Današnje znanstvene novičke posvečamo raziskavi, ki je bila objavljena v reviji Biological Psychology. Njeni izsledki kažejo, da se ljudje, kadar poskušamo nekaj prikriti, odzovemo z močnim fiziološkim vzburjenjem, kar nam popači občutek za čas.

Raziskovalna skupina z dveh japonskih univerz je k sodelovanju povabila šestintrideset študentk in študentov. Vsako udeleženko in udeleženca so na začetku eksperimenta prosili, naj iz predala ukrade enega izmed predmetov in ga do konca poskusa skrije. Nato so s pomočjo vaje izurili njihov občutek za trajanje časa, natančneje dveh sekund. Za udeleženke in udeležence je to bila referenčna točka, na podlagi katere so se v testni fazi poskusa odločali, ali so fotografije predmetov gledali manj kot dve sekundi, več ali točno toliko časa. Sodelujočim so pokazali več setov fotografij med seboj podobnih predmetov. V nekaterih setih so bile fotografije ukradenih predmetov.

Avtorice in avtorje je najprej zanimalo, ali bodo študentke in študenti mislili, da so jim fotografijo ukradenega predmeta kazali dlje časa kot fotografije ostalih predmetov. Preverjali pa so tudi, ali se bo njihov fiziološki odziv razlikoval glede na to, ali je celoten sklop fotografij vseboval ukradeni predmet ali pa so v setu prikazani predmeti, ki niso bili ukradeni. Predvideli so, da bo dejanje prikrivanja povečalo raven toničnega vzdraženja, ki se sicer kaže v višji stopnji prevodnosti kože. Ta je povezana tako s čustvi kot s pozornostjo in zaznavanjem časa, zato prilagoditve v njeni izraženosti avtorice in avtorji razumejo kot znak sprememb v doživljanju.

Znanstvena skupina je fiziološke odzive merila sproti, uporabila pa je tudi test prikrivanja informacij oziroma tako imenovani preizkus krivde. Omenjeni test raziskovalkam in raziskovalcem omogoča, da preverijo, ali se ljudje na ukradeni predmet odzivajo drugače kot na tistega, ki ni bil ukraden. Prisotne so proti koncu poskusa povprašali še po subjektivni oceni svoje motivacije po umiku, ki je prav tako povezana s popačenim zaznavanjem časa. Kadar so krivci primorani izbirati med predmetom, povezanim s krajo, in tistim, ki ni bil ukraden, se odločijo za slednjega. Ukradena reč jim namreč sproži stres, ki se mu sicer želijo izogniti in tako prikriti storjeno.

Izsledki te študije prvič empirično nakazujejo, da lahko prikrivanje nečesa popači zaznavanje časa. To dejanje namreč od nas zahteva veliko mentalnega napora in prispeva k temu, da se nam zdi, da smo fotografijo predmeta gledali dlje časa kot v resnici.

Poudarjamo še, da so ljudje podaljšano zaznavali čas vseh prikazov predmetov iz sklopa fotografij, ki je med drugim vseboval tudi ukradeno reč, in ne izključno samo ob stiku s fotografijo ukradene reči, kakor so pokazale kakšne prejšnje raziskave. Znanstvenice in znanstveniki sicer predvidevajo, da bo razmerje med prikrivanjem in zaznavanjem časa bolj jasno, ko bodo pri nadaljnjem raziskovanju sodelujočim na primer ukazali, naj predmeta sploh ne skrijejo, ali pa jim podali krajše trajanje prikaza fotografij.

Pet minut vam je ukradla vajenka Dragana.