V znanstveni reviji Neurobiology of Disease poročajo o metodi, s katero je mogoče opazovati možganske mikropoškodbe, ki jih povzroči že manjši udarec v glavo. Ameriška znanstvena ekipa je merila posledice, ki jih takšne poškodbe pustijo na malih sivih celicah v težje dostopnih, globljih plasteh možganskega tkiva.

Kontaktne športe, kot so ameriški nogomet, boks ali hokej, pri katerih se je praktično nemogoče izogniti močnim udarcem v glavo, je znatno število študij že večkrat povezalo s pospešenim propadom živčnih celic. Takšne procese vidimo denimo pri Alzheimerjevi ali Parkinsonovi bolezni. Aktualna raziskava pa je preverjala, ali so morebitne mikrospremembe možganov povezane tudi z nekoliko blažjimi udarci.



Za dobrobit znanosti je v nenavadnem eksperimentu sodelovalo šestnajst mladih igralcev ameriškega nogometa, ki so privolili v magnetno resonanco glave pred začetkom in po zaključku štirimesečne sezone. Srednješolci so med treningi in na tekmah morali nositi posebno čelado, ki je zaznala vsak še tako majhen udarec, če je le igralčevo glavo dosegel s pospeškom, večjim od 10 g. Do konca sezone je vsak igralec v povprečju prejel približno 420 takšnih udarcev v glavo, skoraj polovica pa jih je priletela v frontalni del glave.



Opazovanje izgube malih sivih celic zaradi na videz nedolžne poškodbe je omogočila izboljšana metoda magnetne resonance, ki jo s pridom že uporabljajo za raziskovalne namene pri Alzheimerjevi bolezni. Ključen za spremljanje števila propadlih nevronov s pomočjo magneta je bil protein feritin, ki v krvi skladišči železo, nahaja pa se tudi v možganih, kjer opazovanim sivim celicam daje paramagnetne lastnosti. Namesto z običajno enačbo tretjega reda so bili podatki obdelani z enačbo četrtega reda, ki je postregla s še natančnejšimi rezultati.   



Raziskovalke in raziskovalci začuda niso zabeležili propadanja aksonov, torej dolgih izrastkov živčnih celic, ki segajo na periferijo in jih udarec doseže najprej. Zato snovalci študije špekulirajo, da bi ta fenomen morda lahko pripisali njihovi hitri regeneraciji. Zanimivo pa je, da so bile mikrospremembe v frontalnem delu še najizrazitejše na nasprotni polovici možganov glede na lokacijo udarca.

Izboljšana metoda magnetne resonance se je torej izkazala kot dober pristop pri spremljanju komaj opaznih sprememb možganske skorje in možganskega tkiva pod njo. Za relevantnejše rezultate pa bo poskus treba ponoviti na večjem vzorcu. Za konec velja pripomniti, da ugotovitve niso aplicirane le na profesionalne športnike, temveč tudi na motorično manj spretne posameznike, ki se nadpovprečno pogosto udarjamo v glavo.



Z glavo skozi zid se bo nekoč prebila Andrea.