Naravoslovne dokumentarne oddaje prikazujejo divje pse kot plenilce, ki v skupini izčrpavajo svoj plen. Nova podrobna raziskava lova divjih psov, objavljena v Nature Communications, pa razkriva drugačno ozadje. Divji psi so oportunistični lovci, ki pa ne delujejo v skupinah.

Raziskovalke in raziskovalci so šestim divjim psom v mozaični pokrajini Botsvane, ki jo sestavljajo gozdovi in travnate planjave, nadeli GPS-ovratnice in tako spremljali njihove plenilske navade v obdobju od petih do sedmih mesecev. Ugotovili so, da se divji psi, ko zaznajo plen, poženejo za njim, a če plen uide, se hitro ustavijo in počakajo na novo priložnost. Poleg tega raziskovalke in raziskovalci niso zaznali koordiniranega skupinskega lova.

Način lova divjih psov so primerjali z lovom gepardov, slednji so hitrejši in uspešnejši pri lovu. Pri tem pa za lov porabijo več energije in so pogosteje pretežno samotarji. Divji psi pa na daljše časovno obdobje ulovijo dovolj antilop in ostalega plena, da nahranijo tudi druge članice in člane kardela. Znano je namreč, da si divji psi plen delijo.

Vseeno je treba opozoriti, da so divji psi v dokumentarnih oddajah ponavadi predstavljeni v savanah, in ne v mozaični pokrajini, sestavljeni iz gozdov in travnatih planjav. Ravno slednje, torej vrsta pokrajine, ima morda pomemben vpliv na način lova divjih psov. Za še boljše razumevanje lova divjih psov bo treba nadaljnje raziskave narediti v afriških savanah.

Kako deluje spomin, je načeloma že poznano. Pri učenju se vzpostavljajo nove povezave med nevroni v možganski skorji in pri tem se aktivirajo ekscitatorni živčni prenašalci, kot je glutamat. Zato se začasno poruši ravnovesje med ekscitatornimi in inhibitornimi prenašalci. Posledica neravnovesja so številna bolezenska stanja, od epilepsije do shizofrenije. Sicer pa je usoda vsakega prijetnega ali manj prijetnega spomina, da utone v pozabo - vse dokler neki dejavnik ne sproži ponovne aktivacije vzpostavljenih povezav.

Raziskovalci in raziskovalke so sedaj v znanstveni reviji Neuron objavili študijo, s katero so na človeških možganih pokazali, da je možno priklicati speči spomin.

Prostovoljcem so merili električne signale v senzoričnem delu možganske skorje, ki so ga aktivirali denimo z različnimi slušnimi dražljaji. Seveda so v skorji na račun nastajanja novih povezav zaznali povečano aktivnost, ki pa je po 24-ih urah izzvenela. Sledil je poskus s spuščanjem električnega toka skozi lobanjo, s katerim so dosegli lokalno zmanjšanje inhibitornega živčnega prenašalca GABA. Posledica zmanjšanja inhibicije nevronov je bila ponovna aktivacija istih nevronov, torej priklic neaktivnega spomina. Podobno kot fiziki poznajo snov in antisnov, sedaj nevrologi lahko govorijo o spominu in antispominu.

Dobre dokumentarce in izgubljene spomine sta iskali Zarja in Andrea.