Na ljubljanski Biotehniški fakulteti in Kemijskem inštitutu je v sodelovanju z Univerzo v Edinbourghu prišlo do odkritja, ki bo v prihodnosti morda omogočilo nove strategije obravnave debelosti in diabetesa. Gre za odkritje gena, ki spodbuja vitkost in povečuje odpornost proti razvoju sladkorne bolezni.

Raziskave s področja genetike debelosti se običajno osredotočajo na iskanje genov, ki jo povzročajo ali pa prispevajo k njenemu nastanku. Ta pristop največkrat vodi do odkrivanja zelo redkih genetskih sindromov debelosti, katerih vzročni geni v možganih učinkujejo na vnos hrane.

Slovenski in škotski znanstveniki so se namesto iskanja dovzetnosti za debelost lotili iskanja odpornosti proti njej. S tem jim je uspelo odkriti genetsko značilnost, povezano z vzdrževanjem telesne mase, ki je v populaciji bolj razširjena.

Med drugim jih je vodilo opazovanje globalne epidemije debelosti, za katero je videti, da se počasi ustaljuje na 40 odstotkih svetovnega prebivalstva. Ta trend nakazuje, da se suboptimalni življenjski slog dotakne le dela populacije, ki je genetsko občutljiva na debelost, drug del pa je proti njej odporen.  

Raziskovali so poligensko linijo miši, ki so jo skozi 60 generacij selektivno vzrejali tako, da so dosegli zelo nizek odstotek telesne maščobe. Nato so iskali gene, ki se pri zelo vitkih miših močneje izražajo. Ker je razlika med vitkimi in debelimi osebki v količini maščevja, ne pa tudi v količini puste telesne mase, so se osredotočili na gene z delovanjem na periferiji telesa, natančneje na tiste, ki so aktivni neposredno in zgolj v maščobnem tkivu.

Identificirali so gen, imenovan tiosulfat sulfurtransferaza. Pokazali so, da njegovo izražanje znižuje količino maščobnega tkiva in ima tudi širše učinke na pojav presnovnih bolezni, kot je sladkorna bolezen.

Produkt gena tiosulfat sulfurtransferaza deluje v celičnih organelih mitohondrijih in povečuje njihovo aktivnost. Obenem pa tudi razkraja reaktivne kisikove spojine, ki se ob visokokalorični prehrani kopičijo v večji meri, prav tako pa tudi sulfid in cianid. Gen je bil pravzaprav odkrit kot del naravne obrambe telesa proti cianidu.

Tiosulfat sulfurtransferaza torej ugodno vpliva na aktivnost mitohondrijev in s tem na porabo energije. Bolj kot se ta gen v maščobnem tkivu živali izraža, boljši so kazalniki metaboličnega zdravja živali. Te so kljub visokokalorični hrani odporne proti razvoju debelosti ter proti pojavu inzulinske rezistence in s tem diabetesa.

Preverili so tudi delovanje zdravila, ki spodbuja izražanje omenjenega gena pri pretežkih miših z diabetesom, s čimer jim je uspelo izboljšati občutljivost na inzulin. Ni pa jim uspelo zmanjšati telesne mase živali, tako da tega učinka za zdaj ne pričakujejo. Raziskovali so tudi na človeških tkivih, pri katerih so potrdili, da je izražanje encima višje pri vitkih ljudeh, občutljivih na inzulin.

Zadnje veliko odkritje slovenskih znanstvenikov bo v prihodnosti tako morda prispevalo k razvoju terapij sladkorne bolezni, ki bodo dopolnile obstoječe. Predstavitvi izsledkov raziskave njenega vodilnega avtorja, prof. dr. Simona Horvata, boste lahko prisluhnili v veliki predavalnici Kemijskega inštituta, jutri ob 12. uri.

Neomejenih slaščic se veseli Maja.