Ker zadnje čase po Sloveniji straši spremenljivo vreme z občasnim vetrovjem, je današnji dan kot nalašč za to, da si ogledamo, kako so videti medgalaktični vetrovi.

Vesolje se je pričelo pred slabimi štirinajstimi milijardami let in že od samega začetka se pridno širi. Zaradi premoči materije nad antimaterijo lahko danes na vsakem koraku opazujemo vidno snov. Če pa pogled obrnemo navzgor, lahko na nočnem nebu vidimo zvezde, marsikdaj pa tudi galaksije. 

Galaksije so velike tvorbe, sestavljene iz zvezd, planetov in nekaj neuspelih poskusov formiranja, torej iz medzvezdnega prahu. Galaksije so sicer med seboj kar precej oddaljene, se pa tu in tam kateri dve tudi zaletita. 

Makani je ena izmed galaksij, ki je nastala s prej opisanim trkom dveh manjših galaksij. Sicer do trkov zvezd najverjetneje ni prišlo, je pa koncentracija medzvezdnega prahu v novonastali galaksiji mnogo večja kot v drugih, zato ob zgoščevanju v sredici nastajajo nove zvezde. Ob rojstvu novih zvezd dobimo tudi močan energijski tok, usmerjen stran od zvezde, ki s sabo odnese večino preostalega materiala - kumulaciji takih tokov pravimo “galaktični veter”. V primeru galaksije Makani se to kaže v obliki dveh večjih oblakov, ki odtekata iz galaksije. 

Ravno galaktičnemu vetru pa so bili priča astrofiziki in astrofizičarke s Kalifornijske univerze v San Diegu. Galaktični veter se razteza več sto tisoč svetlobnih let stran od galaksije Makani. Posnetki galaktičnih vetrov so nastali s pomočjo ALME, velike mreže satelitov v puščavi Atakama. Odkritje je presenetljivo zlasti zato, ker sta oba oblaka izjemno velika, eden celo večji od premera galaksije same.  

To odkritje je za astrofizike in astrofizičarke izjemno vzpodbudno, saj jim omogoča nov vpogled v evolucijo galaksij, hkrati pa so uspeli zabeležiti prvi pojav galaktičnega vetra takih dimenzij. 

Izpod hrupa zgornjih sosedov sem to jutro težko vstal Nejc.