjim mačkam pomagala preživeti spreminjanje njihovega okolja in vedno večjo izpostavljenost prej neznanim boleznim. Da bi preživele nevarnosti vedno manj divjega sveta, so bile tako prisiljene tudi same postati nekoliko manj divje.

Mijavkala je Bronja.

Vir naslovne slike: https://www.needpix.com/photo/1369132/