Pogosto smo pri varovanju vrstne pestrosti v naravi osredotočene na ohranjanje samoniklih rastlin, denimo cvetlic sosednjega travnika. Varovanje biodiverzitete kulturnih rastlin, ki so ključne za našo prehrano – recimo koruze, žita in krompirja – pa se izvaja v manjši meri. Če že, je njihov dedni material shranjen v genskih bankah, redkeje pa se jih varuje na samem mestu rastišča. 

Avtohtone kulturne rastline so zanimive predvsem z vidika visoke genetske pestrosti, ki se odraža v vrstnem in sortnem bogastvu. V današnjem – akhm, malce zamudnem – Znanstvenem britOFFu predstavljamo študijo s področja varstva krompirja. Raziskovalna skupina je v perujskih Andih določala območja vročih točk vrstne pestrosti; torej območij, kjer najdemo veliko število vrst, hkrati pa jih zaznamuje tudi raznolikost življenjskih prostorov. V raziskavi so določili in predlagali območja ohranjanja, izsledke so znanstvenice in znanstveniki objavili v reviji Frontiers of Conservation Science.

Z vsakodnevnih jedilnikov nam dobro poznani krompir – Solanum tuberosum – izvira iz Andov, kjer je bil udomačen pred več kot osem tisoč leti. Danes se na perujskih kmetijah po okvirnih ocenah uporablja kar med tri in štiri tisoč domačih sort. Nekatere izmed njih so shranjene v genskih bankah, pri spremljanju in ohranjanju kulturnih rastlin na območjih njihovega rastišča pa naletimo na vrzel – ta območja niso določena.

Raziskovalna skupina je najprej popisala vrstno in sortno pestrost domačega krompirja; podatke je pridobila recimo v genskih bankah, doktorskih dizertacijah in rastlinskih potnih listih. V nabor podatkov so vključili tudi nahajališča krompirjevih sort in vrst, geografske značilnosti nahajališč, rastne pogoje in zgodovinski izvor sorte. Pri tem so upoštevali tudi tudi jezikovno raznolikost poimenovanj, neredko je namreč, da za isto sorto obstaja več imen v različnih staroselskih jezikih.

Z analizo podatkov so opredelili štiriindevetdeset možnih območij varovanja krompirja. Cilj raziskave pa je bil določiti prednostna območja varovanja, zato so v končno razvrstitev popisanih območij vključili še mnenje stroke. Rezultat njihovega dela je trinajst vročih točk z veliko vrstno in sortno pestrostjo domačega krompirja. Večji takšni območji sta denimo Cusco na jugu Peruja ter Huánuco in Ancash v osrednjem delu države.

Z izvedeno študijo je znanstvena skupina postavila izhodišče za ohranjanje tako vrstne kot znotrajvrstne pestrosti te imenitne kulturne rastline – krompirja. Na opredeljenih območjih je smiselno nadaljnje spremljanje in sledenje razvoju te rastline. Preučevane vrste so namreč zaradi svoje lege podvržene raznolikim okoljskim dejavnikom, danes tudi pospešenim spremembam – denimo višanju temperatur ozračja, vse večjega pritiska škodljivcev in povzročiteljev bolezni ter pogostejšim ekstremnim vremenskim dogodkom izven sezone pridelovanja, hkrati pa imajo tudi zaradi bogate genetske pestrosti večjo zmožnost prilagajanja na te dejavnike. Raziskava odpira razmislek o varovanju kulturnih vrst izven genskih bank.

Še mnogo in mnogo in mnogo let debelega krompirja in tovarištva želi Radiu Študent, Študentki Klara!

Naslovna slika: Razglednica iz zgodnjega devetnajstega stoletja prikazuje gromozanski grompir pridelan v Cohuni, Avstraliji. Public domain.