Ibisom so sneli povoje

Raziskovalna skupina je opravila primerjavo mitohondrijske DNK iz vzorcev tako kosti in mehkejšega tkiva mumificiranih osebkov kot krvi in peres današnjih predstavnikov svetega ibisa. To jih je vodilo do izvora več kot pet milijonov mumificiranih ibisov v staroegipčanskih katakombah.

Stari Egipčani so bogove navadno upodabljali s človeškim telesom in živalsko glavo. Sobeku, bogu Nila, so nadeli krokodiljo glavo, bogu smrti Anubisu glavo šakala. Tot je bil staroegipčanski bog modrosti in pisanja, upodobljen z glavo ibisa. Egipčani so v prid Totu žrtvovali mnogo svetih ibisov vrste Threskiornis aethiopicus, ki so v številu mumifikacij daleč vodili pred vsemi drugimi ptiči. Niso pa končali v povojih le žrtvovani ibisi, ampak tudi redki osebki, ki naj bi bili reinkarnacije samega Tota. Ti so za razliko od ostalih mumij, natrpanih v velikih dvoranah, končali v svojih sobah. Glede na datiranje s pomočjo ogljikove razpolovne dobe se naj bi to odvijalo nekje med sedmim stoletjem pred našim štetjem in tretjim stoletjem našega štetja.

Kljub neverjetnemu številu povitih ibisov v katakombah mest Sakara, Tuna el Gebel, Abidos in Tebe je bila dolgo uganka, od kod so vsi ti ibisi prihajali. Pojavlja se vprašanje, ali so ibise svečeniki dobivali iz farm, ki so jih gojile več generacij, ali so bili to sezonsko ukročeni ptiči iz divjine.

Raziskovalna ekipa je odvzela vzorce 40 mumificiranih ibisov iz več lokacij na območju današnjega Egipta in vzorce 26 danes živečih ibisov iz 10 različnih lokacij v Afriki. Iz vseh sodobnih in 14 starih vzorcev so pridobili mitohondrijsko DNK. Ob primerjavi mitohondrijske DNK so ugotovili, da so si vzorci DNK mumificiranih ibisov podobni v približno enaki meri, kot so si med sabo podobni vzorci DNK sodobnih ibisov. Če bi ptice na dolgi rok gojili na farmah, bi takšen sistem kmalu privedel do majhne genetske raznolikosti med mumificiranimi pticami.

Na podlagi DNK ibisov so izračunali razmerja med deležem nesinonimnih substitucij v primerjavi z možnimi nesinonimnimi substitucijami in deležem sinonimnih substitucij v primerjavi z možnimi sinonimnimi substitucijami na DNK. Substitucije so mutacije, pri katerih enega od nukleotidov, gradnikov DNK, zamenja drugačen. Če pride v trojici nukleotidov do sinonimne substitucije, ta ne spremeni aminokisline, za katero nosi zapis. Če se zamenja nukleotid na nesinonimnem mestu in pride do nesinonimne substitucije, to pomeni, da se spremeni aminokislina, ki jo je trojica nukleotidov kodirala.

V primeru farm ibisov bi bilo razmerje med nesinonimnimi substitucijami glede na nesinonimna mesta in sinonimnimi substitucijami glede na sinonimna mesta večje v primerjavi z današnjim. Nesinonimne mutacije bi namreč v kontroliranem okolju bile večje, ker tudi kakšna strukturna sprememba iz mutiranih odsekov nastalih proteinov ne bi pomenila velike škode osebku glede na odsotnost nevarnosti iz narave. Ker pa sta genetska raznolikost med starodavnimi osebki in njihovo substitucijsko razmerje bila precej podobna tema pri današnjih ibisih, lahko zaključimo, da so ibise lovili sezonsko iz divjine.

S staroegipčanskim božanstvom pisanja se je pogajal vajenec Luc.

Vir: https://journals.plos.org/plosone/article?id=10.1371/journal.pone.0223964