V večletni študiji na majhnih avstralskih vrečarjih so znanstveniki in znanstvenice z Univerze La Troube v Melbournu želeli podrobneje raziskati preživetveno strategijo, pri kateri je samcem rodu avstralskih miši vrečaric parjenje pomembnejše od spanca. Samci so namreč med sezono parjenja nadpovprečno aktivni in spijo tako malo, da na koncu sezone poginejo.

Čeprav je spanje ena pomembnejših življenjskih funkcij, so nekateri vretenčarji razvili sposobnost, da se v določenih pogojih odrečejo spanju, na videz brez negativnih posledic. Mednje spadata tudi obe preučevani vrsti miši vrečaric. Vrsti Antechinus swainsonii in Antechinus agilis uvrščamo med sempelarne živali, kar pomeni, da se parijo zgolj enkrat v življenju. Pri opazovanju teh vrečarjev je raziskovalna ekipa ugotovila, da samice preživijo paritveno sezono in se zato lahko parijo večkrat v življenju, samci pa zaradi visoke aktivnosti v obdobju parjenja poginejo hitro po koncu paritvene sezone.

Znanstvena ekipa je preučevala deset samcev miši vrečaric in pet samic v naravnem okolju ter štiri samce v laboratorijskem okolju, pred in med paritveno sezono. Na hrbte so jim oprtali pospeškometre in termometre, s katerimi so merili premikanje živali in njihovo telesno temperaturo. Vsakih štirinajst dni so jim vzeli tudi vzorce krvi za merjenje koncentracije testosterona.

Samice in samci obeh vrst so bili pred obdobjem parjenja enako aktivni, med parjenjem pa so pri obeh vrstah opazili, da samci spijo manj in so aktivnejši. Raziskovalna skupina je ugotovila, da pripadniki preučevanih rodov vrečarskih miši v obdobju parjenja spijo le nekaj ur na dan, namesto običajnih petnajst. S tem si pridobijo dodaten čas za parjenje s čim več samicami, kar lahko poveča njihov reprodukcijski uspeh. Prav tako so opazili, da miši vrečarice lahko zelo hitro zaspijo in se prav tako hitro zbudijo. To vedenje samcev rodu Antechinus med sezono parjenja imenujemo paritveni sindrom.

Pokazali so, da se v paritvenem obdobju samcem miši vrečaric v krvi poviša koncentracija kortikosteroidov in postopno naraščanje testosterona. Na žalost pa samce posledice intenzivnega parjenja ulovijo hitro po koncu paritvene sezone. Sklepajo, da povečana koncentracija kortikosteroidov zavira delovanje imunskega sistema samcev in sproži vnetni odziv. To lahko v kombinaciji z daljšim obdobjem pomanjkanja spanca privede do kaskade odpovedi organov, samci so dovzetnejši tudi za razne okužbe s paraziti in posledično smrt. Vseeno raziskovalke in raziskovalci dodajajo, da imajo vlogo pri smrtih samcev po koncu obdobja parjenja tudi okoljski dejavniki.

Pomanjkanje spanja je doživljal vajenec Vid.