Nemško-švedska raziskovalna skupina je v članku revije Biogeosciences ugotavljala vsebnost delcev organske snovi vzdolž 1600 kilometrov dolgega toka reke Lene – vključno z njenim deltastim izlivom. Poročajo, da delta reke Lene predstavlja neke vrste vmesnik med reko in Arktičnim oceanom. Nosi namreč ključne podatke o izvoru, količini, starosti in sestavi organskega materiala, ki se izliva v Arktični ocean. Vsi našteti dejavniki vplivajo na razvijanje arktične obale, kar vključuje tudi morske procese in ekosisteme.

Lena je 4400 kilometrov dolga ruska reka. Izvira v Bajkalskem gorovju blizu meje z Mongolijo, kjer začne svojo pot proti severu čez sibirsko tajgo in območje permafrosta. To predstavlja 94 odstotkov njenega napajalnega območja. Svojo pot konča z največjo arktično delto evrazijskega kontinenta – po površini je delta večja od Slovenije. Hitro segrevanje Arktike pospešuje taljenje permafrosta, kar povzroča dodatno sproščanje organske snovi v reko in posledično v Arktični ocean. Povečan vnos organskih delcev v Arktični ocean vpliva na ureditev vodnih plasti in biogeokemijsko sestavo oceana, ki med drugim vključuje tudi ogljikov cikel.

Raziskovalno skupino je zanimala dinamika gibanja delcev organskega ogljika – torej delcev, ki jih filter še ujame – v delti reke Lene. Dinamiko ogljikovih delcev – denimo kako daleč ti potujejo, kje se intenzivneje spirajo in kopičijo ter ali reagirajo z drugimi organizmi – so izmerili tudi na glavnem toku reke Lene ob mestu Jakutsk, ki je 1600 kilometrov oddaljen od delte. Na razdalji med Jakutskom in izlivom so na vsakih 150 kilometrov zajemali vzorce vode na različnih globinah. Poleg delcev organskega ogljika so določevali tudi celotno suspendirano snov. Z meritvami ogljikova izotopa 13C in 14C so lahko primerjali sestavo organskega materiala v reki in delti; predvsem spremembe v izvoru organskega materiala in procese, ki jih je ta material doživel na poti. 

Rezultati so pokazali, da se koncentracija celotne suspendirane snovi in delci organskega ogljika od glavnega toka do delte reke Lene zmanjšata za 70 odstotkov. Znanstvena skupina je ugotovila tudi, da je na vzorčnih mestih delte zelo malo izotopa 13C glede na vrednost v glavnem delu toka reke. Razliko v vrednosti izotopa so pripisali rastlinskemu planktonu oziroma fitoplanktonu. Ta biva predvsem v mirnih vodah rečne delte, med primarno produkcijo organskih snovi pa lažje uporabi izotop 13C. Medtem ko organski material v glavnem toku reke prispevajo večinoma nerodovitna tla in permafrost, ki ju voda izpira.

Znanstvenice in znanstveniki so pokazali, da dosedanje raziskave podcenjujejo stopnjo sedimentacije celotne suspendirane snovi, ki poteka v spodnjem delu reke Lene in njeni delti. Da bi lahko zanesljivo napovedali vpliv te sedimentacije na režim obalnih voda ob spremembah taljenja permafrosta, so potrebne dodatne raziskave. Vsekakor pa je skupina potrdila, da so delte arktičnih rek malo razumljeni sistemi z več vpliva na širšo okolico, kot se je doslej predvidevalo.

»… in učitelje, da bom zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo. Da bom ravnal po zgledu najboljših pionirjev…« No sej bi povedala do konca, sam eterski čas je omejen. Pa Lena sem. Lena Lea.