Mar pomnite, tovariši?
Ste med učenjem kdaj zadremali in nato, prebujeni, opazili, da ste si snov bolj zapomnili? Če ste na vprašanje odgovorili pritrdilno, iz prve roke poznate dejstvo, s katerim so kognitivni psihologi in psihologinje seznanjeni že lep čas – za krepitev spomina je ključen spanec. Izraelsko-ameriška raziskovalna skupina je razvila metodo, s katero je vplivala na utrjevanje posameznikovega spomina med spanjem.
Najširše sprejeta teorija o mehanizmu utrditve spomina med spancem v ospredje postavlja interakcijo med dvema možganskima predeloma; hipokampusom, ki igra ključno vlogo pri formaciji novih spominov, in frontalnim korteksom, v katerem naj bi se – grobo rečeno – zbirali dolgoročni spomini. Konsolidacija spomina je v tem oziru zamišljena kot komunikacijski proces med omenjenima možganskima predeloma. Med procesom se v kortikalnih področjih tvorijo trajne povezave, ki posledično omogočajo delovanje dolgotrajnega spomina. Iz predhodnih raziskav vemo, da se to dogaja v fazi, ko najgloblje spimo.
Raziskovalna skupina je v svojem poskusu na omenjeno interakcijo med možganskima predeloma vplivala z globoko možgansko stimulacijo. Raziskavo so opravili na skupini pacientk in pacientov z epilepsijo, pri katerih so bile elektrode v možganskem tkivu prehodno nameščene v diagnostične namene. V študiji, ki je trajala dve noči, so preiskovancem pred spanjem pokazali naključne pare sličic znanih osebnosti in živali, zjutraj pa testirali njihovo sposobnost pomnjenja tvorjenih parov.
Nôči sta se razlikovali zgolj v tem, da so preiskovanci v prvi spali nemoteno, v drugi pa so raziskovalke med spanjem z vgrajenimi elektrodami tarčno stimulirale možganske predele, domnevno povezane s konsolidacijo spomina. Način postavitve znotrajmožganskih elektrod pri pacientih je raziskovalkam dovoljeval spremljanje celokupne električne možganske aktivnosti. To jim je omogočilo, da so omenjene regije spodbujale zgolj v fazi globokega spanca, za katero so značilne zelo nizke frekvence možganskega valovanja, ne pa tudi v drugih fazah spanca. Večja sposobnost pomnjenja naključnih zvezdniško-živalskih parov je bila opažena po noči, v kateri je potekala opisana električna stimulacija.
Pri interpretaciji študije se je treba zavedati, da se opisana in z njo povezane raziskave nanašajo predvsem na omejeno območje delovanja tako imenovanega deklarativnega spomina. Ta se nanaša na zmožnost zavestnega in namernega obujanja objektivnih informacij o sebi in okolici in še zdaleč ne zajema vseh aspektov človeškega spomina, ki je v nevroznanstvenem smislu domala nedefiniran. Kljub temu se avtorji in avtorice študije nadejajo uporabe razvite metode pri blaženju simptomov določenih nevrodegenerativnih bolezni, ki vključujejo okvare spomina. Njihova opažanja pritrjujejo obstoječim hipotezam o nevroloških korelatih deklarativnega spomina.
Zbritoff se je spomnil napisati Žiga.
Dodaj komentar
Komentiraj