Raziskovalna skupina z Inštituta Maxa Plancka za psihologijo jezika iz Nizozemske je v reviji Journal of the Royal Society Interface objavila članek o odzivanju mladičev tjulnjev na hrup v okolici. Ugotovili so, da so tjulnji sposobni aktivno nadzirati svoj glas, da dosežejo želeno frekvenco.

Zaradi dogajanja v okolju je lahko komunikacija otežena, tudi če poteka med pripadniki iste živalske vrste. Zato so se morali komunikacijski sistemi živali skozi evolucijo prilagoditi in omogočiti sporazumevanje tudi v neugodnih razmerah. Tako mnoge živalske vrste, tudi ljudje, zaradi zunanjega hrupa povečajo amplitudo svojih glasov, da preglasijo hrup okolice. Druge živalske vrste namesto tega spremenijo ton svojih glasov, spet tretje pa uporabljajo časovne spremembe, kot so sprememba trajanja ali pogostosti oglašanja. Bolj zahtevna oblika vokalne plastičnosti pa je sprememba frekvence. Večina živalskih vrst frekvenco glasu nenamerno spreminja skupaj z amplitudo, redkeje pa so živali sposobne na tak način načrtno nadzirati svoj vokalni aparat.

Raziskavo so izvajali pri mladičih navadnega tjulnja Phoca vitulina v rehabilitacijskem centru za rešene tjulnje Sealcentre Pieterburen. Mladičem so posamično predvajali posnetke narave, predvsem vetra, v katerih je bil močno zastopan zvok s frekvenco med dvesto petdeset in petsto hertzi. Ta prekrije razpon njihovega naravnega oglašanja. Med predvajanjem posnetkov so spreminjali jakost zvoka in ob tem snemali oglašanje mladičev. Posnetke so nato računalniško obdelali, tako da so odstranili zvoke narave. Ostali so izolirani glasovi mladih tjulnjev, ki so jim lahko določili število, trajanje in frekvenco, pa tudi amplitudo in spremembo tona glasu. 

Opazili so, da hrup ni vplival na število in trajanje klicev mladih tjulnjev, vendar so v odvisnosti od jakosti zunanjega zvoka spreminjali frekvenco glasov. Razpršenost frekvenc glasov je bila znatno manjša pri glasnejšem hrupu v primerjavi s tišjim hrupom. Zato raziskovalna skupina meni, da so mladiči sposobni namernega usmerjanja svojih vokalnih organov. Eden izmed tjulnjev pa se je obnašal še bolj podobno človeku, saj je ob glasnejšem hrupu spreminjal tudi jakost svojega glasu, kar za to živalsko vrsto ni značilno. Takšnega plastičnega glasovnega vedenja so namreč zmožni le redki sesalci, raziskovanje v tej smeri pa nam lahko sčasoma pove več o evoluciji govora in petja tudi znotraj človeške vrste.

S tjulnji se je pogovarjala vajenka Nika.