V sredino jutro bomo zakorakali z odkritjem, za katerega je pred dnevi poskrbela ekipa ameriških znanstvenic in znanstvenikov. Ugotovila je, da bi hormon, imenovan lipokalin-2, lahko uporabili kot potencialno učinkovino za zdravljenje debelosti pri ljudeh, pri katerih so običajni signali za sitost prenehali delovati. Svoje odkritje so objavili v reviji eLife.

Lipokalin-2 pretežno proizvajajo kostne celice. Gre za beljakovino, ki pri človeški vrsti sodeluje v procesu prirojene imunosti. V nizkih koncentracijah je prisotna tudi v ledvicah, prostati ter epiteliju dihal in prebavil. Pretekle študije na miših so pokazale, da lipokalin-2 deluje na hipotalamus, kjer se nahaja možganski center za lakoto. Po vnosu hrane se poveča njegova sinteza, povišane koncentracije hormona pa privedejo do izgube apetita in prekinjenja hranjenja. 

Znanstvena skupina je želela preveriti, kako hormon deluje pri ljudeh. Najprej je analizirala podatke štirih različnih raziskav, v katerih so prostovoljke in prostovoljce iz ZDA in Evrope razvrstili v tri skupine: s priporočeno, povišano in prekomerno telesno maso. Pri vseh omenjenih raziskavah so preiskovancem in preiskovankam pred zajtrkom in po njem določili koncentracijo lipokalina-2 v krvi. Ugotovili so, da je pri ljudeh z normalno telesno maso po obroku prišlo do povišanja ravni hormona. Nasprotno se je pri osebah s povišano in prekomerno telesno maso raven lipokalina-2 v krvi znižala. Na podlagi omenjenega odziva so raziskovalke in raziskovalci osebe razvrstili v dve skupini – na odzivne in neodzivne. Neodzivni, ki se jim koncentracija lipokalina-2 po obroku ni povišala, so imeli pogosteje povišane vrednosti obsega pasu in drugih presnovnih parametrov, vključno z indeksom telesne mase, delež telesne maščobe, krvni tlak in raven glukoze v krvi. 

Da bi lažje spremljali pot hormona, so uporabili radioaktivno označeni hormon in dokazali, da prehaja v možgane, natančneje do hipotalamusa. Po tej ugotovitvi jih je zanimalo tudi, ali bi zdravljenje s hormonom lahko zmanjšalo potrebo po vnosu hrane in preprečilo povečanje telesne mase. Odgovor so poskušali najti z enotedenskim zdravljenjem opic, ki so jih razdelili v dve skupini. Prvo so zdravili z lipokalinom-2, drugo s placebom. Pri opicah, ki so prejemale hormon, so opazili 28-odstotno zmanjšanje vnosa hrane glede na obdobje pred zdravljenjem. Vnos hrane je bil tudi za 21 odstotkov manjši kot pri skupini opic, ki so prejemale placebo. 

Ta sklop podatkov kaže, da bi lahko lipokalin-2 služil kot učinkovito in varno zdravilo proti debelosti, vendar bodo v prihodnosti potrebne obširnejše in dobro nadzorovane raziskave za natančnejšo opredelitev hormona kot biooznačevalca nenormalnega nadzora apetita. Raziskati bo treba vpliv indeksa telesne mase in ugotoviti, kako individualne prehranske navade vplivajo na odziv lipokalina-2 po obroku. 

Lipokalin-2 pred praznično obloženimi mizami ščiti tudi vajenko Patricijo.