Ni treba dvakrat reči, da ljudje vplivamo na zgradbo ekosistemov in s tem posledično tudi na živali, ki v njem živijo. Vendar celotnega dometa našega vpliva še ne poznamo, znanstveniki in znanstvenice pa šele počasi odkrivajo, kakšne spremembe v vedenju živali povzročamo ljudje s poseganjem v okolje. Kakšen vpliv imamo ljudje na premikanje živali, je predstavila nedavna študija, objavljena v reviji Science.

Avtorji in avtorice študije so v raziskavi na 57 različnih vrst sesalcev s petih kontinentov namestili naprave GPS. Izbrane vrste so vključevale raznolike skupine v načinu prehranjevanja in velikostnih redov, težke od nekaj gramov do nekaj ton.

Migracije živali so spremljali več tednov, rezultate pa so nato primerjali s tako imenovanim faktorjem človeškega odtisa. Omenjeni faktor si lahko predstavljamo kot okvirno vrednost, ki nam pove, kolikšen je vpliv ljudi na določeno okolje. Njegova vrednost se giblje med 0 in 50, pri čemer 0 ustreza na primer amazonskemu pragozdu, 50 pa New York Cityju.

Rezultati so, nepresenetljivo, pokazali močno korelacijo med visokim faktorjem človeškega odtisa in zmanjšano mobilnostjo živali. Vrste, ki so živele na območju z visokim faktorjem, so opravile tudi do trikrat krajše poti kot predstavniki iste vrste na območju z manj človeškega vpliva. Razlike znotraj vrst so bile najbolj izrazite pri večjih sesalcih in mesojedih vrstah, ki morajo zaradi mobilnosti svojega plena pogosto prehoditi velike razdalje, preden pridejo do obroka.     

Avtorji zmanjšano mobilnost živali pripisujejo dvema vzrokoma. Prvi je fragmentiranje ekosistemov na račun človeških zgradb, mest, cest in prisotnosti ljudi, ki za živali predstavljajo težko premostljive ovire. Drugi razlog pa je v dostopnosti hranil, ki se je povečala s širitvijo ljudi na prej neposeljena območja; nekaterim živalim se je namreč veliko lažje hraniti z bližnjih polj in umetnih vodnih rezervoarjev, kot pa se nenehno premikati v iskanju hrane in vode. Podoben trend lahko opazimo tudi v Sloveniji, kjer domačini postavljajo hranilnice za srnjad, zaradi česar se ta raje zadržuje na manjšem območju.

Ljudje za svoje namene že danes koristimo približno 50 odstotkov celotne površine na kopnem, z naraščanjem števila prebivalcev pa se bo ta odstotek le še povečal. S tem pa bodo tudi živali vedno bolj omejene v svojem gibanju. Zmanjšanje premikanja pa ne bo vplivalo samo na vrste, katerih gibanje je omejeno, temveč bo imelo tudi širše posledice na ekosisteme. Avtorji raziskave opozarjajo na prepletenost številnih lastnosti ekosistemov z migracijo živali, kot sta dostopnost hranil in širjenje bolezni. Skrb za prehodnost območij bi morala tako, po besedah avtorjev in avtoric raziskave, biti v mislih pri vseh nadaljnjih širitvah človeške gradnje na še neokrnjene ekosisteme.