Epidemije, kot je bila nedavna epidemija virusa SARS-CoV-2, vplivajo na človeški organizem. Poraja pa se vprašanje, ali tudi človeški poskusi zajezitve virusa, kot so izolacija in zaprtja, krojijo njegovo evolucijo. Nedavno se je s tem vprašanjem ukvarjala tudi mednarodna znanstvena skupina. Njena raziskava, objavljena v reviji Nature Communications, je nakazala povezavo med ukrepi za obvladovanje epidemije covida-19 in spremembami v obnašanju virusa SARS-CoV-2. Ugotovili so, da se je od začetka epidemije do danes povprečni čas trajanja okužbe skrajšal, virusno breme pa povečalo.

V študiji so z analizo klinične dokumentacije in matematičnim modeliranjem preučevali odvisnost med zajezitvenimi ukrepi in hitrostjo prilagajanja virusa novim okoliščinam. Podatke so pridobili v podatkovnih bazah, kot sta PubMed in Google Učenjak. Ena izmed spremenljivk, ki so jih opazovali, je bilo virusno breme. Gre za merilo okužbe, ki opredeljuje količino virusnega genetskega materiala v posameznikovi krvi.

V predhodnih raziskavah, na katerih temeljijo izračuni in ugotovitve omenjene analize, so virusno breme izmerili v brisih, vzetih iz zgornjega dela dihal. Raziskovalna skupina je ugotovila, da je breme pri različici delta, ki se je razširila leta 2020, za petkrat preseglo izvorno, vuhansko različico. Kot enega od možnih vzrokov razlike raziskovalna skupina navaja selekcijski pritisk zajezitvenih ukrepov na virus. Postopoma se je virus namreč okrepil, virusno breme se je torej povečalo.

Nadalje so ugotovili, da je bilo pri kasnejših sevih, kot sta denimo beta in delta, maksimalno virusno breme izmerjeno bolj zgodaj v razvoju bolezni. To pomeni, da so kasnejše različice virusa dosegle največjo koncentracijo v telesu okuženega v zgodnejši fazi okužbe, pogosto že v obdobju, ko okuženi še ni razvil simptomov. Virus se je tako lahko hitreje širil. Ker so okuženi zaradi odsotnosti simptomov šele pozno ugotovili, da so bolni, in se pozneje samoizolirali, so namreč okužbo lahko prenesli na večje število ljudi.

Z evolucijskim razvojem virusa se je skrajšala tudi inkubacijska doba. Gre za čas od okužbe do razvoja simptomov. Če je pri eni prvih različic povprečno trajala približno šest dni, je omikronska različica, ki se je pojavila konec leta 2021, izbruh simptomov povzročila 3,4 dni po okužbi.

Znanstvena skupina ugotavlja, da se kljub vedno zgodnejšemu in višjemu virusnemu bremenu, ki ga opazimo pri različicah od alfe do delte, najnovejše različice ne krepijo v resnosti okužbe. Pri sevu omikron je namreč večji delež asimptomatskih okužb okrnil virusne prilagoditvene sposobnosti. Poleg tega se je v obdobju razvoja zadnjih različic zmanjšalo število intervencij, kot so zaprtja in odrejanja izolacij ter številčno omejevanje zbiranja ljudi v skupinah. Tako omikron ni bil več podvržen tako močnemu selekcijskemu pritisku kot njegove predhodnice.

Zaščitno masko je nosila vajenka Tisa.